Milena Vasić: Tišina je najboljše okolje za zlorabo

Ko se na odru izreče vprašanje »Ali kdo pozna srečen zakonski par?«, postane jasno, da Privatno praznovanje ni le komedija o odnosih, temveč ogledalo našim tišinam, kompromisom in strahovom. S srbsko igralko Mileno Vasić, znano po močnih gledaliških in televizijskih vlogah ter po občutku za like, ki pod humorjem nosijo resnico, smo govorili o tanki meji med smehom in grenkobo ter o tem, zakaj je »izbiram sebe« včasih najbolj radikalna odločitev. Dotaknili sva se tudi srbske različice gibanja #jaztudi in trenutkov po predstavi, ko se življenje z odra počasi preseli nazaj na ulico.

Na predstavi Privatno praznovanje, ki smo si jo ogledali v SiTi Teatru in je postavila ogledalo našim odnosom, me je presunilo vprašanje z odra: Ali kdo pozna srečen zakonski par? Verjamete v srečen zakon?

Verjamem v srečen zakon, ampak ne v mit, temveč v odločitev, ki jo dva človeka sprejemata znova in znova. Zame je prvi pogoj pogum: da se po predstavi gledalci najprej srečajo sami s seboj. Kakovosten in vsebinski odnos ne nastane iz potrebe, da bi nas nekdo rešil, ampak iz pripravljenosti, da drugega sprejmemo takšnega, kot ga potrebujemo – in da smo dovolj jasni, da vemo, kaj to sploh pomeni.

Da bi dobili človeka, ki nas bo nadgradil in z nami rasel, moramo najprej vedeti, kdo smo. V tem smislu je srečanje s seboj neizogibno in tudi najnežnejši začetek vsake resne bližine.

Včasih rečem, da dober zakon ni tisti, v katerem ni nikoli nemira, ampak tisti, v katerem se oba znata vrniti drug k drugemu, tudi ko se izgubita.

S katerim likom se občinstvo najlažje poistoveti? Je med Srbijo in Slovenijo razlika?

Zanimivo se mi zdi, da se ženske najpogosteje prepoznajo v mojem liku, v Biljani, ambiciozni ženski, ki gradi kariero in se je osvobodila moževega pogleda na delo, še toliko bolj, ker sta iz iste stroke. To je zelo zgovorno, ker razkriva, kako hitro ljudi ocenjujemo po »etiketah«. Biljana je morda najbolj nevtralno obarvan lik, medtem ko sta lik pevke in lik mlade bogatašinje, ki ne dela nič, za občinstvo veliko bolj dramatično zaznamovana – in prav zato gledalci težje vidijo njuno notranjost. A to, da je ena pevka ali da je druga hči bogatega dediča, je samo njuna družbena vloga. Kdo sta v resnici in kaj ju boli, sta zgodbi, ki ju pogosto srečujemo tudi v svoji okolici, le da si ju redkeje upamo zares priznati kot naši.

Ena odpira večno vprašanje, ali se od ženske pričakuje, da mora imeti otroka, in kaj pomeni, če si tega ne želi. Druga pa govori o nečem, o čemer se manj govori: kako živeti s svojim prostim časom, z odsotnostjo ambicije ali z dejstvom, da ambicija ni nujno merilo vrednosti. Ne moramo vsi delati, ustvarjati in producirati na enak način.

In morda je to največje spoznanje predstave: da včasih najdlje vidimo prav tja, kamor si najmanj upamo pogledati.

Predstava je humorna, a ima veliko resnih podtonov. Kje je tista tanka meja, kjer smeh nenadoma postane malo grenak in gledalec začuti, da se ga stvar dotika?

Ta meja se zgodi v trenutku, ko se človek prepozna. Najprej se skoraj refleksno smejimo, potem pa pride srečanje s samim sabo. In takrat humor postane grenak. Globlja ko je rana, močnejše ko je prepoznavanje, bolj se ta grenkoba usede v telo.

V karieri JE imela veliko priložnosti igrati mlade, svobodne, šarmantne, živahne like, tudi fatalne ženske. FOTO: Osebni Arhiv

Pri Biljani je to osamljenost. Spretno jo skriva za delom, ambicijami, ljudmi, projekti, za stalnim gibanjem. A v resnici je ženska, ki trpi, ker je sama in ji manjka čustveni stik. Z možem ji ga ni uspelo znova vzpostaviti, čeprav ga nujno potrebuje. Na koncu to zelo jasno vidimo.

Zanjo je velik prelom trenutek resnice, ko možu reče, da je boljša od njega. In to ni zmaga v smislu kdo je močnejši, ampak si končno upa povedati, kar je dolgo tiho živelo v njej. V odnosih namreč ni ključno, kdo ima prav ali kdo je boljši, ključno je, ali smo s tem, kar je, pomirjeni.

Morda prav zato po tej večerji ostane nekaj upanja, vsaj za Biljano in Pavla. Odnos se včasih začne popravljati šele takrat, ko se nehamo skrivati za šalo.

