Moj največji uspeh je, da sem preživel

Andrej Šifrer, slovenska glasbena legenda, tokrat zelo osebno in iskreno o svojem otroštvu, odraščanju, lastni družini in seveda glasbi. Pa tudi o sreči in izgorelosti.

Objavljeno
07. april 2019 15.00
Posodobljeno
07. april 2019 15.53
Andrej Šifrer pred svojim »zidom slave«, ki priča o njegovih uspehih zadnjih štirideset let. V tej sobi je ena stena posvečena tudi njegovim staršem – s fotografijama in upodobitvijo Dore Plestenjak –, na drugi pa so prav tako njeni portreti vseh treh otrok in njihove poznejše fotografije: poročne, z vnuki … Andrej je (lahko) srečen človek. FOTO: Roman Šipić
Ideja je bila, da Andreja Šifrerja povprašamo, kako, kje, s kom ... preživlja konce tedna, torej nekaj kratkega in jedrnatega, a je glasbenik, ki je ravno pred kratkim v razprodanem Cankarjevem domu s 111 gosti proslavil štiri desetletja ustvarjanja, poln privlačnih zgodb iz svojega otroštva, o starših, glasbenih začetkih, posledicah, ki jih prinese prepoznavnost, ne le zanj samega, ampak tudi njegove bližnje, o antologiji njegove muzike, pa ne nazadnje o življenju zadovoljnega in izredno vitalnega dedka ... Nekako ne bi bilo prav, če tega spontanega obujanja spominov ne bi delili naprej.

Pravi, da so ga vile rojenice ob rojstvu – bilo je 1. maja, na praznik dela – vprašale, kaj bi raje v življenju: praznik ali delo oziroma kdaj bi sploh rad delal. Če že mora, potem bi delal ob praznikih, jim je menda odgovoril, in to se je pozneje tudi uresničilo. Menda je tri mesece prezgodaj rojen – to je bila v tistih časih res rizična nedonošenost, a jo je k sreči odnesel brez posledic – prva tri leta jokal vsako noč in dodobra zdeloval svojo mamo, ki ga je imela pri poznih 44 letih, in menda ji je eden od zdravnikov namignil, da lahko poskrbi, da ta jokavec za večno zaspi. »Mama, kakor mi je pripovedovala, je seveda bruhnila v jok, ni pa vedela, da sem jaz že takrat vadil za pozneje (smeh).« No, mama je bila že od nekdaj njegova največja oboževalka, tudi vse prve napisane pesmi je Andrej najprej zapel prav njej. »Vedno si je želela, da bi njen sin igral kitaro, mene pa je za to navdušil film o Petru Krausu, ki je bil neke vrste Elvis Presley nemškega govornega območja. Tudi v šoli sem potem še kot smrkavec zapel njegov hit Sugar baby.«

Glasba je vanj pronicala že od malega. »Ne bom pozabil nedeljskih kosil ob radijski oddaji Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo. Poleg tega smo proste dni pogosto preživljali na očetovi domačiji v Žabnici, kjer smo s številnimi sorodniki praznovali tudi rojstne dneve. Zame je bilo to zelo pomembno, saj so odrasli premlevali dogodke iz svoje mladosti, se ogromno smejali in – peli, predvsem ljudske pesmi. Čeprav smo se otroci samo motali tam naokoli, sem nehote ujel vse to in podzavestno shranil.« Mama je bila tudi tista, ki je kmalu kupila kitaro, učil ga je cerkveni organist Vencelj, v čigar hiši so stanovali, »a je bilo vseeno precej težje kot igrati na 'klofar', kar sem pogosto počel pred ogledalom«.

Že kot šolar je svoja ušesa, če se je le dalo, tiščal k tranzistorju in lovil Radio Luxembourg ter tako prihajal v stik s svetovnim rockom. »Te kulture pri naših starših ni bilo, že angleščina je bila poglavje zase.« A njega je vse to zelo privlačilo, postal je pravi anglofil, z Anglijo so povezani tudi njegovi glasbeni začetki, saj je prav v Londonu pred štiridesetimi leti posnel album Moj žulj, ki je bil povod za spektakularni koncert s številnimi domačimi in tujimi glasbeniki, pa tudi Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija v razprodani Gallusovi dvorani pred dobrima dvema tednoma.


