Meryl Streep: Kameleonka z zlatimi kipci

Za mnoge je najboljša igralka časa, v katerem živimo.

Objavljeno
20. junij 2020 08.00
Posodobljeno
20. junij 2020 08.00
Na Berlinalu je leta 2012 prejela zlatega medveda za življenjske dosežke. Seveda še ni rekla zadnje besede. FOTO: Tobias Schwarz / Reuters
Zdi se, da ni dovolj presežnikov, s katerimi bi opisali Meryl Streep. Morda zadošča preprost stavek, ki ga je o njej izrekel vrhunski režiser Sydney Pollack: »Je najbolj nadarjena igralka poznega 20. stoletja.« Mnogi bi rekli celo najboljša igralka časa, v katerem živimo.

O njenem izjemnem talentu govorijo tudi številke: 21-krat je bila nominirana za oskarja, tri zlate kipce je odnesla domov. Neprekosljiva je po zlatih globusih: 33-krat je bila med nominiranci in devetkrat med zmagovalci. Po številu najprestižnejših nagrad je rekorderka, ki se ji doslej še nihče ni približal.

image
Kramer proti Kramerju (1979) ji je prinesel prvo nominacijo za oskarja za glavno žensko vlogo. FOTO: Dokumentacija Dela


Tisto, kar najbolj šteje, pa je dejstvo, da na izjemno dolgem seznamu filmov, ki jih je posnela – pogosto tri ali štiri na leto –, skoraj ni vloge, v kateri ne bi naredila izjemnega vtisa. Kot bi bila rojena za vsako od njih, pa naj je bila strta mama in ločenka v uspešnici Kramer proti Kramerju, naveličana soproga, v kateri strast razvname neznanec, v Najinih mostovih ali nepopustljiva britanska premierka Margaret Thatcher v filmu Železna lady. Pravi igralski kameleon!


Navdušila tudi na zoomu


Čeprav bo 22. junija dopolnila 71 let, je še vedno iskano igralsko ime. V zadnjih letih je med drugim nastopila v 2. delu nadvse uspešne miniserije HBO Majhne laži, kjer je odigrala žalujočo mater, in s tem dodala piko na i pri že tako zvezdniški zasedbi: Nicole Kidman, Ree­se Whiterspoone, Laura Dern in Zoe Krawitz.

Lani so na beneškem festivalu premierno predvajali film Stevena Soderbergha Laundromat, ki ga je posnel za Netflix. Poleg Streepove v njem nastopajo Gary Oldman, Antonio Banders in Sharon Stone, gre pa za biografsko dramo o panamskih dokumentih.

image
V Divji reki (1994) je bila nekdanja vodnica raftinga Gail. Film opisuje družinsko pustolovščino, ki se spremeni v nočno moro. FOTO: Dokumentacija Dela


Letos naj bi jo videli v dveh vlogah: The Prom je filmska priredba isto­imenskega broadwayskega muzikala, v katerem bo znova nastopila z Nicole Kidman. Spet bo snemala tudi pod režisersko taktirko Stevena Soderbergha, tokrat komedijo Let Them All Talk. Njen glas bomo slišali tudi v animiranem kratkem film Here We Are: Notes for Living on Planet Earth.

S simpatičnim javljanjem s svojega doma v času pandemije je navdušila svoje privržence in medije. Ko so bili v snemalnih studiih prisiljeni ugasniti kamere in je bilo razpoloženje povsod bolj klavrno, se je tudi ona, tako kot nekatere druge znane osebnosti, oglasila prek aplikacije zoom. V čast 90. rojstnemu dnevu skladatelja Stephena Sondheima, enega najpomembnejših ameriških ustvarjalcev muzikalov, je v domači halji in s kozarcem martinija v roki izvedla brezhiben virtualni pevski nastop.


Mamin nasvet


Meryl Streep kot ženska in igralka izžareva karizmo. Hkrati ji je uspelo vsa ta desetletja ohraniti naraven, neizumetničen in prizemljen odnos do življenja.

Rodila se je kot Mary Louise Streep 22. junija 1949 v kraju Summit v zvezni državi New Jersey. Mama je bila oblikovalka oglasov, oče pa izvršni direktor v farmacevtskem podjetju. Odraščala je z mlajšima bratom in sestro, ki sta se tako kot ona podala v igralske vode, a očitno je prav Meryl pobrala najboljše umet­niške gene. Vzgojena je bila v prezbiterijanstvu in v otroških letih je pridno hodila v cerkev. Zlasti mama ji je bila v veliko oporo, vcepila ji je zavedanje, da lahko v življenju doseže vse, kar bo hotela, vendar ne brez truda. Meryl ji je verjela in tudi pozneje cenila njene na­svete, zlasti če ji je bilo treba vliti nekaj samozavesti.