Če bi morali gledalcu, ki še ni videl predstave, razložiti zgodbo v treh besedah, katere bi izbrali?

Osamljenost, svoboda in ljubezen.

Kaj si želite, da bi občinstvu ostalo po koncu predstave – olajšanje, toplina, rahla melanholija ali preprosto želja, da odhitijo domov in rešijo svoj zakon?

Želela bi, da gledalci zberejo pogum za srečanje s seboj, da se res pogledajo, kdo so, kaj jih boli, kaj si želijo in česa se bojijo. Soočenje s samim seboj je po tej predstavi skoraj neizogibno in verjamem, da je to tudi prvi korak k bolj kakovostnim odnosom.

Se kot igralka bolj nagibata k pristopu Meryl Streep ali k energiji generacije Emme Stone?

Sem učenka metode Stanislavskega, ki jo je v svojem Actors' Studiu konkretiziral Lee Strasberg. Tam sta se izobraževala tudi Meryl Streep in Robert De Niro. To je šola realizma in resničnega tolmačenja skozi doživljanje, skozi sebe v danih okoliščinah, skozi domišljijo pri izgradnji lika.

Katera vloga vam je intimno najbolj premaknila notranji kompas v smislu, kako gledate na ljudi in odnose?

Vsaka vloga igralca na neki način premakne. Obstaja čudovita knjiga z naslovom Spreminjati se, a ostati isti, in to vprašanje se mi zdi v našem poklicu skoraj neizogibno: ali sploh lahko ostaneš isti, ko se moraš vedno znova preobleči v nekoga drugega?

Zanimivo je, da so me pogosto najbolj spreminjale prav vloge z manj besedila, z manj »očitnimi« igralskimi nalogami. Morda zato, ker mi takšne vloge dajo prostor za tišino. V tišini imaš čas, da se res srečaš z likom in z njegovimi dilemami, da jih poiščeš v sebi, jih razrešiš, včasih tudi odložiš.

Igra namreč ni samo govorjenje. Je tudi poslušanje, po mojem mnenju morda celo bolj poslušanje kot govorjenje. To, kar se zgodi med besedami, je pogosto najbolj resnično.

Težko bi izpostavila eno samo vlogo, ker vsaka pusti sled v mojem življenju. In prav to me v resnici drži pri življenju v tem poklicu: da se vsake nove vloge veselim, kot da me čaka nova notranja pokrajina.

Gibanje #jaztudi je spremenilo Hollywood. Kako je preoblikovalo srbsko igralsko in televizijsko sceno ter kakšne so vaše izkušnje z zlorabo moči v industriji?

Ko se dotakneš teme zlorabe moči, je najprej pomembno, kako o njej govoriš, in še bolj, da iz nje ne narediš šale. To je meja, ki jo kot družba pogosto nehote prestopimo, ker nam je zadevo lažje »razredčiti« s humorjem kot pa zdržati resnico, ki je neprijetna in nevarna. V naši predstavi smo imeli na začetku repliko, ki bi lahko zvenela komično, zato smo jo odstranili. Nismo želeli, da bi se tako resna tema že za trenutek prevesila v komiko.

v tišini se stvari nadaljujejo, v tišini se ljudje umikajo, v tišini postane normalno tisto, kar nikoli ne bi smelo biti normalno.

V Srbiji smo imeli v zadnjih letih primere, ki so odprli prostor za razmislek, pogum in javni glas. To je pomembno, ker je tišina najboljše okolje za zlorabo – v tišini se stvari nadaljujejo, v tišini se ljudje umikajo, v tišini postane normalno tisto, kar nikoli ne bi smelo biti normalno. A hkrati je najbolj žalostno, da se pri nas veliko stvari še vedno vleče. Postopki trajajo, sojenja se prestavljajo in pogosto se zdi, da sistemu manjka odločnost, da bi se s takšnimi napakami dokončno soočil. To ljudi izčrpa.

Zame je to boleče tudi zato, ker gledam kolege, ljudi iz istega poklica, ki še vedno hodijo skozi ta proces. Ne moreš ostati ravnodušen, ko vidiš, kako dolgo lahko traja, da nekdo dobi občutek, da ga sistem posluša. V takih trenutkih se vprašaš, kaj pomeni pravica v resničnem življenju – ali je to sodni epilog, občutek varnosti, ali preprosto to, da te nekdo končno vzame resno.

Ne vem, ali bodo, ko bo pravica enkrat prišla, res dobili občutek zadoščenja. Včasih imam občutek, da pravo pride prej kot pravičnost. In prav zato je vsaka javna beseda, vsak jasen »ne«, vsaka odločitev, da se o tem govori spoštljivo in brez cinizma, del spremembe. Ne kot trend, ampak kot odgovornost.

Na Balkanu ženske pogosto nosijo dvojno breme – briljantnost v karieri in urejenost doma. Kje potegnete mejo vi in si rečete, da boste najprej zaščitili sebe?

