Med radioamaterji so tudi predsedniki in kralji

Zvedeli smo, kdo je nastanjen v hiši, nad katero se vzpenjajo velike antene. Na kratko: S51A.

Objavljeno
15. september 2017 20.34
Katarina Fidermuc
Katarina Fidermuc

Ljubljančani, ki hodijo tam mimo, se slej ali prej vprašajo, kdo živi v tej hiši ob železniški progi, ki mimo Savelj teče proti Kamniku. Radovednost nas je pripeljala do nizke stavbe na robu saveljskih vrtičkov, ki je bila včasih vojaška stražarnica. S strehe se proti nebu namreč dvigujejo velike antene. »Naše niti niso največje, posamezni člani imajo še večje,« pravita predsednik Sergij Simšič in Tine Brajnik, ki nas sprejmeta na dvorišču - vsekakor je klubska antena dovolj zmogljiva, da njihov signal obkroži svet.

Prišli smo na naslov ljubljanskega Radiokluba Triglav ali v jeziku ljudi, ki jih združuje veselje do širnih povezav prek amaterskih radijskih postaj, v klub S53APR – S51A Ljubljana.

»S5 je mednarodna oznaka za Slovenijo, številka 3 nima posebne vloge, APR pa je oznaka, ki jo je našemu klubu že leta 1952 podelila tedanja jugoslovanska zveza radioamaterjev. Zdaj oznake podeljuje agencija za telekomunikacije AKOS,« pripovedujeta sogovornika in nam z zanimivimi pojasnili odpirata vrata v svet radijskih valov in frekvenc, ki so domače okolje za radioamaterje. Tudi predsednik kluba Sergij Simšič in član upravnega obora Tine Brajnik imata oznaki, s katerima se »podpisujeta« v radioamaterskem svetu – S51ZJ in S50A. Po besedah Tineta Brajnika je v državi zdaj približno 2000 radioamaterjev, morda tudi 3000, ki imajo licence in dovoljenje za delo, a nekateri za svoje postaje ne sedejo več. »Na začetku 80. let je bilo v Sloveniji celo okoli 7000 radioamaterjev, bili smo država z največjim deležem glede na število prebivalstva. Mobitelov ni bilo, tudi stacionarnih telefonov je bilo malo. Takrat se mi je kot mlademu človeku zdelo nekaj posebnega, da sem se lahko prek svoje radijske postaje pogovarjal z ljudmi po vsem svetu,« pripoveduje Brajnik.

»Radioamaterstvo je eden najlepših hobijev,« niti za trenutek ne pomišljata sogovornika.

Ljudje vseh poklicev

Gotovo ne odgovarjata prvič na vprašanje, zakaj bi v svetu, ki ga obvladujejo elektronski mediji, tudi mobilni telefoni, iskali povezave prek radijskih valov. »Težko je odgovoriti na vprašanje, zakaj smo si izbrali prav ta hobi. Nekdo pač zbira znamke, ima veselje s svojo zbirko, mi smo si izbrali radijske valove. Na splošno je tako, da so v radioamaterskih vrstah ljudje vseh poklicev, vseh ras, starosti, obeh spolov ... Med nami so tudi predsedniki držav in kralji. Ni nobenih pravil. Druži nas veselje do tehnike, do komunikacije prek radijskih zvez, veseli nas, da poskušamo sami izdelati postajo ali izboljšati anteno,« našteva Tine Brajnik. Dobro se še spomni, da je država v 60. in 70. letih na vse mogoče načine spodbujala tehniško kulturo, in z njo radioamaterstvo, vsaka občina je imela vsaj en klub.

Zdaj je drugače, zato se je zmanjšalo tudi članstvo: »S tem hobijem res ukvarjamo le tisti, ki nas to zelo veseli.« Videti je, da sta oba zelo »tehnična« človeka, omenimo sogovornikoma, ko nam z velikim žarom pripovedujeta o svojem hobiju in klubu, v katerem je bilo v najboljših časih tudi 500 članov, zdaj pa jih je kakšnih 70. »Niti ne, jaz sem pravnik, upokojil sem se kot odvetnik,« v smehu odgovarja predsednik kluba. S tem hobijem se je začel ukvarjati v srednji šoli. Tine Brajnik je prosti čas najraje preživljal za radijsko postajo že kot 13-, 14-letni fantič v osnovni šoli: »To me je usmerilo tudi v srednjo tehniško in elektro šolo, pozneje na študij elektrotehnike.«

Radiamaterji vedno najprej preverijo, ali je frekenca prosta, da ne motijo drugih pogovorov. Foto: Leon Vidic/Delo

