Mladi samski: Včasih moraš po ljubezen tudi na drugi konec sveta

Spoznavanje novih partnerjev otežujeta predvsem prezaposlenost in ista družba.

Objavljeno
14. avgust 2014 17.56
Jana Zupančič Grašič, Nedelo
Jana Zupančič Grašič, Nedelo

»Stara sem 34 let in do 40. leta si res želim imeti otroka ali dva. Ampak kje so otroci, ko pa na vidiku še ni niti moškega?! Večino dneva preživim v službi, dodatno podaljšujem tudi, ker me doma nihče ne čaka, gibljem se v glavnem v eni in isti družbi prijateljev, ki imajo zaradi družine vedno manj časa. Kje naj torej spoznam koga? Dolgo sem se počutila osvobojeno, srečno, polno energije,« pripoveduje 34-letnica, ki je pred dvema letoma končala skoraj 13-letno razmerje. Izkoristila je vsako priložnost za druženje, za kratek dopust in potovanja v družbi prijateljev in znancev, »žurirala sem kot najstnica«.

Vmes se je tudi zaljubljala, a dlje kot do kakšnega poljuba ni šlo. »Karierno sem s svojim življenjem zelo zadovoljna, a ko opazujem prijateljice, vezane in z otroki, se mi zdi, da sem veliko na slabšem kot one, čeprav mi pogosto zavidajo, da lahko počnem, kar hočem, in to kadarkoli in s komerkoli hočem«. Po dveh letih ima samskega življenja dovolj, želi si ljubezni. »A kam naj grem? Mojim vrstnikom se ne ljubi več toliko hoditi ven, družba se tako kvečjemu oži in ne širi, zdaj sem še sama izgubila interes za druženje in zlasti ob koncih tedna čepim kar doma.« Sodelavci jo spodbujajo, naj se udeležuje poslovilnih zabav, kjer je menda vedno veliko samskih, sestra, s katero si včasih privoščita kratek oddih, ji je priporočila hitre zmenke, na katerih se v kratkem času srečaš z različnimi samskimi moškimi … »Potrebujem še malo časa, morebiti se do konca poletja vseeno kaj nepredvidljivega zgodi.«

»Težava je ravno v tem: prezaposlenost ljudi, ki zaradi hitrega tempa življenja nimajo časa načrtno spoznavati nove samske ljudi in niti ne vedo najbolje, kje naj bi jih spoznali. Poleg tega se bolj ali manj družimo vedno z istimi in si tako ožimo možnosti za spoznavanje novih,« je strnila Nina Slapnik, direktorica Dogodkov za samske. »Tudi zato je samskih v Sloveniji čedalje več: od leta 1991 do leta 2013 se je število ljudi, starejših od 15 let, ki niso bili nikoli poročeni, so razvezani ali ovdoveli, po podatkih statističnega urada povečalo za skoraj 275 tisoč, kar pomeni za neverjetnih 40,76 odstotka!« Ljudje potrebujejo čas, da predelajo končano zvezo, užijejo svobodo, po drugi strani pa je ravno razhod priložnost za nov začetek.

Več poskusov, več možnosti

Kakor pravi 39-letnik, do pred kratkim samski dobrih osem let, je za nova razmerja najbolj zoprno obdobje med 30. in 35. letom. »Takrat se oblikujejo družine, videti je, da ni nobene izbire, še prijatelji nimajo več časa. A zdaj, ko grem proti 40. letu, opažam, da se je veliko parov razšlo. Mogoče se sliši komično, a toliko prometa, kot ga je zdaj, nisem doživel že od srednje šole. Vmes sem imel sicer večletno obdobje, ko se mi ni nič ljubilo, na trenutke, ko ni imel nihče časa zame, sem bil tudi malo obupan, a imam k sreči pozorne prijatelje, take, ki sem se jim lahko pridružil celo na dopustu. Če jih nimaš, pa je lahko problem, saj se največ ljudi spozna ravno prek prijateljev – na piknikih, zabavah ali pri na športnih dejavnostih. Tam je vedno veliko ljudi, na koncu se gre nekaj spit, lahko steče debata. K sreči mi k dekletom ni bilo nikoli težko pristopiti, moraš pa biti pripravljen tudi na zavrnitev. Sam sem velikokrat izvisel, a razmišljam takole: več poskusov ko imaš, več imaš tudi možnosti.«

