Že dojenčki doživljajo psihično nasilje

Mladi starši so zaradi neznanja, hkrati pa poplave pogosto tudi neresničnih informacij od vsepovsod izgubili svoj instinkt in so vse bolj negotovi celo pri najbolj osnovnih stvareh.

Objavljeno
02. november 2019 07.00
Posodobljeno
04. november 2019 15.15
Tjaša Kočevar je prepričana, da lahko s svojim znanjem toliko vpliva na starše, da ne bodo poteptali oziroma zatrli otrokovega sicer neskončnega potenciala. FOTO:Tomi Lombar
Mladi starši zaradi neznanja, hkrati pa poplave pogosto tudi neresničnih informacij od vsepovsod ne zaupajo več sebi niti ne znajo prisluhniti svojemu otroku. In ga, da bi ga pomirili, silijo s hranjenjem, dudo, uspavajo, tresejo ali zabavajo s preveč dražljaji, kar pogosto vse samo še poslabša, zatrjuje Tjaša Kočevar, specialistka za gibalni razvoj dojenčka in osebnostno rast mladih družin. S svojim konceptom poskuša staršem ob delu z njimi samimi skupaj s pravilnim rokovanjem z dojenčkom pokazati pot do samozavestnega starševstva, ki pripelje do najbolj želenega – motorično razvitega in čustveno stabilnega otroka.
 
Tjašo Kočevar bralci Nedela poznajo, saj staršem, ki imajo težave pri vzgoji, z nasveti že drugo leto pomaga v Nedelovi svetovalnici. Je del tandema Šole za vzgojo staršev, katere bistvo je usvojiti zavedanje, da je spremembo najprej treba doseči pri starših, saj le psihično stabilen posameznik, osvobojen zakoreninjenih vzorcev iz otroštva, lahko vzgoji samostojnega in samozavestnega otroka.

Tjaša, nekdanja farmacevtka, ki jo je od nekdaj vleklo v delo z dojenčki, se je pred dvanajstimi leti najprej izobrazila o masaži za dojenčke, nato pa se izobraževala še o motoriki, psihoterapiji, psihologiji, mladih družinah, vse pa povezala v koncept Parents life coach(ing), ki ga izvaja skupinsko na tako imenovanih razvojno-gibalnih uricah v Ljubljani, Kranju in Celju ter individualno na domu.

image
Tjaša Kočevar, zagovornica otrok in zaveznica mam, vendar ko morajo nekaj slišati, jim to tudi pove. FOTO:Tomi Lombar


Zakaj? Ker, kakor pravi, je neumorna borka za srečne otroke in je prepričana, da s svojim znanjem lahko toliko vpliva na starše, da ne bodo s svojimi vzorci, strahom, vsajenimi prepričanji, nepoznavanjem gibalnega in psihološkega razvoja dojenčka ter vzgojnih prijemov poteptali oziroma zatrli njegovega sicer neskončnega potenciala.

»Da ne bo pomote: vem, da vsak starš želi za svojega otroka le najboljše, vem pa tudi, s kakšnimi vse frustracijami in strahovi se mame srečujejo že takoj po porodu. Ali bo otrok sploh preživel? So prav reagirale? Se bo otrok razvadil? In tako naprej. Znanja o otrocih pač nimamo, a včasih so mame poslušale vsaj instinkt, zdaj pa tudi tega ne več, ker je okolica tako močna in jih prepričuje, da je prav tako, kakor pravi prateta ali kakor piše na spletu ... Tako se izgubljajo že pri najbolj preprostih stvareh – hranjenju, crkljanju, spanju ... In tako še danes slišim vprašanja, ali bo otrok res pegast, če ga ujame dež, kaj šele, če ga noč ...«


Več ko imajo starši znanja o svojem otroku, prej ga razumejo na neverbalni ravni, prej postane življenje z dojenčkom preprosto.


