Moj prosti čas je moje delo

Študentka podjetništva, ki je z dvema pomočnikoma za svoj poslovni projekt prejela mednarodno nagrado evropske komisije za najbolj družbeno koristno idejo, že gleda naprej.

Objavljeno
26. maj 2019 09.30
Posodobljeno
26. maj 2019 22.56
Iza Vrtačnik, dekle, polno energije in idej. FOTO: Roman Šipić
Ko se je pred dvema tednoma v Bolgarijo odpeljal podjetniški vlak, poln mladih podjetniških zanesenjakov, ki so svoje projekte predstavili potencialnim investitorjem in komisiji za nagrade, je bila med njimi tudi Domžalčanka Iza Vrtačnik, ki je tam s pomočnikoma Filipom Urancem in Zalo Gajser prejela mednarodno nagrado evropske komisije za najbolj družbeno koristno idejo.

Zanimanje za njihov projekt Home Help, ki bi starejšim zagotavljal 24-urno pomoč tako rekoč pri čemerkoli, pa je pokazal tudi eden od slovenskih investitorjev. »Oboje skupaj mi potrjuje, da sem na pravi poti,« razmišlja 19-letna študentka podjetništva, ki neguje še številne druge talente.

Od nekdaj je napol naravoslovka, napol družboslovka, pove odličnjakinja v gimnaziji, ki zdaj študira na Gea Collegeu. »Biologija in kemija sta mi šli vedno dobro od rok, razmišljala sem tudi o študiju farmacije, na koncu pa se odločila za neko srednjo pot – ekonomijo. A ker sem dokaj dinamična oseba, se ne vidim v kakem računovodstvu ali reviziji, ampak pri konkretnih projektih, kjer si lahko samoiniciativen in proaktiven.«

Zagotovo gre del tega pripisati družini, iz katere izhaja: ima še (konkurenco) dveh sester in brata, oče se je ukvarjal z založništvom, »doma je bila delavnica, kjer se je začelo delati že ob peti uri zjutraj, tako da sem že od mladih nog na neki način v stiku s poslom.« Povrhu vsega je njena mama Karolina Vrtačnik direktorica Območne obrtno-podjetniške zbornice Domžale in je bila skupaj z vodjo projekta Štartaj Domžale Mellanie Grudniik mentorica hčerini ekipi, ki je na Generatorjevih delavnicah razvijala idejo Home Help in jo nato do konca izpilila na vlaku v Sofijo pod okriljem pospeševalnika mladinskega podjetništva Ustvarjalnik.

image
Marsikateri starejši Slovenec bi bil vesel pomoči pri manjših opravilih v svojem domu. FOTO: Roman Šipić


»Povedano na kratko, Home Help je storitev, namenjena starejšim ljudem. Ti bi v primeru, da potrebujejo pomoč pri menjavi žarnice, košnji trave, pokvarjenem pralnem stroju, nabavi živil, prevozih k zdravniku ..., poklicali na enotno telefonsko številko, ekipa na drugi strani telefona pa bi na dom poslala človeka, ki zna rešiti problem oziroma je pripravljen priskočiti na pomoč,« pojasni sogovornica, ki je idejo za to črpala iz lastne izkušnje. »Moja stara starša, ki živita uro vožnje stran, pozimi nimata nikogar, ki bi jima očistil dvorišče, dejstvo je tudi, da se obrtniki le redko odzovejo na klic, če gre za drobna popravila.«


Most med generacijami


Potrebe po tem brez dvoma so, zatrjuje Vrtačnikova. »Nenehno beremo, da se bo število starejšega prebivalstva v prihodnje samo še povečevalo. Do leta 2030 bo že vsak tretji starejši od 65 let. Pri razvoju ideje sem se spraševala, kako lahko pomagamo pri tem, kateri tržni segment še ni toliko obdelan.« Najprej je preverila, ali v tujini že obstaja kaj podobnega, in preverila konkurenco, »a razen pomoči na področju zdravstvenih storitev pri nas nihče organizirano ne ponuja pomoči pri vsakodnevnih opravkih in popravilih doma«.