Kot pravi, se veliko ljudi spozna tudi v službi ali pa na različnih tečajih ali dejavnostih. »Podobni interesi so namreč lahko dobra izhodišče za začetek pogovora.« Tudi sam se je vpisal na tečaj masaže in prav tam spoznal eno od deklet. Ni sicer trajalo dolgo, a bil je na pravi poti. Odpravil se je namreč na Tajsko na dodatno izobraževanje in se tam zaljubil v Japonko, po štirih skupnih letih je na vidiku celo poroka. »Nisem bil edini, ki je tam spoznal bodočega partnerja. Ne pravim, da Slovenke niso OK, a kot kaže, je včasih treba po ljubezen na drugi konec sveta.«

Kot bi bila kužna

»Dejstvo je, da čepenje za štirimi stenami in upanje, da boš našel nekoga, pisanega tebi na kožo, ne pelje nikamor,« je prepričana 42-letnica, ki je svojega sedanjega partnerja spoznala prek prijateljev. Ko se je pri 32 letih po desetih letih sporazumno razšla, kakšno leto ni imela nobene želje po novem razmerju, čeprav ji priložnosti za nova poznanstva ali občasna (seks) srečanja ni manjkalo, saj se giblje v različnih družbah. Skupnemu bivanju po nekajmesečnem razmerju z novim partnerjem se je tako močno upirala, in ko je privolila, sta se po pol leta razšla. »Pri teh letih že dobro veš, česa nočeš, težje se prilagodiš novostim ali navadam partnerja, če ima s sabo še nerazrešeno čustveno prtljago … ne, hvala, sem veliko raje kar samska,« razmišlja.

»Je pa res, da pri taki starosti lahko računaš zgolj na tiste, ki so se, tako kot jaz, razšli, drugi 'normalni' imajo pač družino oziroma razmerje.« Kot pravi, okolica dokaj slabo sprejema samskost. »Ko sem se kdaj znašla v kakšni manj znani družbi in sem povedala, da nisem ne poročena ne mama, sem včasih doživela tak odziv, da sem se vprašala, ali sem kužna! K sreči sem kar samozavesten človek, tako da me to ni podrlo, koga pa zagotovo spodnese.«

Tudi nekatere njene prijatelje je čudilo, kako je lahko tako »fejst punca še vedno samska«. »Potem sem nekega dne enemu od njih navrgla, naj med svojimi samskimi kolegi izbere nekaj zame primernih posameznikov in bom šla z njimi na zmenek. Po tednu dni mi je skrušeno priznal, da ni bilo v izboru nič 'pametnega'«. Zanimivo se ji zdi, kako so na njen položaj gledale sorodnice iz Amerike. »Tam pač biti samski ne pomeni nobene tragedije, to, da se sam ali tvoji bližnji vržejo v iskanje partnerja zate, tudi nič neobičajnega, kot ne zmenki na slepo in podobne zadeve, glede česar je pri nas še vedno cel kup predsodkov in stereotipov. No, pozneje so me povabile kar v ZDA, saj so bile prepričane, da bi me en dva tri omožile. Nekaj takšne sproščenosti pri nas zagotovo ne bi škodilo,« razmišlja sogovornica, ki se ji zdijo dogodki, ki jih različne organizacije prirejajo za samske, kar smiselna stvar, čeprav se jih sama v nasprotju z nekaterimi samskimi prijateljicami ni nikdar udeležila.

