Mnogo obrazov Cannesa, ne le filmski

Zanimivo, dišeče, bližje, kot se splošno zdi ali kam vse vodijo letoviščarske poti      

Objavljeno
12. maj 2019 00.21
Posodobljeno
12. maj 2019 12.14
Cannes ima mnogo obrazov. Foto Shutterstock

Kilometri niso nikoli le gola razdalja. Drugače: v njih se razkrivajo stare navade, znanje in občutja domačnosti na eni strani ter radovednost in zanimanje za drugačno novo na drugi. Do Cannesa na francoski Azurni obali ni nič dlje kakor do kakšnega mesta v južni Dalmaciji in vendar slovenske dopustnike v povprečju vleče na nekdanji jugoslovanski jug. Verjetno zaradi znanega jezika, utečenih navad letoviščarstva, in kakor radi poudarjajo mnogi, kristalno čistega morja. A francoska letoviščarska zgodba ni po kilometrih nič kaj (bistveno) dlje, je pa drugačna zaradi prastare tenkočutnosti do (vzgoje) lepega.
Saj vemo, v katerih koncih Sredozemlja se je že nekoč butično razvajala, recimo, ruska in še druga evropska aristokracija in kje se ni. In kam so se odpravljali po navdih umetniki, denimo vsem znani Picasso, in kam ne.


Za vse generacije

Obmorski Cannes, ki še zdaleč ni le mesto filmskega festivala – letos bo potekal od 14. do 25. maja –, je bil v začetku marca, tik pred mednarodnim investicijsko-nepremičninskim sejmom Mipim, precej »razkopan«. Ob slovitem bulvarju Croisette so širili peščeno obalo, kopali po ulici nedaleč stran od festivalne dvorane: nekako v slogu gibkega duha v vitalnem telesu. V mestu, ki ga vodi nadvse dinamičen župan, petdeset­letni David Lisnard, so namreč zagnali program Cannes, mesto športa na prostem, v okviru katerega bodo v celoti poskrbeli za 14 sprehajalnih poti, na 60 kilometrih razvejenih po vsem mestu ter tu pa tam posejanih s sodobno fitnes opremo na prostem.


image
Pogled s stolpa srednjeveškega gradu, v katerem je danes muzej. Foto Mimi Podkrižnik


Seveda še zdaleč ne teče vse in se niti ne vrti okrog središčnega Croisette, ampak se zanimive zgodbe pišejo tudi po drugih koncih in kotičkih mesta s kakimi 75.000 domačini, ki se jim poleti pridruži še dvakrat toliko turistov. Recimo v ljubkem starem jedru na privzdignjenem hribčku Suquet, kjer (v nekdanji mrtvašnici na 850 kvadratnih metrih) v svojih ateljejih ustvarjajo znani canski likovni umetniki kot Olivier Domin, Richard Ferri-Pisani, Grégory Berben in Olivia Paroldi. Odprti za klepet popeljejo obiskovalce, kogar pač zanima, po svojem umetniškem imaginariju, pa tudi v resno debato o mestu, ki poskuša v zadnjem času vse bolj opozarjati na svoj artistični izraz in obraz. Podobno kot recimo bližnji Mougins bolj v zaledju, znan po izbornih restavracijah in prepoln umetniških galerij, kjer je, kakor še v obmorskem Antibesu nedaleč stran, nekoč svoj pečat pustil Picasso, recimo. Vonj po slikarskih barvah, torej po umetnosti, in vonj po odlični hrani, ki je prav tako umetnost, sta magnet za človeka, ki verjame v lepo (in sladko) življenje.


Prekrasne vonjave


V Cannesu nasploh diši, diši po kulinaričnih dobrotah, saj v mestu ne manjka odličnih restavracij, od precej domačnih do sodobnih, kakor je zakladnica vonjav znamenita tržnica Forville, menda največja v regiji in znana po lokalnih dobrotah, recimo ribah, siru, lokalnih palačinkah (iz čičerikine moke) socca. Diši prav tako po parfumih, recimo tistih iz parfumerije Fragonard. Posel je družinski – vodijo ga sestre Anne, Agnès in Françoise Costa –, začetki pa segajo v leto 1926 in bližnje mesto Grasse v zaledju Azurne obale. Kakor pripoveduje lokalna zgodovina, je pred skoraj sto leti parfumerijo odprl Eugène Fuchs in jo poimenoval po znamenitem lokalnem slikarju Fragonardu. Majhna delavnica je prerasla v več tovarn, družina je sčasoma odprla še muzej provansalskih oblačil in več muzejev parfumov – trije so v Parizu –, ob parfumih in kozmetiki so se v zadnjem času podali tudi v modo: od namizne kolekcije do ženskih oblek pa keramike, torbic in podobno. Sestre Costa, nekak­šne promotorke lepega (duha), so pred nedavnim izdale celo kuharsko knjigo provansalskih receptov pokojne mame Hélène ...