Skozi vrata nizke stavbe na Saveljski cesti stopimo na hodnik, ki je večji del od tal do visokega stropa prekrit z diplomami iz vseh obdobij kluba, ta pa ima za sabo torej že skoraj 65 let. Iz sobice, v kateri lahko hkrati delata dva radioamaterja, se širi značilni zvok telegrafije v morsejevih znakih, v resnici je slišati, kakor da bi se vanj v plasteh združevalo več telegrafskih glasov. Da, res jih je več, pravi Tine Brajnik, ker slišimo več radioamaterjev, vsak od njih ima svoj način, kako uporablja morsejevo abecedo, nekateri hitreje, drugi z večjimi presledki: »Hitrejši zvok, ki ga slišimo, je Pavle. Počasnejši v njegovem ozadju pa je nekdo, ki oddaja splošni poziv vsem, ki ga slišijo, naj se odzovejo. Ta je iz severnovzhodnega območja Amerike.« Sogovornika sta se z leti izurila v telegrafiji, tako da s poslušanjem prepoznata sporočila, ki jih radioamaterji oddajajo v morsejevi abecedi. »Seveda, danes imamo stroje, ki 'prevajajo' njihova sporočila, ampak stroj ne zmore vsega. Nima težav, kadar je signal jasen, kadar pa ga je treba izluščiti iz motečih šumov, zmore to le človek,« pojasni Sergij Simšič.

V srcu kluba

»To je srce našega kluba,« pravi predsednik, ko se razgledujemo po sobici, ki je polna tehnične opreme, na stenah obloga, ki blaži zvok, kakor v snemalnih studiih, na mizah pa radijski postaji, ojačevalniki, računalniki, ki so tudi tu nepogrešljiva pomoč, in druga oprema. Pod stropom opazimo zemljevid sveta, a ne z običajnimi oznakami geografskih širin in višin: »Mednarodna radioamaterska organizacija je vsem državam in tako imenovanim ozemljem podelila oznake, kakršna je za Slovenijo S5.«

In kdo vam je pisal, sprašujemo, ko pridemo do predalčnika, polnega nekakšnih dopisnic. »To pošto imenujemo QSL-kartice. Tako nekoga, s katerim smo vzpostavili radijsko povezavo, prosimo, naj potrdi, da smo se povezali z njim. Nekomu, s katerim se težko sporazumevaš zaradi jezika, sporočiš angleško kratice PSE QSL, prosim, pošlji mi kartico, potrdi zvezo,« pojasni Tine Brajnik. S karticami tako potrdijo vsako novo zvezo, čeprav tudi tu papirna potrdila spodriva elektronika: »Kartica je vendarle neki poseben spomin, da si se prek radijske zveze pogovarjal z ljudmi po vsem svetu. Je tudi podlaga za nagrade, diplome. Radio­amaterji recimo tekmujemo v tem, kdo je vzpostavil povezave v največ držav. Na radioamaterskem zemljevidu je 339 držav in ozemelj, ogromno radioamaterjev je že doseglo vsa ta območja.«

Tine Brajnik razvršča QSL-kartice v predalčnik. Foto: Leon Vidic/Delo

Na tekmovanjih, ki trajajo 24 ali 48 ur, se recimo pomerijo v tem, kdo bo v tem času dobil največ odzivov, to pa morajo potrditi tako, da zberejo podatke o vseh povezavah: »Na osrednji računalnik, ki ga zdaj upravljajo Američani, se stekajo vsi ti podatki, in če dva radioamaterja sporočita, da sta se v istem času povezala drug z drugim, je zveza potrjena.« Da, prav vse države in ozemlja so pokriti s kvadrati, za katere so določene radioamaterske oznake, potrjujeta, čeprav ne ravno vsak kotiček na svetu. V južnem Atlantskem oceanu leži recimo Bouvetov otok, ki pripada Norveški, kot zanimivost pove Tine Brajnik: »Otok ni poseljen, radioamaterji pa so že bili tam. Občasno pridejo tja, sicer zelo poredko, ostanejo kakšnih 14 dni, tako da je z njimi mogoče vzpostaviti radijsko zvezo in potrditi povezavo s tem območjem. Mnogi od nas imamo potrjene vse države in ozemlja. V Severni Koreji je radioamaterstvo prepovedano, a nam je uspelo potrditi tudi to državo, tako da imamo potrdila o zvezi.«