Pri dvanajstih se je začela učiti petja, na kolidžu jo je že močno pritegnilo igranje. Na kolidžu Vassar se je posvetila igri in kostumografiji. Na Univerzi Yale je izbrala študij dramske igre in se v študentskih letih izkazala z netipičnimi in zelo raznolikimi vlogami, kar je nakazalo pot, ki jo je ubrala v poznejših letih.

image
Mamma mia! je bila velikanska uspešnica. FOTO: Dokumentacija Dela


Takoj po diplomi se je preselila v New York in še istega leta, 1975, debitirala na Broadwayu. Pozornost je priteg­nila v predstavi Tennesseeja Williamsa 27 vagonov bombaža, za katero je bila nominirana za nagrado tony, ki jo podeljujejo za najbolj izstopajoče gledališke dosežke. Leta 1977 je prvič nastopila na televiziji v filmski drami Smrtonosna sezona, istega leta je dobila prvo priložnost tudi v filmu z naslovom Julia, kjer je zaigrala ob Jane Fonda in Vanessi Redgrave.

Prav tako istega leta je posnela televizijsko mini serijo Holokavst, v kateri je odigrala Nemko, ki je v času nacistične Nemčije poročena z judovskim umetnikom. Bila je izvrstna in za vlogo je prejela emmyja.


Usodni Lovec na jelene


Da je vrhunska igralka, je dokazala v pretresljivi drami Kramer proti Kramerju (1979), v kateri sta se z Dustinom Hoffmanom kot bivša zakonca zapletla v bitko za njunega sinčka, ki ga je mama sprva zapustila. Nagradili so jo z oskarjem za stransko vlogo.

V odličnem Lovcu na jelene (1978) Michaela Cimina je imela stransko vlogo, ki pa je kritiki niso spregledali. Navdušila jih je z mehkobo, ki jo je vnesla v filmsko pripoved kot kontrast strašnim posledicam, ki jih je na nekoč razigranih ameriških mladcih pustila vojna v Vietnamu. Takrat je prvič zaigrala ob Robertu de Niru, s katerim sta v naslednjih desetletjih posnela več filmov in si večkrat izkazala veliko naklonjenost.

Lovec na jelene zanjo ni bil pomemben le v kariernem smislu, ampak tudi zasebno. V njem je igral John Cazale, njena velika ljubezen, s katerim sta se spoznala dve leti prej, ko sta skupaj nastopila v gledališki predstavi, in se v trenutku zaljubila. Njega so prepoznavali zaradi vloge Freda v Botru in Botru 2, imel je glavni vlogi v Prisluškovanju in Dog Day Afternoon. Vseh pet filmov, v katerih je igral, je bilo nominiranih za najboljši film in trije so to nagrado tudi dobili.

image
Smrt življenjskega sopotnika, odličnega igralca Johna Cazala, ji je leta 1978 strla srce. FOTO: Dokumentacija Dela


Našla sta se dva izjemno nadarjena igralca in postala nerazdružljiva. A njuna zveza ni trajala dolgo. Zdravniki so odkrili, da ima Cazale zadnji stadij raka na pljučih, kar sta z Meryl zadržala zase. Želela je biti ves čas ob njem, a si tega zaradi visokih stroškov zdravljenja nista mogla privoščiti. Zgolj zaradi zaslužka se je odločila za snemanje serije Holokavst, ki je potekalo tudi na prizoriščih v Avstriji. Čeprav se je v njej vse lomilo, je bila zgled čistega profesio­nalizma, je pozneje povedal eden od njenih kolegov.

Ves čas mu je stala ob strani. Umrl je marca 1978, star le 42 let. »Bil je tako drugačen od vseh, ki sem jih poznala,« je igralka pozneje povedala o svoji ljubezni. Premiere Lovca na jelene in njegovega izjemnega uspeha ni dočakal. Streepova je bila za vlogo Linde prvič nominirana za oskarja.

