Mož dvomi o moji zvestobi

Vaša huda stiska kaže, da je prišel čas, ko težav ne moreta več reševati pod odejo, ampak z odkritim pogovorom, piše partnerski in družinski terapevt Izidor Gašperlin.

Objavljeno
18. december 2019 09.00
Posodobljeno
18. december 2019 09.46
FOTO: Shutterstock
Izidor Gašperlin
Izidor Gašperlin
S partnerjem sva skupaj že kar nekaj let in imava skoraj šoloobveznega otroka. Problemi so bili in bodo, ampak iz leta v leto je težje. Moj mož je zelo ljubosumen, ni nasilen, drugače je zlat. Zaposlila sem se šele pred dvema letoma in takrat se je začelo. Kar naprej vprašanja, s kom si bila ... Žal imam tak poklic, da delam z ogromno ljudmi, tega se ne da spremeniti. Mož misli in mi to tudi pove, da imam v službi ogromno prostega časa in lahko kam grem za pol ure, da lahko v službi počnem kaj nemoralnega.

V službi delam v majhni pisarni, obkrožajo jo okna in kamere, pri meni je telefonska centrala, in če se ne oglasim, je hudo, časa za malico nimam. Kako je prišel na idejo, da bi v službi imela čas še za kaj drugega, ne vem. Kar naprej bi rad imel spolne odnose, vsak dan. Vem, da ni s tem nič narobe, ampak jaz nisem za to. Če mu rečem, da ne bi, da sem utrujena, da mi ni do tega, že misli, da sem bila s kom drugim, ga varam ...



Imam tudi ginekološke težave, tako da mi ni lahko. Povedala sem mu že, da hodim v službo, da skrbim za družino, da sem tudi jaz utrujena, ampak noče in noče razumeti. Tako daleč je že, da me je strah priti domov, da komaj čakam, da ga ni doma. Kadar sva zvečer sama, je zelo nežen, če pa je kdo zraven, se me niti ne dotakne, kaj šele kar drugega. Ne razumem. Želim si, da bi me nehal siliti k spolnim odnosom, da bi mi več pomagal v gospodinjstvu, da bi me kdaj objel in »pocartal«, da bi upošteval še kdaj moje mnenje.

Imam ga zelo rada, hočem, da smo dobra družina in da bi sinu dala zgled. Ampak me grozno boli, ko opažam, da sem za vse sama. Če imam kakšen problem, se ne morem z njim o tem pogovarjati, ker me ne posluša in me ne podpre. Zato se vedno bolj odmikam od njega. O ničemer več ne razpravljam z njim. Zato sem po njegovem vedno bolj čudna, ga varam itd. Pridejo trenutki, ko bi najraje vse pustila, se skrila nekam v kot in čakala, da mine. Vse, kar si želim, je le malo miru in da bi imela občutek, da sem ljubljena. Kaj naj naredim?
Polda

Od vašega vprašanja mi najbolj ostaja v mislih, kako želite prepričati, da ne počnete nič takega, kar bi partnerju dalo razlog za ljubosumje. Predvidevam, da podobno počnete tudi doma in ga prepričujete, da sploh nimate možnosti, da bi počeli kaj »nemoralnega«. To lahko mirno prenehate, ker ga ne boste prepričali oziroma se zaradi tega med vama ne bo nič spremenilo, vsaj na boljše zagotovo ne.

Bolj pravilna smer bi bila, da odločno odklonite spolnost, kadar vam ni do tega. Vendar se ne ustavite pri tem, ampak partnerju tudi zelo odkrito povejte, zakaj vam ni do tega. Če boste še enkrat prebrali svoje vprašanje, boste opazili, da kot razloge ponujate »utrujenost« in »ginekološke težave«. So to res vaši edini in pravi razlogi? Bi bilo morda bolj res in odkrito, če bi napisali, da se ob partnerju (včasih) počutite kot spolni objekt.

