Mi se mamo radi
Nedavno me je prijatelj iz tujine vprašal po imenu kakšne slovenske dive.
Odpri galerijo
Sophia Loren je bila prijateljica tovariša Tita.
Nedavno me je prijatelj iz tujine vprašal po imenu kakšne slovenske dive. Želel jo je poguglati in se naužiti podalpske lepote, a sem ga razočaral, še preden si je lahko obliznil ustnice. Nisem se mogel domisliti niti ene. Prepričan sem bil, da bom odgovor stresel iz rokava, a se je takoj zataknilo.
Seveda premoremo fenomenalne ženske, ki bi z lahkoto postale dive, a se do njih ne vedemo na ustrezen način, ne omogočimo jim razvoja. Ne vemo, kaj bi z njimi, če se že pojavi potreba, pa si jih raje izposodimo pri sosedih. Le rumeni mediji se trudijo, organizirajo dogodke, ki naj bi bili dovolj imenitni, da se lahko slavni gosti prepuščajo luksuzu in ekstravaganci. Vsaka poštena diva pač potrebuje posebne bivalno-preživetvene pogoje, da lahko prosperira; odvisna je od občudujočih pogledov, zadostne količine kaviarja in seveda ter kakopak – od novih oblačil. Organizatorji teh dogodkov upajo, da bodo vzgojili kakšno divo ali dve, saj jih tračarski mediji krvavo potrebujejo za brušenje jezičkov. A bodimo iskreni, te prireditve še zdaleč ne dosegajo potrebne ravni, ne svetijo se kot kristalni kozarci, kvečjemu kot jajca potepuškega psa.
Nisem prepričan, ali je nujno slabo, da Slovenci nimamo dive. Obstaja velika razlika med biti diva in se vesti kot diva. To se potrjuje na vsakem koraku. Živimo v svetu, v katerem je biti slaven ena največjih vrednot. Če je nekoč veljalo grešiti v imenu družine, je danes odpustek slava. Povrh je slava postala kategorija, ki stoji sama zase, ni ji več treba biti povezana s sposobnostmi, talentom ali junaškim dejanjem. Če ni velike slave, ki je pač takšna, da je večinoma ni, bodo morale zadostovati majhne slave.
Da je zadeva še bolj zapletena, moramo sprejeti, da je popularnost krožni promet, saj mora obstajati nekdo, ki obožuje, da lahko obstaja kategorija oboževanih. Smo naleteli na paradoks? Kdo bo oboževal v svetu, v katerem želijo vsi biti oboževani? Vsak pošten egocentrik bi nam prikimal, da moramo najprej občudovati samega sebe. Oziroma, takšen vtis moramo dajati. Vtis je ključ. V javnosti moramo hvaliti druge, jih zasipavati s pozornostmi, nato pa upati, da se bodo vrnile na naš naslov, najraje vse hkrati in vsem na očeh.
Po tem principu delujejo tudi všečki in kliki na spletu. Nastala iluzija je nalezljiva, prepričljiva in zavajajoča, o, še kako zavajajoča, danes se na podlagi všečkov pretakajo kosmate milijarde. Verovanje in poveličevanje klikov, ki so izključno kvantitativna enota, jih pa tolmačimo kvalitativno in transcedentalno, je ustvarilo razmere za rojstvo tako imenovanega superoboževalca. To so osebe, ki se istovetijo s subjektom občudovanja, zanj so pripravljene zagrešiti najhujše zločine, a v zameno zahtevajo, da občudovani ostaja zvest njihovim pričakovanjem.
Nagrada je kvantiteta, posledica tega odnosa pa razkroj vrednot. Superoboževalci praviloma ustvarjajo pogoje za slavo oseb, ki si tega po lastnih sposobnostih ne bi zaslužile. To ne velja zgolj za estrado, zaradi tega najdemo na vplivnih in vodilnih mestih posameznike, ki imajo zgolj tri možganske celice; eno za levo, eno za desno in eno, da ne serjejo po dvorišču.
Superoboževalci nikakor niso slovenski pojav, gre za globalni problem. Pri nas jih je malo in za čuda se prav vsi radi vozijo z avtobusi. Nizka pojavnost superoboževalcev v Sloveniji je verjetno posledica okvare ali nerazvitosti povratne zanke občudovanja, saj lahko tuj uspeh toleriramo le do določene stopnje, potem pa imamo dovolj. Nikomur preveč ali za predolgo. Morda prav zaradi tega nimamo dive, kaj, če narod, ki ne premore dive, iz istih vzvodov ne premore avtokrata? Je zgolj naključje, da lahko v Titovi kuharici najdemo recept za špagete Sophie Loren? Globoko dvomim, da je enako vešča pri pripravi sarme, ki nam bo čez nekaj kratkih dni blagodejno mirila prebavila po silvestrskem rajanju. Če bo kaj ostalo, bomo pa zamrznili. Srečno novo leto, dragi moji!