Vendar ni dolgo samevala. Naključ­je ji je kmalu na pot pripeljalo človeka, s katerim je poročena še danes. Šest mesecev po Cazalovi smrti sta si večno zvestobo prisegla s kiparjem Donom Gummerjem. V zakonu so se jima rodili štirje otroci, sin in tri hčerke. Henry Wolfe Gummer je glasbenik, hčerki Mary Willa Gummer - Mamie in Grace Jane Gummer sta šli po maminih stopinjah, najmlajša Louisa Jacobson Gummer, letnik 1991, je model.

image
Hčerke Meryl Streep in Dona Gummerja (od leve proti desni) Mamie, Grace in Louisa Gummer, na premieri Železne lady leta 2011. FOTO: Reuters


»Nikoli ne bi mogla niti sanjati o tem, da bi bila mama in snemala filme, če ne bi bilo Dona,« mu je pred leti izrekla javno priznanje.


Seznam brez konca


V 80. letih se je začela njena kariera strmo vzpenjati. Glavne vloge v filmih so ji utrle pot med zvezde in ji prine­sle sloves ene najboljših hollywoodskih igralk.

V filmu Sofijina izbira (1982) je za­igrala Poljakinjo, ki je preživela nacistično koncentracijsko taborišče, in si prvič prislužila zlati kipec za glavno vlogo. »Pri igranju ne gre za to, da si nekdo drug. Poiskati moraš podobnosti v tistem, kar je očitno drugačno, in nato v tem najti sebe,« je pojasnila nekoč.

Sledili so Ženska francoskega poročnika, Silkwood in Moja Afrika, v kateri je ob Robertu Redfordu zaigrala življenjsko zgodbo danske aristokratke in pisateljice Karen Blixen, ki je pisala pod psevdonimom Isak Dinesen. Režija je bila v rokah Sydneyja Pollacka.

image
Moja Afrika (1985) z Robertom Redfordom. FOTO: Dokumentacija Dela


Leta 1988 je bila nadvse ganljiva v filmu Krik v temi, ki je nastal po resnični zgodbi o avstralski materi, ki jo obtožijo umora njenega dojenčka, medtem ko ona trdi, da ga je odnesel dingo. Za to vlogo so ji na festivalu v Cannesu podelili nagrado za najboljšo igralko, priznanje so ji izrekli tudi ameriški kritiki.

Leta 1990 sta s Shirley MacLaine zaigrali v komediji Razglednice iz pekla, ena od treh piscev scenarija humorne zgodbe o odnosu med materjo in hčerko, ki jima različne odvisnosti niso tuje, je bila Carrie Fisher. Igralka, ki je neloč­ljivo povezana z vlogo princese Leie v Vojni zvezd, je bila vse do smrti ena najbližjih prijateljic Streepove. Za glavno vlogo je Meryl dobila oskarja in zlati globus, tudi Shirley MacLaine je bila večkrat nagrajena.

S Clintom Eastwoodom sta bila odlična v drami Najini mostovi, v Urah je zaigrala ob Nicole Kidman, v Hudičevki v Pradi sta se pomerili z Anne Hathaway. Leta 2009 je gledalce zabavala s pevsko ne prav bleščečim Pierceem Brosnanom v muzikalu Mamma Mia! in poskrbela za revival švedske glasbene skupine Abba. Sledilo je tudi nadaljevanje. V Julie & Julia sta z Amy Adams poskrbeli za zabavno kulinarično zgodbo, v Železni lady pa je odigrala nepopustljivo britansko političarko Margaret Thatcher in si za glavno vlogo prislužila tretjega oskarja.

image
Kot Margaret Thatcher v filmu Železna lady. FOTO: Dokumentacija Dela


S Hughom Grantom sta zaigrala v Florence Foster Jenkins v režiji Stephena Frearsa, s Tomom Hanksom v Zamol­čanih dokumentih o življenju Katherine Graham, lastnice Washington Posta, ki ga je režiral Steven Spielberg. Bila je Marry Poppins, svoj pečat je dala tudi v Čas deklištva.