V izziv ji je starše podučiti, da bi razumeli svojega otroka. »Na naših uricah mame opozorim, ko se odzovejo v skladu z napačnimi vzorci ali prepričanji, spodbujam jih, da porinejo ta balast stran in se spet bolj približajo samim sebi. Z vztrajnostjo in ponovitvami se pokaže napredek, saj se mame do konca porodniškega dopusta osvobodijo strahov, ki jih nosijo v sebi. Skupaj gremo skozi številne psihološke situacije, dobijo znanje ne le o motoriki in gibalnem razvoju otroka, ampak tudi o sebi kot staršu – zakaj jih je strah tega ali onega –, vse to pa povezujemo s stvarmi, ko so pravilno vzdigovanje, odlaganje, prenašanje, previjanje, dojenje, hranjenje, oblačenje, jok oziroma zakaj natančno joka, pa tudi, kdaj je čas za igro, kdaj za počitek ... Več ko imajo znanja o svojem otroku, prej ga razumejo na neverbalni ravni, prej postane življenje z dojenč­kom preprosto.«
 

Posledice, ki si jih ne želimo


A žal pogosto ni tako, dodaja. »Nikjer se ne govori, da se nad otroki že od prvega dneva izvaja psihično nasilje. Ker ne razumemo otrokovega razvoja in mu ne dovolimo izražanja čustev. Dojenček nima druge komunikacije kot jok, a ker mame prepogosto ne vedo, zakaj joka, se vse dela v smeri, da bi ga čim prej utišale, in to so že prvi koraki psihičnega nasilja. Ničkolikokrat doživim, da je otrok le utrujen ali želi biti v drugačnem položaju, pa ga mama nemudoma poskuša hraniti, čeprav drži usta povsem zaprta, odmika glavo ... A nima izbire, saj mama vztraja. Otrok se tako nauči jesti na pamet in tak vzorec lahko vleče za sabo vse življenje, kar lahko vodi do motenj hranjenja. Kadar namreč začuti neugodje, dobi informacijo, da mora jesti ...«


Če dojenčka preobremenimo s preveč igračami in drugimi dražljaji, pozneje ti izjemno nemirni otroci težijo k igricam, tablicam, telefonom ...


Tudi duda je lahko problematična, če je ne znamo uporabljati. »Za otroke, ki imajo močan sesalni refleks, a se ne želijo več hraniti, je dovolj, da mogoče še nekajkrat potegnejo dudo, in zaspijo. Vendar jo uporabljamo v glavnem za to, da otroka ne slišimo, saj smo mirni, če ne joka. A četudi ne joka, ne pomeni, da v ozadju ne doživlja nelagodja, ker mu ne damo tistega, kar tisti trenutek potrebuje. Z dudo dobi informacijo, da mora, kadar se ne počuti dobro, zadovoljiti sesalni refleks, kar v poznejših letih lahko zamenjajo cigarete, grizenje nohtov ali še kaj hujšega.«

Na skupinskih urah ali individualnih obiskih na domu poudarja tudi učenje otroka ob igri, a po načelu 'manj je več'. »Otrok naj ima le eno igračko naenkrat, da jo v celoti razišče, pa opazi še mamino senco, okno, rožo ... isti predmet iz drugega kota, kar ga kakovostno utrudi. Danes pa imajo žal okoli sebe cel kup igrač, vse brni, se blešči, poje ... Malček je sredi njih res navidezno miren, a to le zato, ker ima toliko gledati. Vendar to zanj pomeni mnogo preveč stimulacije, kaj šele, da bi zmogel čemurkoli slediti. Poleg tega ga mama nenehno ogovarja, dviga, nosi, trese, zvončklja, predvaja glasbo ... Ko so mož­gani prestimulirani, je otrok siten, saj ne more pomiriti živčnega sistema in potem potrebujemo trikrat več časa, da ga umirimo s hranjenjem, nošenjem ..., pozneje pa ti izjemno nemirni otroci težijo k igricam, tablicam, telefonom, saj to potrebujejo na silne dražljaje navajeni možgani.«

image
Tjaša Kočevar ne dela le z dojenčki, ampak tudi z mamami, da se znebijo strahov in balasta, ki ga prinašajo napačni vzorci, prepričanja in vse mogoče informacije, ter se spet bolj približajo samim sebi. FOTO:Tomi Lombar


Potem je tu še druga skrajnost, pravi, in sicer otroci, ki so premalo stimulirani: ležijo v vozičku po več ur, prenašajo jih po hribih ... »In tak otrok še pri sedmih mesecih kar leži. Je pa treba vedeti, da je v prvem trimesečju zagotovo izrazil, da mu to ne ustreza, a je mama mislila, da je lačen ali zaspan, ga zato začela hraniti ali uspavati z nekimi spodbudami in se je na to navadil. Ravno to je dandanes težava številnih otrok, ki veljajo za hiperaktivne: možganov preprosto nimajo (dovolj) nahranjenih s kakovostnimi informacijami.«
 