Seveda premoremo fenomenalne ženske, ki bi z lahkoto postale dive, a se do njih ne vedemo na ustrezen način, ne omogočimo jim razvoja. Ne vemo, kaj bi z njimi, če se že pojavi potreba, pa si jih raje izposodimo pri sosedih. Le rumeni mediji se trudijo, organizirajo dogodke, ki naj bi bili dovolj imenitni, da se lahko slavni gosti prepuščajo luksuzu in ekstravaganci. Vsaka poštena diva pač potrebuje posebne bivalno-preživetvene pogoje, da lahko prosperira; odvisna je od občudujočih pogledov, zadostne količine kaviarja in seveda ter kakopak – od novih oblačil. Organizatorji teh dogodkov upajo, da bodo vzgojili kakšno divo ali dve, saj jih tračarski mediji krvavo potrebujejo za brušenje jezičkov. A bodimo iskreni, te prireditve še zdaleč ne dosegajo potrebne ravni, ne svetijo se kot kristalni kozarci, kvečjemu kot jajca potepuškega psa.
Polona Juh in Gregor Baković. Foto Peter Uhan
Nisem prepričan, ali je nujno slabo, da Slovenci nimamo dive. Obstaja velika razlika med biti diva in se vesti kot diva. To se potrjuje na vsakem koraku. Živimo v svetu, v katerem je biti slaven ena največjih vrednot. Če je nekoč veljalo grešiti v imenu družine, je danes odpustek slava. Povrh je slava postala kategorija, ki stoji sama zase, ni ji več treba biti povezana s sposobnostmi, talentom ali junaškim dejanjem. Če ni velike slave, ki je pač takšna, da je večinoma ni, bodo morale zadostovati majhne slave.
Da je zadeva še bolj zapletena, moramo sprejeti, da je popularnost krožni promet, saj mora obstajati nekdo, ki obožuje, da lahko obstaja kategorija oboževanih. Smo naleteli na paradoks? Kdo bo oboževal v svetu, v katerem želijo vsi biti oboževani? Vsak pošten egocentrik bi nam prikimal, da moramo najprej občudovati samega sebe. Oziroma, takšen vtis moramo dajati. Vtis je ključ. V javnosti moramo hvaliti druge, jih zasipavati s pozornostmi, nato pa upati, da se bodo vrnile na naš naslov, najraje vse hkrati in vsem na očeh.
Po tem principu delujejo tudi všečki in kliki na spletu. Nastala iluzija je nalezljiva, prepričljiva in zavajajoča, o, še kako zavajajoča, danes se na podlagi všečkov pretakajo kosmate milijarde. Verovanje in poveličevanje klikov, ki so izključno kvantitativna enota, jih pa tolmačimo kvalitativno in transcedentalno, je ustvarilo razmere za rojstvo tako imenovanega superoboževalca. To so osebe, ki se istovetijo s subjektom občudovanja, zanj so pripravljene zagrešiti najhujše zločine, a v zameno zahtevajo, da občudovani ostaja zvest njihovim pričakovanjem.
Nagrada je kvantiteta, posledica tega odnosa pa razkroj vrednot. Superoboževalci praviloma ustvarjajo pogoje za slavo oseb, ki si tega po lastnih sposobnostih ne bi zaslužile. To ne velja zgolj za estrado, zaradi tega najdemo na vplivnih in vodilnih mestih posameznike, ki imajo zgolj tri možganske celice; eno za levo, eno za desno in eno, da ne serjejo po dvorišču.
Superoboževalci nikakor niso slovenski pojav, gre za globalni problem. Pri nas jih je malo in za čuda se prav vsi radi vozijo z avtobusi. Nizka pojavnost superoboževalcev v Sloveniji je verjetno posledica okvare ali nerazvitosti povratne zanke občudovanja, saj lahko tuj uspeh toleriramo le do določene stopnje, potem pa imamo dovolj. Nikomur preveč ali za predolgo. Morda prav zaradi tega nimamo dive, kaj, če narod, ki ne premore dive, iz istih vzvodov ne premore avtokrata? Je zgolj naključje, da lahko v Titovi kuharici najdemo recept za špagete Sophie Loren? Globoko dvomim, da je enako vešča pri pripravi sarme, ki nam bo čez nekaj kratkih dni blagodejno mirila prebavila po silvestrskem rajanju. Če bo kaj ostalo, bomo pa zamrznili. Srečno novo leto, dragi moji!
@its_auersandra ♬ original sound - itsauersandra
