Med nič in sto

Torej, prišel je čas, da spregovorimo nekaj o slovenskem ustavnem sodišču, ki je ta teden odločilo, da je treba v celoti financirati vse zasebne osnovne šole. To je bila predvsem pika na i naraščajočega javnega občutka, da aktualno ustavno sodišče favorizira nekatere ideološke in politične skupine na račun laičnega javnega interesa.

Še pomembneje pa je, da narašča z racionalni pomisleki podprt občutek o tem, kako aktualna zasedba ustavnega sodišča niža svojo intelektualno raven v argumentaciji, kako tudi pri ljudeh vzbuja vtis o politični pristranskosti in kako zmanjšuje ugled institucije, ki bi morala uživati najvišje zaupanje.

Poglejmo od blizu argument javne šole v funkciji poslanstva ustavnega sodišča. Pojdimo na presečišče, enostavno, če ne gre drugače. Kako se je ustavno sodišče lahko opredelilo za stoodstotno financiranje zasebnih osnovnih šol, če jim hkrati ni naložilo obveze, da se z izbornostjo (ekskluzivnostjo) njihovih storitev ne sme zmanjšati raven storitev osnovnih šol v obveznem javnem osnovnošolskem omrežju? Kako je lahko zahtevalo od države denar za ustvarjanje očitne regionalne neenakopravnosti? V čem si otroci Ljubljančanov in primestnih naselij zaslužijo bolj ekskluzivno osnovno šolo za javni denar kakor otroci iz Blaguša? Problem je nazoren: 14. člen ustave zagotavlja, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na vse, tudi glede na družbeni položaj, gmotno stanje in vero. To pomeni, da morajo imeti slovenski podeželski otroci enako dostopnost do ekskluzivnih osnovnih šol kakor mestni, če si zasebni pobudniki želijo pridobiti finančno podporo, celo stoodstotno financiranje države. Če odmislimo neprimernost nazornih hotenj slovenske katoliške Cerkve po ideološki prevladi v slovenskem nacionalnem prostoru, se ji na sistemski ravni pravzaprav težko očita želja, ki jo sramežljivo zakriva, čeprav je tudi evangeljsko neprimerna in dokaj očitna. Težko pa je razložiti, zakaj ustavno sodišče tako željo vzame za ukaz in naredi vse, da tak interes pozlati in prekrije s prazničnim celofanom ustavne norme.

Ustavno sodišče je postavljeno zato, da zastopa in brani vrednote države, v kateri so po sedmem členu verske skupnosti enakopravne in svobodne, vendar so od nje ločene. Glede na argumente in glede na okoliščine, ki že dlje časa spremljajo debato o tem konkretnem ustavnem sodišču, je nastal zelo močan vtis, da njegovo svetišče ni v besedi in namenu ustave, ampak na bazarju interesov, kjer se baranta, kjer ni močnih prepričanj, ampak mogoče element podložnosti, mogoče argument moči, ali mogoče celo poligon za neposredna navodila političnih liderjev, skupin ali ideoloških lobijev.

Poanta je ravno obrnjena od te, ki jo zahtevajo starši, da je država dolžna zagotavljati denar za njihove otroke v zasebnih šolah versko ali ideološko profiliranega značaja. Nekoč smo se v starem režimu izpostavljali in se borili za svobodo vere in verovanja, zdaj se moramo boriti za prostost od lobističnih vplivov verskih institucij in ideoloških skupin. Nekoč smo svojo vero branili pred antiteističnim barbarizmom, zdaj je golobe miru treba varovati pred preprodajalci in trgovci z novci na farizejskih stojnicah, postavljenih pred božjimi templji.

Prav zato je bila doba humanizma dragocena stava modernega družbenega sistema in najboljše od njega je ostalo v tradiciji javnega šolstva, javnega zdravstva in socialne solidarnosti. Elitizem v šolstvu je lahko dobra zasebna iniciativa entuziastov, ki si prizadevajo za več, ne more pa pomeniti platforme za hekerski vdor bolj sposobnih in agresivnih v zakladnico javnega dobrega. Ustava in ustavno sodišče sta v načelu požarna zidova pred sunki ideoloških ovnov.

Ne gre za vero ali protivero, gre za družbeni princip, ki v duhovni svet našega prostora riše mejo med modernim in predmodernim. Enostavno povedano, se je strinjati z razlago nekaterih poslancev parlamenta, ki trdijo, da si je ustavno sodišče vzelo orodje, ki pripada zakonodajalcu. Pravijo: ne gre za to, ali zasebne osnovne šole da ali ne, ampak za to, kdo jih bo plačal oziroma kdo jih je dolžan financirati. Ustavno sodišče je pred časom prisodilo, da je model financiranja zasebno-javnih osnovnih šol po modelu 85 odstotkov financiranja pač odločitev in zadeva zakonodajalca, to je parlamenta. Država, enostavno povedano, lahko ne bi dala niti nič, ne more pa dati sto odstotkov, če želi dosledno spoštovati ustavo. Očitno je, da bo to treba tako ali drugače spremeniti.