Mojster oživlja zgodbe s starih deščic

Mojster domače in umetnostne obrti Janko Mlakar previdno jemlje v roke poslikane lesene deščice in pripoveduje: »To sem pred leti še dobil na čebelnjaku. Zdaj je to že skoraj nemogoče. Poglejte, tudi ta je originalna, na tej je letnica 1867. Ljudski umetnik je upodobil družino, ki se poslavlja od bolnika na smrtni postelji, ob njem je duhovnik, na tleh se zvija hudič in joče, ker bo ostal brez duše.«

V delavnici mojstra Mlakarja v Črni vasi, ki je z okni obrnjena proti barjanskemu potoku Farjevec, se stikata preteklost in sedanjost. Obnovljen okvir stare ure čaka, da bo mojster spet našel čas zanj in vanj položil mehanizem, ki meri čas: »Moral sem poiskati nekaj delov zanjo.« Druga na drugi stojijo majhne skrinje, ki jih je sogovornik izdelal sam, zdaj pa čakajo na barvanje in umetelno poslikavo: »Imam tudi mizarsko delavnico, tako da vse lesene predmete, na katere slikam, izdelam sam.« Police na stenah so polne letev in deščic, na vrhu stare omare leži lesena otroška zibelka. Sredi prostora kraljuje okrogla kovinska peč, od katere se širi prijetna toplota. Ob njej se za kurivo sušijo z mahom obrasli krajniki debla, ki so ga razrezali v deske. Nizke omarice so obložene z okroglimi lesenimi šatuljami, kakršne so ženske nekdaj dobivale kot dragoceno darilo ob posebnih priložnostih, recimo poroki ali porodu, potem pa so v njih hranile šivanje ali druge drobnarije. Na pokrovih so že zarisani motivi, ki jih bo mojster replik okrasil, kakor so bili poslikani originali. Morda bodo z živopisanimi poslikavami že kmalu stale pod praznično jelko v veselje obdarjenk, ki bodo vanje shranile drobne spomine.

Pri najboljšem učitelju

Panjske končnice, ki jih izdeluje 70-letni mojster domače in umetnostne obrti Janko Mlakar, so replike izvirnih, ki so krasile stare slovenske čebelnjake: »Z repliko popolnoma povzamem original, tudi letnico, če je označena na končnici. Pri repliki se moraš vživeti v avtorja originala, preučiti moraš tehniko izdelave, ki jo je uporabil, tudi barve. Upoštevati moraš, da sam nisi umetnik, ki nekaj ustvarja na novo, ampak nadaljuješ, oživljaš nekaj, kar je nekdo nekoč že naredil.« Res pa je, da je brez likovnega talenta težko poslikati deščico.

Pri Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije deluje strokovna komisija za domačo in umetnostno obrt. Na njenem seznamu je zdaj 46 dejavnosti, ki jih je po presoji komisije mogoče šteti v to skupino – med njo so tudi replike slovenske dediščine. »Replika ni ponaredek, kupca ne zavajamo, da mu prodajamo original, vedno natančno navedemo, od kod izvira, kaj repliciramo,« poudarja sogovornik.

Replike končnic in drugih predmetov iz slovenske dediščine je začel izdelovati pred skoraj štirimi desetletji, potem ko se je pri pokojnem mojstru rezbarstva in pozlatarstva Jožetu Lapuhu v delavnici na Jurčičevem trgu naučil vseh mogočih spretnosti. Kot mlad fant je zahajal v starinarnico Antika, kjer se je zbirala zanimiva druščina mestne inteligence, starinarjev, umetnikov in rokodelcev, tam je spoznal svojega učitelja. Po gimnaziji je najprej nameraval po stopinjah očeta Franceta Mlakarja, ki je bil velik strokovnjak za elektrotehniko, ustanovil je Inštitut za kakovost in metrologijo, kjer je bil dolgo direktor: »To zamisel sem kmalu opustil in se posvetil starinam. Najprej sem jih restavriral, to je odlična podlaga za izdelovanje replik.«

Replika ni ponaredek

Z restavriranjem se zdaj ne ukvarja več, še vedno pa izdeluje številne drobne predmete, med katerimi imajo zanj posebno mesto prav končnice: »Lahko rečem, da so jih naši kupci raznesli na vse strani neba, povsod po svetu jih spominjajo na Slovenijo, od Japonske do Združenih držav Amerike. V naši družinski prodajalni in galeriji z izvirnimi slovenskimi izdelki so bile gotovo med najbolj priljubljenimi spominki. Zame so nekako pomembnejše od vsega drugega.«