Da imate občutek, da ga pri vas ne zanima kaj dosti drugega kot seks. Se vam zna približati še kako drugače kot skozi spolnost? Ga sploh ne zanima, česa si v resnici želite, kakšen bi bil »vaš seks«, ki ga med vama morda sploh nikoli ni. Za vas nežnost in intimnost nista samo seks, ampak tudi »cartanje« ... Če vse to drži, ima mož na neki način celo prav, ker vam ne verjame – saj mu res ponujate bolj izgovore kot pa prave razloge. Kar seveda ne spremeni tega, da ima vaš partner težave z intimnostjo nasploh. Ker sta skupaj že dalj časa, pomeni, da imate podobne težave tudi vi.

Pišete, da si partner želi spolnosti vsak dan in da ga razumete in da s tem ni nič narobe. Mogoče res ne, ampak prav tako ni nič narobe, če si je vi želite manj. Nasploh je s temi »prav« in »narobe« v partnerskih odnosih cel kup težav, z njimi nikamor ne pridemo. Tudi vidva ne bosta. Dejstvo je, da se vajine želje in potrebe razlikujejo, in na tej točki bi bilo modro začeti. Vendar brez vaših občutkov dolžnosti ali celo krivde. Našteli ste kopico želja, ki vam jih partner ne izpolni – zakaj bi morali vi njemu želje po spolnosti? Ta mu ne »pripada«, ne gre za (vašo) dolž­nost.


Vaša huda stiska kaže, da je prišel čas, ko težav ne moreta več reševati pod odejo, ampak z odkritim pogovorom.


Če samo na kratko ponovim, kaj v pogrešate v vajinem odnosu: partner se vas v navzočnosti drugih niti ne dotakne, nežen je samo v postelji, vas ne objame in »pocarta«, ne pomaga v gospodinjstvu, ne upošteva vašega mnenja, vas sploh ne posluša, ne podpre in spodbuja ... Ni čudno, če vam pojema želja po pogosti spolnosti?! Čudno bi bilo, če vam ne bi. In ob vsem tem se vam je zapisalo, da je sicer zlat?! Mogoče je res, a kje se potem skriva ovira, da ne pozlatita še svojega odnosa.

Če odmaknete pogled od ljubosumnosti in spolnosti, ki sta vajini navidezni glavni težavi, lahko ugledate labirint poti, na katerih se vedno znova izgubljata. Vaša huda stiska kaže, da je prišel čas, ko težav ne moreta več reševati pod odejo, ampak z odkritim pogovorom. Zdi se, da ste vi na potezi. Pomembno je, da v pogovor vstopite samozavestno z zavedanjem, da z vašimi željami prav tako ni nič narobe, kot ni z njegovimi. Partnerja najbolj širita svoj intimni prostor ravno z razumevanjem, sprejemanjem in izpolnjevanjem želja. Med vama očitno tega prostora ni dovolj, da bi si spontano zaželela spolnosti, ki bi bila zadovoljujoča za oba. Telo vas je na to opozorilo in z nobeno zvijačo ga ne boste več mogli prisiliti, da bo sledilo samo še partnerjevim željam.

Po elektronski pošti
Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje.

Svetujejo Tjaša Kočevar (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo starševIzidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; psihologinja Tjaša M. Kos; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.


Kakor ste opisali vajin odnos, težko verjamem, da se bosta iz tega vajinega plesa zmogla izvleči sama. Zato vam predlagam, da najprej razmislite, ali si želite ostati in reševati zvezo s tem partnerjem. Če si tega želite oziroma ga ne morete zapustiti, odločno predlagajte, da si poiščeta terapevtsko pomoč. Kako se bo odzval na to, ali si bo priznal, da ima in imata težave, ali mu pomenite dovolj, da se bo pripravljen truditi, je povsem njegova odgovornost. Možnosti, da izboljšata vajin odnos, boste torej povečali edino z odločnostjo in hkratno strpnostjo in razumevanjem. S prepričevanjem, opravičevanjem, popustljivostjo in »spolnimi uslugami« pa k temu zagotovo ne boste pripomogli.