Predsodki zavirajo

»Res je, v tujini je obiskovanje takih dogodkov nekaj čisto naravnega, normalnega in nihče si ne misli, da si čuden, ker si se ga udeležil,« pritrjuje direktorica Nina Slapnik, ki že štiri leta prireja najrazličnejše zabavne dogodke, na katerih lahko ljudje »na eleganten, zanimiv in sproščen način« najdejo nove znance, prijatelje ali partnerje. V tem času se je prek njih spoznalo več kot 10.000 ljudi, od tega se je oblikovalo več kot 2000 novih prijateljstev, 570 parov, v zadnjih dveh letih je nastalo tudi sedem družinic.

»Na začetku je bilo zelo težko, saj ljudje še niso poznali dogodkov za samske, denarja za promocijo ni bilo, poleg tega je bil potreben preskok pri sprejemanju takega načina spoznavanja novih ljudi. Zdaj se samski dogodkov udeležujejo z manj predsodki kot prejšnja leta, pa vendar: če sem iskrena, je najtežji del mojega posla ta, da se ukvarjam z razbijanjem predsodkov o samskosti, spoznavnih dogodkih za samske in splošne prepričanosti o tem, kakšni ljudje prihajajo nanje. Zato poudarjam, da so tisti, ki se dogodkov za samske udeležijo, popolnoma normalni ljudje, ki bi radi na lep način spoznali nove ljudi. V živo in brez pretvarjanja po internetu. Predsodki nas res zavirajo,« poudari Slapnikova, ki sicer priznava, da je samskost lahko tudi zelo lepo obdobje, kakšno si bodo samski zmožni narediti, pa je v njihovih rokah.

»Mi priložnosti ustvarjamo, oni pa morajo stopiti korak naprej,« razmišlja, in kot kaže, se ljudje res bolj opogumljajo. »Najbolj priljubljeni so hitri zmenki, zmenki z ujemanjem in plesni zmenki,« pove iz izkušenj. Hitri zmenki so sedemminutni pogovori z udeleženci nasprotnega spola, kar je, kot zatrjuje Slapnikova, izredno zanimiva izkušnja. »V sedmih minutah lahko o nekom veliko izveš, narediš zanimiv prvi vtis in se izuriš v samozavesti, ki jo potrebuješ pri prvem stiku s komerkoli v svojem življenju.« Pred zmenki z ujemanjem se opravi poglobljeno predhodno ujemanje prijavljenih – tako glede starosti, stopnje izobrazbe, osebnostnih lastnosti, življenjskega sloga, hobijev, celo astrološkega znamenja –, za pogovor pa je na voljo pol ure.

»Dobro obiskani so tudi plesni zmenki, ker Slovenci res radi plešemo, poleg tega kot organizator priskrbimo vsem samskim ujemajočega se plesalca oziroma plesalko glede na starost, višino in stopnjo plesnega znanja. Nato se družimo in spoznavamo še ob različnih spoznavnih igrah, prigrizkih, pijači ...« našteva Slapnikova, ki ima v ponudbi tudi kinozmenke, piknike, Mize za šest, delavnice koktajlov, psihološke delavnice, kuharske večere, športne dejavnosti (bowling, rafting, kanyoning, izlete v hribe), pa tudi potovanja za samske.

Bolj resen, manj prilagodljiv

»Kje pa piše, da na dopust ne moreš iti sam?« se sprašuje skoraj 40-letnik, a nekateri ljudje gredo že v kino s težavo sami, kaj šele za nekaj dni v neznane kraje. »To, da se sam znajdeš v novem okolju, je kvečjemu prednost,« je bil samozavesten in tak je bil, kot je dejal, tudi ko je bil samski. »Sicer ne morem skakati iz ene zveze v drugo, zato sem po koncu dolgoletnega razmerja potreboval kar dve leti, da sem se spet začel ozirati naokoli,« prizna. Povsem po naključju je na facebooku naletel na simpatično tujko, večurni pogovori po skypu so prerasli v srečanja, se končali s poroko in njeno selitvijo v Slovenijo, kjer pa se je hitro pokazalo, da je bil to njen glavni namen – da se reši svojega okolja in pride v Evropo. Drago ga je stalo vse skupaj, končalo se je na sodišču.