Prav zato še vedno rad sede za delovno mizo v delavnici in z natančnimi potezami obuja dediščino: »V desetletjih, odkar se ukvarjam s tem, sem zbral veliko originalnih motivov, s katerimi so poslikane končnice. V arhivu jih imam od 120 do 130, zdaj jih uporabljam 60, morda 70. Številne originale sem fotografiral. Poznal sem čebelarje in zbiratelje, recimo gozdarja iz Slovenj Gradca, ki je imel v svoji zbirki čez dva tisoč originalnih. Za zasebne zbiratelje sem jih večkrat tudi restavriral. Na izvirnih so poslikave od zelo preprostih do izjemnih mojstrovin. Poznati moraš stare običaje in verovanja, da razumeš motive, ki so jih čebelarji oziroma kmetje naročali za svoje panje. Med njimi so pogosto svetniki zaščitniki. Prikazujejo tudi vsakdanja opravila, dela na polju, najdemo angelčke, ki orjejo.«

Kot barvilo za svoje replike uporablja tako imenovane kazeinske barve: »Osnove ni težko pripraviti. Za nekaj ur zmešaš skuto in apno, ni treba segrevati. Pozneje dodaš pigmente. Na koncu poslikavo premažemo s premazi, ki jo zaščitijo, z njimi pa jo na videz tudi 'postaramo', dodamo nekaj patine. Čebelji vosek se malo pomeša s parafinom, tako da se razredči, malo ubije lesk na poslikavi, naredi žlahtno površino. Ob straneh in spodaj končnice obrobim s temno črto, na zgornji strani je ni bilo.« Za replike uporablja les smreke, a ta se rada ukrivi, jelše, lipe: »Včasih so uporabljali predvsem les mehkih listavcev. Jaz imam zelo rad topol, ker je mehak in lahek, pa tudi kar precej mrtev les dobim iz njega.« Les ima pač svoje življenje, diha in se krči, in to je treba upoštevati: »Z naravnim sušenjem ne odstranimo dovolj vlage, kakšnih petnajst odstotkov, zato ga vedno odpeljem še k bližnjemu kmetu v sušilnico.«

Otroci med čebelami

V Čebelarski zvezi Slovenije so sredi meseca, med tednom tradicionalnega slovenskega zajtrka, objavili natečaj, s katerim osnovnošolce od četrtega do šestega razreda vabijo, naj slikajo na panjske končnice. Iztekel se bo 15. marca 2018, potem pa bodo za mlade ustvarjalce pripravili srečanje s čebelarji. »Po natečaju Polepšajmo čebelam domovanje in spoznajmo čebelarje bomo izdelke otrok pritrdili na panje slovenskih čebelarjev. Tako bodo otroci simbolično posvojili čebeljo družino in navezali stike s čebelarjem,« pojasnjujejo v zvezi. Otroci lahko sami izberejo slikarsko tehniko in motiv, s katerim bodo okrasili 28 centimetrov dolgo, 13 centimetrov visoko in 1,5 centimetra debelo deščico. Svetujejo pa jim, naj poslikave zavarujejo z barvo za les, saj bodo končnice na panjih izpostavljene vremenu. V čebelarski zvezi so pretekli teden pripravili posvet za likovne pedagoge, na katerega so povabili tudi mojstra Janka Mlakarja: »Bilo se je zelo zanimivo pogovarjati z njimi. Povedal sem jim, kaj je značilno za replike panjskih končnic, iz katerega obdobja izvirajo, katere materiale uporabljamo zanje. Otroci pa ne bodo izdelovali replik, ampak bodo končnice njihovo avtorsko delo. Na njih bodo upodobili prizore iz svojega življenja, recimo staro mestno jedro ali vlak, s katerim se vozijo v šolo.«

Slovenska posebnost

»Posebnost slovenskega čebelarstva so poslikave na panjskih končnicah. To ime se uporablja za poslikano deščico na čelu čebeljega panja,« pojasnjujejo v čebelarskem muzeju v Radovljici, kjer si je mogoče ogledati bogato zbirko dragocenih deščic. Poslikane panjske končnice so del slovenske kulturne dediščine, ki ga pozna skoraj vsak Slovenec, poudarjajo v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer hranijo okoli 754 predmetov. Po pojasnilih muzejskih strokovnjakov so se med slovenskimi čebelarji pojavile sredi 18. stoletja, najbrž najprej na Gorenjskem, kot obdobje pravega razcveta za panjske končnice navajajo desetletja od 1820 do 1880, pozneje so začele usihati: »Čebelarji so jih nameščali na panje, da bi jih med seboj ločili, razširjeno pa je tudi verovanje, da svetniški motivi varujejo čebele.«