Varčevanja naj bo konec tudi pri mladini

Predlog krovnega zakona za urejanje položaja študentov je v državnega zboru. Kaj želijo doseči?

Objavljeno
30. junij 2017 14.41
Katarina Fidermuc
Katarina Fidermuc

Predlog krovnega zakona za urejanje položaja študentov, ki so ga pripravili v Študentski organizaciji Slovenije (ŠOS), je od začetka junija v državnega zboru. Odtlej je napredoval do druge obravnave, torej na pristojnem odboru. Postopek je močno pospešil predsednik državnega zbora Milan Brglez, ker je prevzel vlogo predlagatelja. Študentska organizacija je v podporo zakonu v tednu dni zbrala 16.595 podpisov javnosti, zvečine študentov in dijakov. »Zakon je nujno potreben,« pravi predsednik ŠOS Aleksandar Spremo.

Zakaj ste se odločili predlagati krovni zakon o položaju študentov?

Zakon predlagamo zato, ker so se ob gospodarski rasti na različnih področjih začeli sproščati varčevalni ukrepi za druge družbene in staroste skupine. Politika naj zdaj to naredi tudi za mlade. Odločili smo se, da je zdaj pravi čas, da opozorimo nanje, predvsem študente in dijake, ki jih zastopamo. Naveličani smo čakanja na politiko, ki v svojih dejanjih pozablja na nas. Izboljšati je treba socialni položaj mladih in odpraviti sistemske napake, ki izhajajo iz veljavnih predpisov. Spremembe torej pričakujemo na področjih, kjer smo mladi, študenti in dijaki, največ izgubili z zakonom za uravnoteženje javnih financ iz leta 2012 in varčevanjem nasploh. Predlagamo konkretne ukrepe pri dohodnini, štipendijah, prehrani, zdravstvenem zavarovanju in statusu študenta. Ureditev statusa študentov s posebnimi potrebami je zdaj različna in pretežno prepuščena fakultetam.

Predsednik ŠOS Aleksandar Spremo Foto osebni arhiv

Ali bi zakon o ureditvi položaja študentov dejansko izboljšal njihov položaj na posameznih področjih – materialni, družbeni in študijski?

Zakon bo, če bodo poslanci glasovali zanj, konkretno izboljšal predvsem materialni položaj študentov ter študijske razmere posebnih skupin študentov – invalidov, staršev, športnikov in drugih. Pri dohodnini predlagamo dvig študentske oziroma dijaške olajšave za delo prek pooblaščenih servisov na predkrizno raven, torej s sedanjih 2477,03 evra na 3302,70 evra. To na leto pomeni približno 1000 evrov več neobdavčenih prihodkov. Obvezno zdravstveno zavarovanje po starših naj velja za ves čas izobraževanja – vezano naj bo na status in ne na starost 26 let, ko postanejo samoplačniki. To trenutno pomeni okoli 600 evrov letnega prihranka. V Sloveniji je približno 15.600 študentov, starejših od 26 let. Predlagamo, naj se ura, do katere je mogoče uporabiti bone za subvencionirano prehrano, podaljša do 22. ure. Zdaj je to mogoče do osmih zvečer. Boni so zdaj unovčljivi do 15. julija, predlagamo rok do 15. avgusta. Zavzemamo se za dvig subvencije z 2,63 evra na 2,78 evra, saj se ni spremenila od leta 2011. Samo višja subvencija ob redni uporabi bonov pomeni 100 evrov prihranka na leto. Izboljšati je treba študijske razmere za študente s posebnimi potrebami in posebnim statusom. Pravico do državne štipendije naj dobijo tudi tuji državljanom, ki bivajo v Sloveniji.

Ekonomski analitiki govorijo o oživljanju gospodarstva po krizi. Ali se hkrati izboljšuje materialni položaj študentov?

Težko govorimo o tem, da bi se materialni položaj študentov izboljševal, saj na področju študentskih prejemkov, torej štipendij in subvencij, ni bilo sprememb – bodisi pri večjem številu upravičencev bodisi višinu prejemkov. Prav tako se zmanjšuje povprečni zaslužek iz študentskega dela – študenti delajo manj, več časa namenjajo študijskim obveznostim. Socialni prejemki so bili v obdobju krize zamrznjeni, čeprav so življenjski stroški ves čas naraščali. Ugotavljamo, da naraščajo tudi stroški, ki so neposredno povezani s študijem – čeprav večina študentov ne plačuje šolnine, ne moremo govoriti o brezplačnem študiju. Fakultete dvigujejo vpisnine in druge stroške, recimo za materiale in vaje. Razlike med področji študija so velike, na nekaterih študijskih programih znašajo stroški tudi 1000 evrov na leto.

Ali bi morali glede na splošni materialni položaj slovenskih družin zahtevati, naj državne štipendije prejema veliko širši krog študentov in dijakov kot zdaj?

Področje štipendiranja bi vsekakor zahtevalo večje spremembe. Na ŠOS si prizadevamo za preoblikovanje sistema štipendiranja, tako da bi bilo upravičencev več, štipendije pa višje. Treba bi bilo spremeniti cenzus za njihovo pridobitev, da bi bile dostopne širšemu krogu upravičencev. Prav tako bi bilo treba štipendije povišati, saj zdaj ne zadoščajo za pokritje življenjskih stroškov med študijem. Še vedno so študenti odvisni predvsem od sredstev, ki jih zaslužijo sami, oziroma od podpore staršev. Gre za področje, ki je kompleksnejše in predstavlja tudi večje finančne učinke na proračun, zato v tej fazi predlagamo ukrepe, ki imajo manjši vpliv na proračun, a velik na posameznika.

Kako bi na splošno opisali slovensko univerzitetno okolje: kakšna so razmerja med ustanovami, je odnos med študenti in profesorji bolj partnerski, kot je bil pred desetletji?

Naše univerzitetno okolje je zelo konfliktno. Predvsem opažamo stalno napetost med vodstvi ustanov, t. i. univerzitetnimi elitami in drugimi člani akademske skupnosti. Visokošolski prostor pretresajo afere, zlorabe položajev, moči ... Zaradi tega tudi študenti izgubljamo zaupanje v univerze, izgubljajo se akademske vrednote. Univerze bi morale predstavljati neko moralno avtoriteto v družbi, a te vloge ne izpolnjujejo. Tako tudi težko govorimo o resnično partnerskem odnosu med študenti in profesorji, vsekakor pa so med njimi taki, ki svoje poslanstvo odlično opravljajo in so mentorji v pravem pomenu. Želeli bi si več dialoga in tudi več kakovosti. Kakovosten ni tisti profesor, ki jih »več vrže na izpitu«, ampak tisti, ki izbere pravo pot, kako bo podal znanje na način, da bo študentu »ostalo dlje kot do prvega izpita«. Ko govorimo o zaključevanju študija, trčimo še ob en sistemski problem – ravni izobrazbe so zastavljene tako, da tako rekoč moramo študirati na 1. in 2. stopnji, če želimo biti enakovredni »starim« diplomantom. Četudi bi si želeli šolanje končati prej, smo nekako prisiljeni v vsaj petletni študij.