Strahovi in spodbude


A pred dobrimi štirimi desetletji poklic glasbenika pač ni bil poklic. »Nihče ni živel od tega in tudi sam nisem verjel, da je to mogoče.« Doštudiral je sicer pravo, se vmes preživljal kot novinar ter sem ter tja že posnel kako pesem. »Pisal sem v glavnem za Stop in Mladino ter se izuril v poznavanju anglosaksonske glasbe, lestvic, založb, ki so izdajale plošče ... Oče, delovni kmečki sin, ki ni bil privrženec moje glasbe, se je ves čas bal, da bom skrenil s poti, a takoj po vrnitvi iz vojske sem naletel na Jureta Robežnika, ki mi je ponudil delovno mesto licenčnega urednika, kar sem seveda sprejel z odprtimi rokami, saj sem bil v tem doma: o tem sem pisal, osebno obiskoval angleške glasbene založbe ...« Potem je Jure postal neke vrste njegov učitelj, skupaj sta potovala na različne sejme in »na res lep način me je opozarjal na pomanjkljivosti, ki bi me lahko stale uspeha. Nikoli ne bom pozabil njegovega stavka: 'Pazi se, kako se boš obnašal do ljudi na poti navzgor, saj boš vse srečal tudi na poti navzdol.' Kaj lepšega še lahko slišiš od nekoga, ki ti želi dobro?«

image
Leta 1975, ko je bil še študent, so ga s TV Ljubljana povabili k sodelovanju pri oddaji Pisani svet. FOTO: Dokumentacija Dela


Potem pa se je začelo, je dejal, in takrat so mu izredno prav prišle tudi izkušnje, ki si jih je pridobil kot mlad taborniški vodnik, ko je v Fažani ob večerih brenkal in pel zbranim ob ognju. »Prav tam sem se naučil igranja in komuniciranja s publiko.« Promocija njegovega prvega albuma je bila 8. januarja 1978, »tri dni preden sem šel v vojsko. Mama je žarela, ata pa sedel nekje v ozadju, ni želel priti bližje. Dejal je, da mu je bilo všeč tistih šestnajst taktov, ki jih je odigral Slak, potem pa da je samo še gledal na uro. Ampak to je bila posledica njegovega strahu; s svojim navideznim negativizmom me je hotel zaščititi pred morebitno katastrofo. Sicer pa je bil izjemen človek, delovni kmečki sin, ki me ni nikoli udaril, četudi bi si kdaj zaslužil. Mama je bila pri nas doma tista 'ta huda'!« Ki pa se je vedno znova stopila ob sinovi glasbi.
 

(Pre)hud tempo


»Žulju je sledil Od šanka do šanka, ki je dosegel tudi nekatere sosednje republike nekdanje Jugoslavije, nato dvojni album Ideje izpod odeje, prodanih je bilo sto tisoč izvodov, kar je danes nepredstavljivo in nemogoče,« pripoveduje. Vsi njegovi številni dosežki – srebrne, zlate in platinaste plošče, celo zdaj že skoraj pozabljene kasete, stanovske nagrade in priznanja – so danes na njegovem tako imenovanem zidu slave, ki zaseda celotno steno enega od prostorov družinske hiše v Bitnjah. »A tisto obdobje je bilo noro: leta '82 sem postavil tudi rekord v koncertiranju, saj sem v dveh mesecih nanizal kar 78 koncertov!«

image
Za Andrejeve koncerte sila nenavaden prizor, a 40 let ustvarjanja je pač treba spektakularno proslaviti FOTO: Miro Majcen


In ob tem hodil v službo. »Včasih sem se po koncertu od utrujenosti komaj privlekel domov. Po službi pa sem včasih kar na parkirišču malo zaspal in od tam odrinil na nastop ... Nihče te ne pripravi na prepoznavnost, na to, kako pazljivo moraš izbirati besede v komunikaciji z ljudmi, zlasti z novinarji, obenem pa ne veš, kje so tvoje meje, in kar vztrajaš in goniš ... Zato je moj največji uspeh, da sem sploh preživel.«

Časa za družino – Martin in Eva sta bila takrat še malčka –, prizna, skorajda ni bilo, z izjemo poletnih počitnic, ko je nekaj premora tudi na glasbeni sceni. »Se je pa žal pogosto zgodilo, da sem ravno takrat zbolel. Ko je padel adrenalin, sem izgubil tla pod nogami, tako da res nisem bil najbolj zabaven zakonski partner. Vse je bilo tako na plečih žene, ki je samo čakala, kdaj se bo vse skupaj končalo, pa se kar ni. In najine poti so se vedno bolj oddaljevale ... Da se je na koncu zgodil brodolom, je nesporno v celoti moja krivda,« si ne prizanaša Šifrer. »Je pa dejstvo, da se ljudje nenehno spreminjamo: samo mrtvaki in bedaki se ne. In če se ne, pomeni, da je človek notranje mrtev.«