Zamislila si je klicni center, ki bi sprejemal in posredoval potrebe klicateljev prek posebne aplikacije, do katere bi dostopali vsi, zainteresirani za izvajanje pomoči ali storitev. »Ti bi prek aplikacije nastavili območje, na katerem so pripravljeni delovati, označili opravila, ki so jih pripravljeni ali usposobljeni izvesti. To bi bili ljudje, ki imajo čas in bi želeli še nekaj (dodatno) zaslužiti – študenti ali ljudje, ki delajo v dveh ali več izmenah, mlajši upokojenci ..., s čimer bi vzpostavili še medgeneracijski most, saj bi zajeli tako starejšo kot mlajšo populacijo.«


Velik interes


Kakor je povedala, so bile na Ustvarjalnikovem podjetniškem vlaku »res odlične možnosti za delo, saj smo imeli ob sebi številne izkušene mentorje iz različnih podjetij – za finance, dizajn ... –, in kjerkoli se nam je kaj zataknilo, smo se lahko obrnili na koga od njih in dobili nasvet oziroma rešitev, ki bi jo mi z veliko manj izkušnjami mogoče iskali pol leta! Je pa dejstvo, da se v svojo idejo ne smeš zaljubiti, saj ni tvoj otrok, pač pa moraš nanjo gledati objektivno, jo večkrat premetati, pozabiti na svoje želje ter se prilagajati potrebam in zmožnostim trga.«

image
Zmagovalna ekipa - Od leve Iza Vrtačnik, Filip Uranc in Zala Gajser. FOTO: osebni arhiv I. V.


Kar med vožnjo so tako opravili tudi anketo med 50 starejšimi ljudmi – na slepo so poklicali številke iz telefonskega imenika – in večina je povedala, da jih bremeni predvsem to, da nimajo nikogar, na kogar bi se lahko zanesli. Čez osemdeset odstotkov jih je tako odgovorilo, da bi bili nemudoma pripravljeni plačati njihovo storitev, šestdeset odstotkov jih je izrazilo pripravljenost plačevati po deset evrov mesečne pristopnine, kar bi jim zagotavljalo 24-urni servis, s tem, da bi se nato opravljena storitev dodatno plačala – od osem do deset evrov, odvisno od zahtevnosti.

»Zamislili smo si, da bi to najprej zagnali v Sloveniji, da testiramo trg, nato pa bi se hitro poskušali razširiti tudi po Evropi,« si želi Vrtačnikova, ki pričakuje, da bi se prvo leto v program vpisalo okoli tisoč ljudi, potrebnih pomoči, kar bi prineslo okoli 60 tisoč evrov prihodkov, prihodnje leto pa bi bilo uporabnikov že 3000 in dobička prek 180 tisoč evrov. »No, to so še zgolj ocene in želje,« je realna mlada Domžalčanka.


Če si odprt, če povsod vidiš možnosti in se povežeš s pravimi ljudmi, se stvari kar same od sebe ponujajo.
Vendarle se projekt, ki je prejel nagrado evropske komisije – »to smo si zastavili kot cilj pred odhodom v Bolgarijo in uspelo nam je!« – utegne uresničiti, saj je eden od slovenskih investitorjev v zagon projekta pripravljen vložiti 100.000 evrov. »Enkrat smo že sedli za skupno mizo, prihodnji teden nadaljujemo.« Kakor pravi, bi ta vložek pokril, takole čez prst, prve tri mesece dela. »Aplikacijo, ustanovitev klicnega centra z dvema, tremi ljudmi, potem bi pa videli, kako naprej. Pri poslu je treba biti pozoren na morebitno točko preloma, torej točko, do katere si še sposoben zadostiti povpraševanju: če v enem mesecu poskoči s 300 na 1500 uporabnikov, se moraš biti temu sposoben prilagoditi, imeti toliko študentov, ljudi ...« Ki bi jih, tako kot zadovoljstvo uporabnikov s storitvijo oziroma posameznim pomočnikom, skrbno preverjali, saj je njihov cilj postati »najbolj prijazen servis z najboljšim odnosom do starejših. Želimo, da bi se počutili varne, saj vemo, da je zlasti starejšim težko v hišo spustiti nekega tujca, zato bi res gradili na odnosih in zaupanju.«