Tukaj izbiram sebe je stavek, ki se ga še vedno učim, iz dneva v dan. To ni nekaj, kar usvojiš in je rešeno. Je praksa. In včasih je najtežja prav zato, ker smo ženske pogosto naučene, da najprej zdržimo, potem se prilagodimo, šele potem – če sploh – pomislimo nase.

Seveda je že samo po sebi zahtevno uskladiti delo, družino, vse vloge, ki jih živimo. Ampak v Srbiji se je zadnja leta zgodilo še nekaj drugega: postalo je težko uskladiti svobodo govora in mišljenja z družbeno-političnim kontekstom. To ni več nekaj, kar ostaja zunaj, prišlo je v vsako poro družbe, in najhuje je, da je prišlo tudi v domove, v družine, v intimne odnose. Kar naenkrat se moraš braniti tam, kjer bi morala biti varna.

Zato je zame postalo izjemno pomembno, da si izborim pravico do lastnega mnenja, brez potrebe, da ga dokazujem ali razlagam nekomu, ki ne želi razumeti. Da me ne prestraši glasnost drugih, ker glasnost še ni resnica. In da me ne frustrira moja tišina, ko še nimam vseh odgovorov. Tudi tišina je včasih moč.

Stavek Tukaj izbiram sebe me je posebej zaznamoval po letu 2020, ko je pritisk, ta tiha, vztrajna represija, postal bolj viden in težak. Kot ženska, mama, žena in igralka poskušam svoje življenje voditi realno: usklajevati želje in možnosti, poznati svoje meje. Vem, do kod lahko grem, in potem znam ustaviti. Reči, okej, moje telo potrebuje počitek. Moja glava potrebuje mir. Moje srce potrebuje tišino.

Morda je to moja meja – ko začutim, da bi, če se ne ustavim, izgubila sebe. Na koncu nas namreč ne reši uspeh, ampak to, da se pravočasno spomnimo, kdo smo, in se ne opravičujemo za to, da se zaščitimo.

Kako doživljate staranje igralk? Kot prostor nove svobode ali kot prefinjen pritisk, da moraš ostati večno mlada in popolna?

Staranja se kot igralka ne bojim, pravzaprav ravno nasprotno. V karieri sem imela veliko priložnosti igrati mlade, svobodne, šarmantne, živahne like, tudi fatalne ženske. Seveda ti to obdobje da določeno energijo in sijaj, ampak z leti pride nekaj, česar mladost ne more nadomestiti: globina, mir, izkušnje. Nekakšna notranja teža, ki ti omogoči, da čustva ne le igraš, ampak jih razumeš. Zato se v skladu s svojimi leti in z vsem, kar ta leta prinesejo, novih vlog iskreno veselim in jih nestrpno čakam.

Seveda obstaja tudi pritisk, tiha ideja, da bi morale ostati vedno enake, vedno gladke, vedno popolne. Ampak jaz si poskušam to prevesti drugače: ne kot zahtevo, da ostanem mlada, ampak kot povabilo, da ostanem živa. Da se spreminjam, da se ne zapiram pred časom.

Staranje je lahko prostor svobode, če si to dovoliš. V nekem trenutku postaneš manj odvisen od pogleda drugih in bolj zvest sebi. Ko se to zgodi, se zgodi še nekaj pomembnega: na odru si bolj resnična. In prav to resničnost občinstvo najbolj išče.

Kako je videti vaš popoln zaključek igralskega večera: mirna vožnja domov, kozarec vina z ekipo, pozna večerja ali krepčilni spanec?

Najlepše je, ko se večer ne konča naenkrat, ampak se počasi razpusti. Po predstavi najraje odidem peš domov. Živim blizu gledališča, kakih deset minut hoje, in ta pot je moj mali ritual. Da premislim, da se poležejo vtisi, da se tišina spet vrne v telo.

Potem seveda pride drugi del večera, druženje z ekipo. Kozarec vina, pogovor v našem salonu Jugoslovanskega dramskega gledališča (Jugoslovensko dramsko pozorište). To so srečanja, ki so postala del našega poklica in našega življenja in včasih trajajo do pozno v noč. Dolgo smo skupaj, radi se imamo, radi igramo in radi imamo svoje gledališče. Ta občutek pripadnosti te drži pokonci.

In zanimivo, podobno sem začutila tudi v Ljubljani, ko sem nastopila kot posebna gostja z Dolce Garbo Ensemble. Ta večer me je spet spomnil, kako sodobna je Ljubljana: drzna, ustvarjalna, polna energije. Kot da mesto diha z umetnostjo in ti po nastopu ne ponudi samo aplavza, ampak tudi prostor, da še malo ostaneš v občutku. V takih trenutkih si rečem, da popoln zaključek večera ni nujno spanje ali zabava – je ravnotežje. Malo hoje, malo tišine, malo ljudi, ki jih imaš rad. In občutek, da si bil vsaj za trenutek res živ.