Med hojo najhitreje najde odgovore in mir

Dr. Barbara Jaki je direktorica Narodne galerije od leta 2005. Za dobro delo v preteklih letih je bila tudi odlikovana, a se zna tudi odklopiti od njega – s hojo po naravi, z druženjem ob dobri hrani.

Objavljeno
02. junij 2019 11.30
Posodobljeno
02. junij 2019 13.24
Dr. Barbara Jaki, direktorica Narodne galerije FOTO: Janko Dermastja, Narodna galerija
Dr. Barbara Jaki je direktorica Narodne galerije od leta 2005, vendar je v tem uglednem hramu slovenskega ustvarjanja že čez trideset let, saj se je umetnostna zgodovinarka, ki govori pet jezikov, tam kot kustosinja zaposlila že takoj po koncu študija. Za dobro delo v preteklih letih je bila tudi odlikovana, lani je uspešno izpeljala stoletnico NG, njihove razstave gostujejo v tujini, prav pred kratkim pa je vrata svoje ustanove prvič odprla tudi stripu in dokazala, da je v koraku s časom. Toda zna se tudi odklopiti od dela – s hojo po naravi, z druženjem ob dobri hrani.

Prihaja iz Novega mesta, na Dolenjsko jo vežejo lepi spomini na otroštvo, vendar zdaj že dolga leta živi in dela v Ljubljani. Narodno galerijo po treh desetletjih dodobra pozna, saj jo je najprej spoznavala kot kustosinja, zdaj že 14. leto kot direktorica. V tem času je bilo opravljenega veliko dela, uspešno izpeljane številne razstave, lani so po več letih obnavljanja stavbe in posodabljanja zbirk nacionalnega pomena, s čimer si je NG še močneje utrdila mesto med evropskimi umetnostnimi muzeji, slovesno proslavili tudi stoletnico.

Jakijeva se pri vodenju ustanove zgleduje po najboljših na svetu – izkušnje si brez izjeme nabira med obiski galerij in muzejev, tudi kadar je na zasebnem potepanju, saj je, kakor pravi, njeno delo hkrati njen hobi –, za kar je bila že tudi nagrajena; med drugim je nosilka visokih odlikovanj dveh tujih držav – francoske legije časti in španskega reda Izabele Katoliške, ki ju je prejela za svoje delo.

Od prejšnjega tedna je v NG na ogled svojevrstna razstava Alan Ford teče častni krog, »saj je danes stripovska risba priznan umetniški medij«, kakor je direktorica povedala ob otvoritvi, že ves mesec tam gostuje tudi Hinko Smrekar s Sedmimi naglavnimi grehi, pobliže spoznati pa se je mogoče tudi s scenografijo do leta 1991, medtem ko na Hradčanih v Pragi gostuje Impresionizem od zore do mraka, Slovenska umetnost 1870–1930, ki bo od pozne jeseni spet na ogled tudi v Narodni galeriji.



Še prej pa, kakor opominja direktorica Jakijeva, »razstava umetnin, ki jih je Dravska banovina odkupovala in so danes raztresene med različne inštitucije, ter razstava brevirja prvega ljubljanskega škofa in kulturnega utripa Ljubljane v drugi polovici 15. stoletja«. Več kot dovolj namigov za potešitev potrebe po kulturi … kaj pa popotniški in popkulturni?


Kakšni so vaši spomini na družinske počitnice in konce tedna?


Prelepi so spomini na poletne počitnice mojega otroštva. Z vrstniki iz soseske smo ure in ure kartali na domačem vrtu, kolesarili do Kronovega, kjer smo se kopali v Krki, se s kajaki podajali po Kolpi … Na koncu poletnih počitnic pa smo šli s starši na morje. To smo vsi trije – imam še sestro in brata – komaj čakali. Konec tedna je bil sicer največkrat namenjen delu na vrtu in posprav­ljanju.


Kako pa konce tedna preživljate zdaj? V čigavi družbi ste najraje, kaj vas najbolj sprošča oziroma vam najbolj napolni baterije?


Sorodniki, prijatelji, dobro kosilo, morda skok v Opatijo na sprehod ob morju. Včasih le knjiga, glasba in dolce far niente (sladko brezdelje, op. p.). Največkrat pa le za pisalno mizo urejam stvari, ki so ostale od delovnega tedna.


Kam se odpravite, kadar potrebujete čas zase?


Na Rožnik ali Golovec, v gozdu med hojo najhitreje uredim misli, najdem odgovore in mir.


Ali radi potujete? Katero potovanje vam je ostalo v najlepšem spominu?


image
Eden najljubših kotičkov dr. Barbare Jaki – Korčula. FOTO: osebni arhiv B. J.
Rada potujem predvsem zunaj turističnih sezon, ker ni gneče in ker kraji takrat kažejo svojo pravo podobo. Najbolj me vleče v Sredozemlje, kjer lahko z drevesa odtrgam limono, med oljčne gaje, ob morje, kjer dan diši po rožmarinu in je nebo visoko. Takšna je Kreta pozno jeseni.


Ali potujete tudi zaradi narave vašega dela – da si ogledate, kako to počnejo v narodnih galerijah po drugih državah? Ali je ob tem tudi kakšna prilož­nost za »turizem«?


Vem, da je to kliše, pa vendar: moje delo je tudi moj hobi, zato so obiski galerij in muzejev pomemben sestavni del vsake, tudi zasebne rajže. Imam srečo, da kamenčki mozaika mojega zasebnega in poslovnega življenja sestavljajo isto sliko. Če pa gre za službeno potovanje, je največkrat bolj malo časa za kaj drugega.


Ali sicer konce tedna vnaprej načrtujete ali ste bolj nagnjeni k trenutnemu navdihu?


Malo že načrtujem, a ne preveč, ker je delovni teden urejen po urniku od jutra do večera. Zato se načrtom v prostem času čim večkrat izognem.


Se vam uspe ob vikendih res odmakniti od delovnih obveznosti ali vseeno preverite elektronsko pošto, se pozanimate glede obiska …?


No, elektronska pošta, telefoni, misel na Narodno galerijo – temu se ne morem in tudi ne želim izogniti. Pa saj ni to noben poseben napor. Med poletnimi počitnicami pa zares poskušam vse misli na delo pustiti v Ljubljani, kar ni težko, saj smo s kolegi usklajeni in dogovorjeni, tako da vse gladko teče.


Vas sicer kdaj kaj, denimo slabo vreme, odvrne od načrtov?


Samo zares oster mraz in zares veliko snega. Drugače pa ne.


Kaj bi bil za vas sanjski konec tedna?


Kjerkoli s hčerko in prijatelji. Morda Pariz? Obisk najnovejših razstav, sprehod po parku Monceau, posedanje na dvorišču Palais Royal … Pa dobra hrana ne sme manjkati!

Nekaj namigov za popkulturo
Film: Kvadrat Rubena Östlunda – »Duhovit, satiričen, dobra igralska zasedba, film za zabavo in razmišljanje.«

Dokumentarec: Sol zemlje Juliana Salgada in Wima Wendersa, karkoli z Davidom Attenboroughom

TV-serija: »Serije gledam zelo redko. Zaradi obveznosti sem zvečer pogosto zdoma. Včasih sem rada gledala Davida Sucheta kot Poirota

Knjiga: Skrivnost se imenuje Erich Šlomovič – »Mešanica kriminalke, kulinarike in pomembne umetnostne zbirke.«