Samoiniciativnost prinaša uspeh


Če bo Home Help res zagnali, se namerava 19-letnica osredotočiti zgolj na to. »Če delam, se želim 100-odstotno posvetiti eni stvari, nočem, da mi misli begajo na sto strani. Sem tudi zelo zavezana pravilom in redu, zato me spravlja v stres, če ni vse tiptop, tako da raje ne vstopam v projekte, za katere menim, da so preveč tvegani.« Tudi zaradi tega je glede svoje prihodnosti v podjetništvu previdna. »Toliko je bilo že zgodb, ki se niso dobro končale, zato bi si sama želela neko stabilno delovno mesto, ki bi mi zagotavljalo finančno varnost – mogoče v menedžmentu, v kar sem že imela možnost uvida –, podjetništvo pa bi gojila ob tem, še bolje, če bi ga lahko združevala s primarno zaposlitvijo. Tako bi imela res svobodo, ki si jo želim,« razmišlja mladostnica, ki si že dolgo nabira izkušnje na najrazličnejših področjih.

Samoiniciativno išče in se prijavlja na projekte za mlade, predvsem na tiste, ki spodbujajo podjetništvo. »Lani sem delala v razvoju Lisce, kjer smo razmišljali, kako še učinkoviteje promovirati to blagovno znamko, v Spiritovem projektu, poimenovanem Mladim se dogaja, smo razmišljali, kaj bi podjetja v času recesije lahko naredila, da bi jim šlo bolje. Sicer pa o podobnem pogosto razmišljam, ko hodim naokoli z odprtimi očmi, berem, poslušam ... Tako pogosto dobim idejo, kaj bi lahko posamezna banka, podjetje, posameznik ... spremenil na bolje.« O tem v svojem prostem času piše tudi za časnik Finance, največ za rubriko Moje finance, približno enkrat na mesec tudi večjo temo.


Po izkušnje v tujino


image
Iza Vrtačnik,Ljubljana Slovenija 21.05.2019 [Portret] Foto Roman Šipić
»Novinarstvo je tako malo za zraven,« pojasni v smehu. »Je pa res, da je moj prosti čas pravzaprav moje delo: ko pridem iz šole, bodisi delam za šolo, pripravljam članke, delam za kakšne projekte, trenutno certifikat C1 za angleščino (druga najzahtevnejša stopnja, op. p.). Zdaj je pač čas, da gradim na sebi, da potujem, saj želim videti čim več sveta. Ker se mi vsakič, ko grem kam v tujino, odpirajo nova obzorja, imam občutek, da spet malo osebnostno rastem.«

V Avstraliji je bila že dvakrat, saj je tam študirala njena sestra in je izkoristila priložnost. »Kratek čas sem delala v večjem mednarodnem podjetju, videla sem, kako se lahko dela drugače, kako se sklepajo posli, saj sem imela srečo, da sem bila blizu vodstva.« Bila je že tudi na Japonskem, v Mehiki – potuje predvsem prek lions izmenjav, ki organizirajo mednarodne kampe –, zdaj jo čaka Kanada. »Poleti bom obiskovala šolo podjetništva na eni od univerz, kamor sem se prijavila in me je komisija k sreči sprejela. Ukvarjali se bomo predvsem z reševanjem težav podjetij in na podlagi lastnih idej izdelovali finančne plane. To zahteva kar veliko znanja, a imaš na voljo številne mentorje. Priznam, res sem se našla v tej ekonomiji, se mi zdi, da se stvari kar same od sebe ponujajo, zlasti če si samoiniciativen in odprt, če povsod vidiš možnosti in se ob tem povežeš s pravimi ljudmi – to ti lahko res koristi!«

Ali to potemtakem pomeni, da se bolj kot doma vidi v tujini? »Glede magisterija kolebam med Slovenijo in tujino: mogoče bi šla za nekaj let v tujino, da si naberem izkušnje, ampak ni je lepše države od Slovenije, zlasti ti je to jasno, ko greš malo po svetu. V Mehiki, na primer, sem doživela kulturni šok. Vsa tista revščina in favele, otroci, ki mislijo, da so bonboni in sladki sokovi zdravi ... In zato toliko bolezni že pri mladih, še hujše pa je njihovo malodušje: cele dneve sedijo na ulicah in bolščijo predse, nobene prihodnosti ne vidijo pred seboj, prav srce parajoče je, res! Če ne prej, tam zagotovo dojameš, kaj vse imaš, kako visoka je kakovost življenja pri nas. Ne, nikamor ne bom odšla, glede tega sem prava domoljubka!«