Pošlji mi kartico

Kartice, s katerimi slovenski radioamaterji kolegom v tujini potrjujejo zvezo, pošiljajo na sedež Zveze radioamaterjev Slovenije in ta jih razpošlje po klubih v tujini, po enaki poti prihajajo v predalčnik Radiokluba Triglav na Saveljski cesti. »Dobimo ogromno kartic. Vsako leto ustvarimo na stotisoče zvez. Jaz se že dolgo ukvarjam s tem hobijem, v tem času sem prek radijskih valov vzpostavil približno 500.000 povezav,« pove Tine Brajnik in dodaja, da v predalčniku vidimo le pošto za člane in klub, ki je prišla v zadnjem času, nekatere so podobne razglednicam, večina spominja na dopisnice. »Na vsaki kartici je osebna oznaka radioamaterja. To sem recimo dobil iz Anglije, na njej so moji znaki. Na vsaki kartici so napisani dan, ura in frekvenčno območje,« doda Sergij Simšič o posebni pošti, ki jo poznajo le radio­amaterji.

Svetovni zemljevid po meri radioamaterjev: vsaka država in ozemlje ima svojo mednarodno oznako, Slovenijo S5.

Foto Leon Vidic/Delo

Frekvence ali frekvenčna območja, na katerih delujejo radioamaterji, so posebej določeni, poudarjata sogovornika, dodeljuje jih Akos, republiška agencija za komunikacijska omrežja in storitve. Poleg pravil, ki jih določajo mednarodne organizacije in z zakoni posamezne države, veljajo med njimi tudi pravila lepega vedenja: »Vsi, ki se želimo vključiti na določeno frekvenco, najprej poslušamo, vprašamo, ali je frekvenca prosta, saj morda na njej že komunicirata dva druga uporabnika, a mi enega ne slišimo, lahko bi ju motili. Če ni odziva, pomeni, da je frekvenca prosta, potem rečemo, tukaj sem jaz, če me kdo sliši, naj me pokliče, če želi. Ta pogovor lahko poslušajo vsi. Naša komunikacija ne sme biti šifrirana ali kodirana, to ni dovoljeno in pomeni, da se ne moremo pogovarjati samo s točno določenim človekom.«

Veljajo tudi pravila, o čem se ne pogovarjajo: »Nikoli ne govorimo o veri in politiki, tu imamo lahko zelo različna stališča. Radioamaterji se ukvarjamo z radijskimi komunikacijami zato, da ugotavljamo, kako se razprostirajo radijski valovi, izmenjujemo si kolegialne podatke, tudi tehnične. Povemo si, kakšne postaje uporabljamo, kakšne antene imamo, tudi o vremenu, kakšne so razmere za komunikacijo.«

Ljudje so danes občutljivi na naprave, ki sprejemajo in odpošiljajo signale, ali se bojijo tudi anten nad njihovo streho, sprašujemo sogovornika, ko se vrnemo na dvorišče. Res je, da so ljudje danes bolj pozorni na vse, kar se dogaja blizu njihovih stanovanj. »Radioamaterji po zakonu nismo sevalni onesnaževalci. Zakon pravi, da radioamaterska postaja ne seva škodljivih sevanj. Imamo pa določene omejitve. Na leto lahko oddajamo do 700 ur na posamezno radijsko postajo. Predpisane so maksimalne moči, ki jih smemo imeti, omejeni smo na največ 1500 vatov,« odgovarja Tine Brajnik. Poleg tega tudi pri njih izvaja nadzor agencija za komunikacijska omrežja in storitve, ki radioamaterjem prav tako podeljuje dovoljenja: »Imamo pa še samokontrolo. Vsi se poznamo med sabo, točno vemo, kaj kdo dela in kje.«

Ko drugi nimajo zveze

Čeprav radioamaterji nimajo več tolikšne moči, kot so jo imeli v 60. ali 70. letih prejšnjega stoletja, ko jih je država podpirala kot pomemben steber tehniške kulture, pa se še vedno računa nanje. »Ob izrednih dogodkih imamo radioamaterji še vedno pomembno vlogo. To se je izkazalo pred leti med poplavami na območju Ljub­ljane in ob žledu. S prenosnimi postajami smo vzpostavili dodatne povezave in tako omogočili vsem, ki so na terenu izvajali akcije, da so lahko na celotnem območju komunicirali med sabo. Ko recimo odpove omrežje za mobitele in druge komunikacije, lahko zveze vzpostavimo radioamaterji,« dodajata sogovornika. Njihovo delovanje ob izrednih dogodkih ureja kodeks aktivnosti ob nesrečah in nevarnostih, znan po kratici ARON. Njihov svet se torej ne konča na nevidnih valovih prijetnega hobija.