Slovita festivalna in kongresna dvorana:
88.000 kvadratnih metrov velika površina, od tega 35.000 kvadratnih metrov razstavišč
50 mednarodnih dogodkov na leto, od tega 20 ponavljajočih se
280.000 akreditiranih profesionalcev (leta 2017)
82.000 gledalcev


Estetika je očitna, saj tak je tudi ta konec sveta prekrasnih prizorov, ne le narave in krajine toplih barv, sredozemskega rastja, cvetočih polj – letos slavijo pri Fragonardu sivko –, ampak nič manj vznemirljive umetnosti in kulture, mest, ki so v zgodovini tekmovala drugo proti drugemu, kakor so se postavljala tudi proti zavojevalcem z morja. Nos bi v teh koncih težko vihali, v Cannesu in okolici je lepo poleti, spomladi, v vseh letnih časih, sploh zaradi izjemno stroge politike ohranjanja čistega okolja. Zato pa kaže v Fragonardu (parfumerija ima dobrih deset trgovin na Francoski rivieri in še deset v Parizu) dobro uporabiti svoj nos, denimo, v lokalu na canski ulici Antibes: tamkaj si lahko vsakdo, kot sam svoj parfumar, med delavnico, ki jo vodi učiteljica parfumarstva Michèle Dulac, pripravi lastno toaletno vodico.


image
Pri Fragonardu pišejo zgodbo o lepem sestre Costa. Foto Mimi Podkrižnik


Zgodba o Fragonardu, ki jo sestre Costa popisujejo v posebni reviji, se zdi še toliko bolj navdihujoča, ker v tem družinskem podjetju povečini delajo ženske in nasploh kažejo nemalo karitativne občutljivosti, recimo do otrok (v Indiji, prav tako); kakor jih nasploh odlikuje pretanjen občutek za lepo, dišeče. Kajpada še zdaleč niso edini, med znanimi francoskimi parfumerijami iz teh koncev oziroma iz Grassa, »svetovne prestolnice parfumarstva«, sta med drugim hiši Galimard in Molinard ter druge.


Izjemna lega


Cannes se ponaša z izjemno lego, sredozemsko, čeprav je tudi do smučišč komaj za dobro uro vož­nje, v bližnji Nici je drugo največje mednarodno letališče v Franciji (lani je promet dosegel 13,8 milijona potnikov), medtem ko se v morju obiskovalcem razkazujeta dva otoka: Sveta Margerita in Sveti Honorat. Prvi je znan po ječi, v katero so za enajst let stlačili najslavnejšega ujetnika iz francoske zgodovine, »moža z železno masko«, čigar identiteta ostaja večstoletna uganka. Drugi je edini zasebni otok v Franciji, ki je, v lasti cistercijancev, religiozna oaza spokojnosti in izjemne kulturne dediščine, pa tudi zelenih nasadov oljk in vinske trte, negovanih po starem in prodajanih prav tako po novem.

image
Pogled s stolpa srednjeveškega gradu, v katerem je danes muzej. Foto Mimi Podkrižnik


Canska zgodba je zanimiva, kakor pripoveduje tudi Karin Osmuk iz Palais des Festivals et des Congrès (Festivalna in kongresna dvorana), je več kot očitno, da presega sloves mesta prestižnega filmskega festivala: tako je zaradi tisočerih zgodb, tudi literarnih, saj so z velikani književnosti, z Verlainom, Rimbaudom, Fitzgeraldom, Mistralom ..., povezane mnoge precej bolj banalne, tudi hotelirske vsebine.

Canski konci so lepi, od nekdaj privlačni, kdor ima rad zgodbe, jih najde obilo ... in jih v resnici najde blizu: ker kilometri niso nikoli samo kilometri, le gola razdalja.




V obmorskem Antibesu nedaleč stran so nekoč svoj pečat pustili umetniki, recimo Picasso.