Brez metode


Streepovo so pogosto spraševali, kakšna je njena igralska metoda, v čem je skrivnost, da se vedno tako prepričljivo zlije s svojo vlogo. Pojasnila je, da v resnici ne uporablja nobene metode, ampak preprosto izhaja iz izkušenj in da z besedami ne zna razložiti svojega pristopa. »Imam nekaj drobcev, ki sem se jih naučila pri različnih učiteljih, a nič takega, kar bi lahko pospravila v kovček, ki bi ga nato odprla in rekla: 'No, katerega želite?' Nič takšnega, na kar bi se lahko zanesla, zaradi česar je vse skupaj bolj nevarno. Ampak prav zaradi nevarnosti je še toliko bolj vznemirljivo.«

image
Z Amy Adams v drami Dvom (2008). Foto dokumentacija Dela


Svoje delo jemlje zelo resno. »Pridem pripravljena in nočem se prvih deset prizorov zafrkavati s tem, da prilagajamo svetlobo in da se vsi začnemo dobro počutiti,« je povedala o svojih pričakovanjih, da snemanje poteka kar najbolj učinkovito in profesionalno. Ob tem je še pojasnila, da je njen idealni režiser tisti, ki ji dovoli improvizirati in ji dopušča, da se uči iz lastnih napak.

Kritiki za njeno igro pravijo, da je kameleonska, da vlog ne personificira, temveč preprosto prevzame osebnost svojega lika in se z njo zlije.


Za ženske, migrante, za vse ljudi


Že zelo zgodaj v karieri se je pokazal njen izjemni talent za jezike in naglase. V Sofijini izbiri je s poljskim naglasom govorila angleško in nemško, naučila se je tudi stavkov v poljščini. V Železni lady je naštudirala, kako je Margaret Thatcher govorila, preden je postala britanska premierka, in kako potem, ko je prevzela funkcijo in so jo govorniško obrusili in omilili višino njenega tona. Kakor je razkrila Streepova, je uporaba naglasa ena od tehnik, ki so po njenem mnenju nujne za to, da lahko prepričljivo upodobi svoj lik. In ko so jo v Belfastu vprašali, kako ji uspe posnemati različne naglase, je menda s popolnim irskim naglasom odgovorila: »Tako, da poslušam!«

image
Velja za kameleonsko igralko in mojstrico naglasov. FOTO: Dokumentacija Dela


Streepova zase pravi, da je politično del ameriške levice. Leta 2016 je nastopila kot govornica na demokratski nacionalni konvenciji in za predsedniško kandidatko podprla Hillary Clinton.

Predsednik Barack Obama ji je za njen kulturni vpliv podelil narodno medaljo umetnosti in predsedniško medaljo svobode.
Ko je januarja 2017 na podelitvi zlatih globusov prejela eno najuglednejših priznanj, nagrado Cecil B. DeMille za življenjske dosežke, je zahvalni govor izkoristila za oster napad na Donalda Trumpa, med drugim zaradi njegovega odnosa do migrantov, saj je »Hollywood prepreden z avtsajderji in tujci, in če nas boste vse brcnili ven, ne boste imeli kaj gledati, razen nogometa in borilnih veščin, kar pa ni umetnost.« Trump ji ni ostal dolžan, na twitterju jo je označil za eno najbolj precenjenih igralk.

Streepova pogosto podpira akcije in zamisli, ki spodbujajo vlogo žensk v družbi. Med drugim nastopa kot predstavnica Muzeja za nacionalno zgodovino žensk (National Women's History Museum), zanj organizira različne dogodke in ga tudi finančno podpira.

Pred nekaj leti, ko se je v Hollywoo­du vse glasneje začelo zahtevati, naj ustvarjalci dobijo enako plačilo ne glede na spol, na novinarsko vprašanje, ali je feministka, ni odgovorila naravnost. »Sem humanistka, sem za prijetno, mirno ravnovesje,« je izjavila in si nakopala jezo ostrejših zagovornic pravic žensk.

Izjemna kariera in umirjeno zasebno življenje razkrivata žensko, ki je našla pravi pristop v življenju. O tem pričajo tudi njene izjave: »Tisto minuto, ko te začne skrbeti, kaj mislijo drugi, tisto minuto nehaš biti sam svoj.« In: »Formula za srečo in uspeh je v tem, da si preprosto to, kar si, v najbolj živi izvedbi, kar je mogoče.«

K temu, da ji leta ne morejo do živega, prispeva tudi njen odnos do staranja: »Sprejeti moraš dejstvo, da se staraš. Življenje je dragoceno, in potem ko si izgubil veliko ljudi, spoznaš, da je vsak dan darilo.«

Za polno in zadovoljno življenje pa si je morda dobro kdaj priklicati njeno misel: »Na koncu šteje tisto, kar je pomembno zate. Ne tisto, kar ti je povedala mama. Ne tisto, kar ti je povedala neka igralka. Ne tisto, kar ti je rekel kdorkoli drug, ampak to, kar ti je prišepnil tihi glas v tebi.«