Čas za ločitev


Kar še opaža pri dandanašnjih mamah, je, da se takrat, ko se »čustveno ne znajdejo, rade zatekajo v zgodbe Afrike in Indije. Na primer pravljica o večlet­nem dojenju, ki naj bi bilo tako dobro za otroka; resnica je, da ko so se otroci motorično sposobni sami oddaljiti od starša, so zreli tudi za odstavljanje s prsi, a če je mama čustveno nezrela in jo je strah, kaj se bo zgodilo, ko bo otroka spustila od sebe, se bo hitro oklenila zgodbe, da v Afriki dojijo po več let. A zakaj? Še dobro, da imajo vsaj mleko, poleg tega tam nimajo sistema in mame po letu dni ne gredo v službo, ampak so nenehno skupaj z otrokom.

Pri nas pa, »ker so otroci majhni, ubogi in to potrebujejo ...«, dojijo še po odhodu v službo, torej še potem, ko je otrok del dneva že ločen od njih. Noči tako minevajo v brezkončnem dojenju, ker kompenzirajo eno z drugim, a crkljamo se lahko na tisoč in en drug način. In ne nazadnje mora ženska spet postati tudi ženska; nikoli ne sme ostati samo mama, kar pa se pri nas žal pogosto dogaja. Rezultat so zmedeni otroci in sindrom izgorele mame, saj otroka ne spusti tam, kjer bi ga razvojno že nujno morala spustiti. Po drugi strani pa se, na primer, ker je to nekdo nekje slišal, k sedenju sili dojenčka pri šestih mesecih, s čimer mu vzamemo pol njegovega raziskovalnega življenja, saj do tja ne pride sam, kot bi moral, torej skozi celotno zgodbo razvoja – bočni sed, plazenje, kobacanje, sedenje ...«

Brezplačne predstavitvene urice
Tisti, ki bi se radi na svoje oči prepričali, kako dela Tjaša, se lahko 5. novembra ob 12.15 udeležite brezplačne delavnice v Bušček centru v Kranju, v Ljubljani 18. 11. ob 12.15 ter v Celju 20. 11. ob 12.30. Več informacij na: parentslifecoach.com.


Motorika je namreč, kakor poudarja Kočevarjeva, povezana z dozorevanjem možganov, »in ker je to telesce v celoti odvisno od nas, je pomembno, da z njim delamo prav, torej v skladu z gravitacijo. Vsakič ko naredimo gib oziroma ga premaknemo tako, kot je prav, se namreč otroku utrne nova povezava; s premikom lepo zaznava okolico, svoje telo v gravitaciji, kar vpliva na skladnost njegovega telesa – skeleta, mišičevja ... Bolj in prej ko je trden pri tem, prej dobi pospešek tudi kognitivni razvoj, skratka, otrok ima zato večji potencial in širino za naprej. Zato je pomembno, da znamo rokovati že z novorojenčkom, vsaj pri tem, kako ga pravilno dvigniti in odložiti, imeti v naročju, med hranjenjem, v položaju na rami ... Ker zakaj bi čakali in tvegali, da razvoj ne gre povsem v pravo smer, če lahko že od prvega dne delamo bolj prav, in to s precej manj truda kot pozneje?«
 

Stran z ograjicami


Otrok, ki mu pustimo raziskovati, je svoboden otrok, hkrati pa veliko večji raziskovalec kot tisti, ki ga takoj obdamo z ograjo, opozarja. »Žal smo dandanes starši preveč zaščit­niški, otroku se ne sme zgoditi nič, a ko enkrat dobi ograjo okoli sebe, si ne upa več razmišljati s svojo glavo, pač pa razmišlja z glavo sistema, staršev, medtem ko njega ni več. Ograja je že to, da starši ne dajo dojenčka na tla ali na trebušček, ker po njihovem ne more, ne drži glave, se bo zadušil ... Ali pa, ko začne kobacati, zaščitijo celotno stanovanje oziroma ga, da bo na varnem, zaprejo v stajico. Vendar če otrok ne doživlja zdravih frustracij – ovir, padcev, truda ... –, ni napredka. In tako mora biti že od rojstva.«

