Kaj je v Ljubljani prijetno in kaj ne za nekoga, ki projektira središče Tokia?

Škot David Sim je vodil pripravo urbanističnih načrtov, strategij in oblikovalskih projektov v mestih po vsem svetu – od Škotskega višavja prek patagonskih jezer in predmestnega Melbourna do središča Tokia. Njegovi projekti segajo od novih pristopov h gradnji trgovin Ikea do obnove Christchurcha po uničujočem potresu leta 2011 na Novi Zelandiji. Je vplivni mislec na področju kakovosti urbanega bivanja in trajnostnega načrtovanja. Pri tem se ne osredotoča na »trdo« znanost arhitekturnega inženirstva, temveč na vsakdanje stike med ljudmi in infrastrukturo za javno življenje, ki pomagajo izboljševati javno zdravje, povečujejo varnost ter krepijo demokracijo in enakost.

Mehko mesto si predstavljam kot mehke oblike z odprtimi prostori, prijetnimi za ljudi. In to je, kolikor razumem, tudi vaše glavno sporočilo o mestih.

Točno tako. Mehkost mest izhaja iz ljudi, saj smo ljudje »mehki«, tako zaradi naše občutljivosti kot v odnosih. Najmehkejša, najbolj občutljiva stvar, ki si jo lahko zamislimo, so prav odnosi med nami. Že na začetku najinega pogovora sva naredila nekakšen mali ples: iskala sva pravo razdaljo, pri kateri se človek počuti udobno. Kdaj sva preblizu, kdaj dovolj blizu, da je prijetno? To je bistveno.

Jan Gehl, ki je napisal uvod v knjigo, je danes star skoraj 90 let. Redno se srečujeva in pogovarjava o tem, kaj je zdaj sploh namen mesta. V resnici ga ne potrebujemo več za nakupovanje ali delo, vsaj ne tako kot nekoč. Velik del tega, kar je bilo tradicionalno vezano na mesto, lahko danes opravimo iz stanovanja.