»Dovolj sem bil naiven, da sem ji omogočil, kar je želela.« Več kot leto dni je potreboval, da se je postavil na noge po tej, kot pravi, nemogoči zvezi. »Ko predelaš preteklost, se razblinja tudi strah, da so vsi ljudje slabi ali da so potencialni izkoriščevalci …« Vseeno to človeka spremeni, pravi. Dve leti pozneje se je iz radovednosti, brez pričakovanj, prijavil na spoznavni portal ona-on. Imel je nekaj zmenkov, a se ni zgodilo nič usodnega. »Zabave me ne zanimajo, bolj bi bil za hitre zmenke.« A ravn, ko je razmišljal o tem, je na eni od skupinskih vadb spoznal sedanjo partnerko. Po nekaj tipanja jo je povabil na zmenek, privolila je in zdaj sta par. »Dve plati sklepanja razmerij v teh letih sta: dobra je ta, da si bolj resen, slaba pa, da si manj prilagodljiv.«

Otrok ni ovira

A kot sta zatrdila oba moška sogovornika, otroci iz prejšnjih partnerstev niso nikakršen problem. »Nenehno srečujem razvezane ženske, ki samim sebi komplicirajo življenje predvsem zato, ker imajo otroke. Da kdo jih bo hotel zdaj, ko so ne le starejše, ampak imajo za povrhu še otroke! Meni bi bilo, če dobro razmislim, celo bolj čudno, če bi bila v srednjih ali poznih tridesetih letih brez njih – razen če si jih seveda nikoli ni želela.« Drugi sogovornik težavo vidi edino v tem, če ženska novemu partnerju ne priznava vloge očeta »ali če je otrok že toliko star, da te ne sprejme«.

S tem se spopada 36-letnica, ki je v zakon občasno dobila še najstniško hčer iz moževega prejšnjega zakona. »Rešujemo sproti, kako uspešno, je pa drugo vprašanje. Dejstvo je, če povsem odkrito povem, da po 30. letu preprosto ne moreš računati na nikogar drugega kot na ločence, pri čemer upaš, da razmerje ni razpadlo zaradi njihovih napak, in ti večinoma otroke imajo.« Sama je bila kar živahno dekle, a ko je dopolnila 26 let, je vse skupaj usahnilo, »kot bi zmanjkalo 'normalnih' moških«. Prijateljice so poniknile v razmerja, posedanje po lokalih ji ni ustrezalo oziroma se ji je zdelo že kar neprimerno, je bila pa bolj aktivna pri športnih dejavnostih. »Večkrat sva se videla na tenisu, spila pijačo ali dve, nato se je začelo.« Poročena je štiri leta, imata enega otroka, »to je že partnerjev tretji zakon,« pripoveduje. Bila je že malo brez upanja, vendar ni poskusila s spletnimi zmenkarijami, čeprav se, kot kažejo podatki, čedalje več ljudi spoznava prav na medmrežju.

Najprej klik, nato živi stik

Statistika največjega slovenskega spoznavnega portala Ona-on.com je zgovorna: v začetku leta 2010 je imel približno 50.000 uporabnikov, trenutno pa je registriranih prek 130.000 iskalcev partnerjev – samo lani se je pridružilo več kot 23 tisoč novih samskih –, poslanih je bilo prek 1,5 milijona sporočil pri dogovarjanju za zmenke, več kot milijon klepetov in voščilnic z vabili na zmenke. Kot so se ustvarjalci pohvalili na omenjeni spletni strani, pa je bistveno, da so imeli lani 915 odjav novih parov z razlogom »hvala, spoznala sva se pri vas, adijo«.