Vse to polaga na srce udeleženkam delavnic, ki so zato precej več kot zgolj gibalne urice za otroke, saj na njih premika predvsem meje v glavah mam. »Ne gre le za skrb, kako bo otrok potegnil rokico spod trebuščka, skobacal, se pravilno usedel ..., pač pa tudi za to, da bo starš psihično pripravljen delati z motorično naprednim otrokom. Starši, ki niso pri sebi nič naredili, so namreč lahko zaradi tega zelo prestrašeni in bodo otroka, ki bo hotel svobodno v svet, prej ali slej začeli omejevati, zatirati njegovo radovednost. Na mojih urah se o tem ogromno pogovarjamo, nekatera vprašanja so večna, a jaz preprosto razumem neverbalno komunikacijo otroka in zato vem, kaj v danem trenutku potrebuje. Kar je osnova za njegov optimalni razvoj.«


Človek je narejen za to, da do smrti raziskuje, in ne, da nekje obstane. Zdaj pa je vprašanje le, ali bomo dali to popotnico svojemu otroku ali ne.


Mame, kakor pravi, večinoma kar dobro sprejemajo njeno včasih tudi ne preveč nežno komunikacijo, predvsem zato, ker se že na kraju samem pokaže, da stvar deluje. »Ko ženska postane mama, je zanjo vse novo, kar res ni lahko. In pri tem sem njihova popolna zaveznica, vendar ko nekaj morajo slišati, jim to tudi povem, ker bodo le tako bolje razumele svojega otroka in ga ne ovirale pri zdravem razvoju. Kobacač je, na primer, nekaj že razvojno sposoben narediti, zato njegovi mami v neki točki ne pustim več, da bi mu pomagala ali ustavila njegovo namero. Otrok to običajno res pospremi z jokom, saj ne zna povedati drugače, a to ni jok zaradi strahu, ampak gre za zdravo frustracijo pri soočanju z izzivom. Ponavadi pravilno presodim in otroku uspe; skobaca, se usede, shodi ... in obema z mamo se razjasni obraz. Še raje pa vidim, če otrok ob tem sploh ne gre k mami, ki misli, kako zelo jo potrebuje, ampak k prvi igrači v bližini (smeh). Podobno 'razsvetljenje' se zgodi, ko otrok zajoka. Prva reakcija običajno je, kakor sem že omenila, da mu mama ponudi hrano, ga dvig­ne, začne nositi, mu poje ..., v bistvu pa otrok potrebuje zgolj udobnejši položaj. Mamici svetujem, naj ga dvigne na ramo, na trebušček, in joka je v hipu konec.«
 

Raziskovalec in pol


Otroci na njenih uricah ne jokajo veliko, »mogoče tisti, katerih mame se še malo lovijo, ali ko so že zelo utrujeni. A pozneje se imamo čedalje bolj fino, prizadevam si, da starejši otroci ostanejo sami z mano v igralnici, do 11. meseca starosti so tako že v celoti socializirani, torej mame ne potrebujejo več zraven. Vsi ti naši otroci tako običajno nimajo večjih težav pri uvajanju v vrtec, tudi mame lažje sprejmejo, da bo z vrnitvijo v službo prišla ločitev, saj delam z njimi na tem, sežemo tudi globlje, da odkrijemo, kaj se jim dogaja po čustveni plati, včasih se tudi zjokajo, a na ta način sprostijo strah v sebi. In ko otrok začuti bolj suvereno mamo, teče vse precej bolj gladko.«



Staršem priznava, da je umet­nost v pravem trenutku spustiti otroka v samostojnost, mu pustiti, da sam opravi tisto, za kar je že dovolj zrel, »saj o tem pri nas res manjka znanja. A zdaj je dostopno in si ga lahko pridobijo, če želijo. Polagam jim na srce, da dojenčki, ki jim pustimo raziskovati, jim omogočimo, da sami dosežejo, česar so sposobni, postanejo delavčki – in obratno, kar pa je bistvo človeštva: človek je narejen za to, da do smrti raziskuje, in ne, da nekje obstane. Zdaj je vprašanje le, ali bomo dali to popotnico svojemu otroku ali ne.«