Do konca izčrpavajoče obdobje se je vleklo kar nekaj let. »Prvič sem zadihal šele, ko sem bil sam sposoben usmerjati, kaj želim in česa ne. Po albumu Ideje izpod odeje, na katerem so številni hiti – Gorska roža, Vse manj je dobrih gostiln, Martinov lulček, Lepa dekleta ljubijo barabe ... –, in potem še Novih pravljicah s hitom Ostani z nami sem zategnil ročno zavoro in nisem snemal kar sedem let! O izgorelosti se takrat še ni govorilo, a jaz sem brez dvoma pregorel. Sem in tja sem sicer še nastopal, nisem pa čutil želje po pisanju nove glasbe. Preprosto sem se prehitel in vsa ta leta čakal, da se spet dohitim.«


Znova na nogah


image
Andrej Šifrer je veseljak, ki s svojimi, na prvo poslušanje preprostimi besedili pogosto zadene v srž stvari, o katerih poje. FOTO: Tone Stojko

»V tistih prvih burnih letih kariere sem se preprosto prehitel in sem potem kar sedem let čakal, da se spet dohitim.«
Prvi znak okrevanja se je pokazal z novimi verzi, ki so se mu začeli spet porajati v glavi, pa v tem, da je v avto spet jemal kitaro in zaigral, kadar mu je zadišalo. V tem času so začele vznikati pesmi Pozdravi doma svojo ženo, Šum na srcu, Umazanci ..., dokončno pa je luč v njem prižgal prijatelj Steve iz Nashvilla, ko ga je Andrej obiskal. Pesmi, ki so leta 1990 izšle na albumu Hiti počasi, so dobile krila in pospešek, tudi Uspavanka za Evo, ki jo je začel pisati že pred leti, ko je bila hčerka še majhna, a je vmes nastala ustvarjalna blokada, je dobila nadaljevanje in zaključek prav tam. Podobno kot Šum na srcu, Umrla je država, Gorska roža, pa seveda Martinov lulček je ponarodela, a slednjih dveh na koncertu v Cankarjevem domu ni igral, ker je bil koncept drugačen. »Upam pa, da si ga bodo poleti lahko po televiziji ogledali tudi tisti, ki niso prišli na koncert. Ravno zdaj poteka krajšanje, montiranje posnetka, obdelava zvoka ...«

Album Hiti počasi, ki je bil, kakor je dejal Šifrer, znova velika bomba, je sicer nosil s seboj nekaj, kar mu ni bilo povšeči: »To, da so moji poslušalci čez noč postali otroci.« Je bilo pa dejstvo, da je bil to neke vrste album za vso družino, saj so ga z lahkoto poslušale vse generacije, od otrok naprej. »Spomnim se, kako sem v neki gostilni srečal možakarja in mi je rekel, da sem mu dolžen špricer, saj da se doma vrti ena in ista kaseta, moji plakati visijo po vseh otroških sobah in celo v stranišču, da on me pa videti in slišati ne more! (smeh)« To je bilo nedvomno zlato obdobje Andrejevega ustvarjanja, temelji za bodočo legendo dobro vkopani, v letih pozneje je pridno izdajal nove in nove albume – bodisi z novimi skladbami bodisi starimi v novih aranžmajih ali znova posnetimi z drugimi izvajalci, nazadnje – pred seveda zdaj povsem svežim Štirideset let norosti – leta 2014 album Srce in razum, katerega naslov lepo povzame tudi življenjsko pot skorajšnjega 67-letnika, potem ko se je ujel v svetu glasbe in slave ter vzel vajeti v svoje roke.

image
Najnovejši album nosi naslov Štirideset let norosti. FOTO: Luka Tica


Prijetno s koristnim


Tudi danes, ko se marsikdo njegovih let že mirno predaja pokoju, je zelo aktiven in zaposlen, ob številnih koncih tedna združuje prijetno s koristnim. »Pogosto naredim tako, da pridem nekam dan pred delovnimi obveznosti, nato pa odrinem dan ali dva pozneje, da se lahko takrat igram turista.« No, to zdaj zelo pogosto počne s srčno prijateljico Mirjam, ki je, mimogrede, tista najbolj zaslužna, da je v Cankarjevem domu vse potekalo gladko, ob tem pa je še ves teden skrbela za gostujoče angleške glasbenike, ki so do koncerta bivali pri Andreju. »Res se je nagarala, brez nje, sem prepričan, ne bi šlo.«