Ne čisto tako, ampak na novoletni zabavi Ona-On.com sta se spoznala tudi 34-letna Polona in Andrej Zalokar, zdaj poročena že vrsto let in s tremi otroki. Andrej ni bil uporabnik portala, pač pa je na zabavo prišel z enim od prijateljev, medtem ko je Polona svoj profil odprla po tem, ko je zaključila nekajletno razmerje. »Nisem iskala novega razmerja, ampak predvsem prijatelje, saj so se moji kar nekako porazgubili.« In je dobila, kar je iskala, vendar je hitro presekala stike na daljavo in pozvala k občasnemu druženju tudi v živo. To se je izkazalo za zelo dobro stvar, snovalci portala so jo pograbili in tako tudi njihova ponudba zajema podobna druženja, kot jih ponujajo Dogodki za samske.

»Zavedati se je treba, da ne boš našel partnerja, kakor hitro boš odprl svoj profil. Nekateri namreč sploh ne iščejo partnerja, ampak seks ali kaj podobnega. In moraš biti aktiven, ne pa le čakati, da te bo nekdo klikal, te vabil na kavo … Moraš biti priključen, se pogovarjati, biti odziven, se spoznavati … A tudi ko se domeniš za zmenek, moraš to jemati kot družabni dogodek: da greš na kavo in ne šteješ tega kot izgubo časa. In če ti kaj ni všeč, se lepo zahvališ in greš,« svetuje Polona. »Tak način spoznavanja sem priporočila mnogim svojim samskim kolegom, a opozorila, da ne smejo imeti prevelikih pričakovanj. Je pa res, da se lahko z nekom na medmrežju res dobro ujameš, v živo pa ne, marsikdo se tudi prenareja, da je, kar v resnici ni …«

Išče mlado in staro

V živo je zato vse skupaj bolj pristno. »Zabave za samske so poleg tega dobre predvsem zato, ker je zbranih veliko ljudi s podobnimi željami. V neki kavarni, na primer, je morda le en tak človek, pa še zanj ne moreš vedeti, ali je res samski ali ne, na teh zabavah pa je takšnih cel kup in imaš zato veliko več možnosti, da koga spoznaš,« razmišlja Andrej. Vseeno ni modro čepeti nekje v kotu s pijačo v roki, ker se ti potem težko kaj vznemirljivega zgodi. »Za povezovanje skrbijo tudi animatorji, saj je večina ljudi zelo nesproščenih. Ponavadi velja tudi pravilo, da ne smeš zavrniti prošnje za ples, kar pomeni, da zavrnitve, ki se je tako bojimo, ni, morebitne nesporazume odpravljajo tudi značke, ki jasno sporočajo, kaj si kdo želi – išče partnerja ali le prijatelja in podobno,« ga dopolni žena Polona. »Meni se zdi to idealna priložnost za tiste, ki bi se lahko našli in se imeli lepo skupaj, pa čeprav potrebujejo le partnerja za ples. Poznam jih kar nekaj, ki so prek tega kanala v poznih letih našli partnerja zase. Starostna meja se namreč zvišuje – pred desetimi leti je bila večina ljudi na spletnih zmenkarijah stara okoli 20 let in čez, 30-letnikov je bilo že precej manj, medtem ko zdaj med uporabniki najdeš celo 70-letnike!«

»Prijatelj je na tak način spoznal dve dekleti, z eno je zdaj poročen in imata otroka. Z ženo so prišle tudi njene prijateljice in nastala sta še dva nova para. Tudi večina mojih samskih kolegov ima vsaj en profil na kakšni od spletnih zmenkarij, a so še nekoliko sramežljivi,« je izkušnje z medmrežjem omenil tudi 39-letnik. »Priložnosti, da spoznaš koga, je, skratka, veliko. Res je, da se človeku od konca osnovne šole do konca fakultete nenehno nekaj dogaja, nato pa se vse skupaj umiri, a zanimivo je opazovati, kako hitro potem, zlasti po večletni zvezi, pozabi, kaj vse je prej počel dolga leta, kje je nabiral znanstva in partnerske zveze! In jih tam – v šoli, na športu, v hribih, v gledališču, v knjižnici … – seveda lahko še danes! Le z mesta, ven izmed štirih sten, se mora premakniti in se vrniti v življenje!«