Z njo se sicer pogosto potepata po naravi, hribih, prejšnji teden sta bila v Prekmurju, zdaj pa odhajata v New Orleans, v zibelko džeza, na festival Jazz and Heritage. »V Los Angelesu imam prijateljico, ki prav za ta festival nabere za avtobus ljudi in zanje organizira popotovanje po najpomembnejših točkah razvoja in razcveta te glasbe. In zdaj si bova to privoščila tudi midva.« Kakor pravi, rad potuje, tudi njegova glasba je povezana s potovanji. »Pred letom dni sem bil znova v Argentini, imel tam nekaj nastopov, tam je moj drugi dom. Bival sem pri prijatelju Toniju Oblaku, ki je s sinom prišel iz Buenos Airesa na moj koncert v Ljubljano! Neverjetno! Pri njem je bila pred časom tudi moja hčerka Kora, da bi se bolje naučila španščine, bila navdušena nad vsem ... razen nad tem, da je morala prav na vseh poteh po državi nenehno poslušati mojo glasbo (smeh).«

image
Andrejev koncert, ki ga 1500 obiskovalcev verjetno ne bo pozabilo. Sam s številnimi gosti, njegove pesmi, ki so jih izvajali drugi priznani bendi, in še marsikaj drugega v slabih treh urah. FOTO: Miro Majcen


Kadar je doma, pa zna uživati tudi ob slabem vremenu. »To zame ne obstaja. Si pač obuješ škornje in se oblečeš. Če je prehudo, ostaneš na suhem. In ni je lepše glasbe, kot je udarjanje dežja po oknu. Ko je bila najmlajša hčerka Kora še majhna, sva pogosto ležala skupaj na kavču in prisluškovala melodiji, povsem nepredvidljivi, taki, ki se ne bo nikoli več ponovila. Ko dežuje, se umiri tudi narava, skupaj z njo se tudi sam in enostavno ljubim tista kratka obdobja, ko mi ni treba nič misliti, nič delati ... A takrat, ko misliš, da nič ne delaš, možgani pridno arhivirajo pretekla doživetja. Če tega ni, si nič ne zapomniš oziroma shraniš, niti lepih spominov.«


Prijatelj, oče in dedek


Ker že od nekdaj poje, da si je treba za prijatelje čas vzet, to z veseljem in vneto počne. »Sicer znam biti sam, sem si prijatelj, izjemno rad pa sem tudi v družbi. Imam nekaj lokalnih punktov, kjer mi ni treba igrati vloge Andreja Šifrerja, ampak sem samo Andrej. Vsak ponedeljek imamo tako v času malice v Stražišču rezervirano mizo za deset ljudi, a prav nihče se ne pogovarja o glasbi (smeh).« Torek je dan za srečanje v ljubljanskem England pubu, »kjer se redno srečujemo (nekdanji) glasbeni uredniki. Eden od njih, Andrej Lenič, to imenuje kar 'srečanja opuščenega programa' (smeh).« Ob sredah redno igra tenis, pogosto tudi teče nekaj kilometrov ali obišče bližnje hribe.

Čeprav je bil zaradi svoje glasbene kariere pogosto odsoten, ima tesne stike z vsemi svojimi tremi otroki in vnuki. Njegov telefon je poln njihovih fotografij, videoposnetkov: Martinovi deklici, ki dediju pred kamero z največjim veseljem pojeta, Evina pobčka, ki se jima bo avgusta pridružil še tretji bratec. Andrej ponosno pokaže, kako ju je hčerka Eva na lep način seznanila z veselo novico. Z lično pisavo na barvni papir napisano, da ob selitvi v novo hišo ne bosta dobila le novih sob, ampak tudi bratca, o čemer priča zraven nalepljena ultrazvočna fotografija bitjeca v klobčiču v varnem zavetju maternice. »Ah, res lepo življenje imamo,« zadovoljno pritrdi Šifrer.

Zdaj vsi z nestrpnostjo pričakujejo novo serijo Igre prestolov. »Prav vsi v družini smo veliki privrženci in vsem, svojim in njihovim otrokom, sem kupil licenčne majice, ki smo si jih slovesno oblekli ob prvi epizode šeste sezone, Martinu tudi predpražnik z napisom 'Bend your knee!'«

Penzija torej kdaj – če sploh? »Ne vem. Je pa takole, če uporabim prispodobo za koncert ob 40-letnici: zapustil sem lepo zgrajeno in opremljeno vilo, zdaj pa iščem novo parcelo, da začnem znova graditi povsem od temeljev. Kaj bo nastalo iz tega, pa sam bog ve.«