Mož ne more sprejeti hčerinega odhoda

Ni obtičal samo vaš mož, obtičala sta oba, očitno že kar dolgo tega, odgovarja Nedelov svetovalec Izidor Gašperlin mami, ki se čudi, da moža odsotnost hčerke boli še po letu dni.
Fotografija: FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock

Z možem sva imela precej težav, vedno sva jih poskušala sproti reševati. V zakon sva vstopila precej obremenjena zaradi nesrečnega otroštva in z velikimi pričakovanji, da si bova zacelila vse rane, ki sva jih dobila ob pijanih, nerazumevajočih in odsotnih starših.

Najina hči je lani diplomirala in nepričakovano takoj dobila službo v oddaljenem kraju in se odselila. Meni je to ustrezalo, saj se zadnja leta nisva dobro razumeli, dojemala sem jo kot odraslo žensko, ki ve za svoje pravice, za dolžnosti v okviru skupnega bivanja pa ne. Mož si hčerin nenadni odnos razlaga kot beg od doma, predvsem od mene, saj je meni povsem ustrezalo, da gre, njega pa je to očitno presenetilo.

Čeprav je od njene selitve minilo že skoraj leto, mož še vedno pravi, da je prizadet. Razumem, da ima vsak svoja čustva, ki mogoče tudi niso logična, ampak po drugi strani težko dojemam, da ga je taka stvar, ki bi se prej ali slej zgodila, lahko tako šokirala. Tudi ne vem, kako naj pristopim, kadar mi o tem pripoveduje.

Hčerka ima različne težave, kot jih ima vsak človek, nama tudi pove zanje, ampak jaz menim, da jih mora reševati sama. Lahko ji sicer kdaj pomagamo, ampak ne tako, da namesto nje urejamo stvari. Opažam pa, da ima mož težave sam s sabo (tesnobnost, depresivnost, zmanjšana energija, manjše zanimanje za okolico, slabše spanje), da imava tudi midva zdaj problem praznega gnezda in da morda ni toliko težava v hčerinem odhodu. Tako je moje mnenje, zato ga poskušam povabiti, da v tej smeri rešujeva zagato, pa se ne odziva. Bi rekla, da je obtičal na tej točki.
Urša

Ni obtičal samo vaš mož, obtičala sta oba, očitno že kar dolgo tega. Sindrom praznega gnezda tega ni povzročil, ampak samo razgalil. Vajin odnos je moral biti že prej zelo prazen. Hčerka je bila tista, ki ga je poskušala napolniti, na neki način je skrbela za vaju. To ni zastonj, za to je ves čas plačevala visoko ceno – odrekala se je sebi, svojim željam in potrebam. Namesto da bi si lahko privoščila, da bi starša poskrbela zanjo, je bilo ravno nasprotno.

Očit­no je morala zelo močno podpirati predvsem očeta, drugače zdaj ne bi bil tako izgubljen. Kako daleč je šla ta njena podpora, koliko je hčerka postala očetova nadomestna part­nerka, raje ne ugibam. Če zaupam vašim občutkom in dejstvu, da ste bili ljubosumni na hčerko, potem sta bila oče in hčerka navezana precej bolj, kot bi bilo prav.

Povsem normalno je, da se staršev močno dotakne otrokov odhod. Prav zabolela me je vaša misel »težko dojemam, da ga je taka stvar, ki bi se prej ali slej zgodila, lahko tako šokirala«. Normalno in pričakovano je recimo tudi, da nam »prej ali slej« umrejo starši. Po logiki iz vašega stavka nas torej njihova »slej ko prej pričakovana« smrt ne bi smela prizadeti, ali kot ste napisali vi, šokirati? Mar res tako razmišljate? Starševska prizadetost je nekaj normalnega in pristen izraz ljubezni do otroka.



Odhajajoči otrok jo pričakuje, saj mu ravno ta prizadetost sporoča, da je bil resnično ljubljen in da s svojim odhodom ne izgublja nečesa, kar mu je bilo ves čas najbolj dragoceno – svojih staršev. Zdrava prizadetost staršev mu je torej v pomoč pri osamosvojitvi. Če starši pokažejo prizadetost, ob tem pa otroku tudi jasno dajo vedeti, da ga podpirajo pri odhodu ter da se bodo sami zmogli spopasti s prizadetostjo, mu s tem dajejo najboljšo mogočo popotnico. Sporočajo mu namreč, da ga imajo radi, da ga bodo pogrešali, hkrati pa spoštujejo tako njega kot njegovo odločitev, da mu zaupajo in – morda najpomembnejše – da so zanj še vedno tam! Da mu zaupajo, da bo zmogel sam, če pa mu bo kdaj pretežko, lahko pride po nasvet in se vsaj na kratko spočit v njihov objem, ko bo življenje postalo prenaporno. Ne zato, da bodo starši kaj naredili namesto njega, ampak samo po podporo, tolažbo in neobvezen nasvet.

Spoštovana gospa, če za trenutek pustiva vašega moža ob strani, koliko od te popotnice ste bili sposobni dati svoji hčeri? Kje in kdaj ste vi »obtičali«, da bodisi res niste prizadeti ob njenem odhodu ali pa si tega ne dovolite priznati? Za hčerko namreč to ne predstavlja nobene razlike. Verjame, da je s svojim odhodom izgubila mamo, kolikor je je prej sploh imela. Verjetno niste nikoli razmišljali, da je v bistvu velika krivica, da vam ni dano do konca začutiti bolečine in prizadetosti ob hčerkinem odhodu. Se še spomnite, koliko, če sploh, je bila prizadeta vaša mama, ko ste odšli? Ji je bilo ravno tako (na videz) vseeno?



Ni toliko pomembno, kaj se je v vaši družini dogajalo do zdaj. Še vedno je ob vas mož, ki potrebuje vašo ramo, na katero se bo lahko naslonil v svoji žalosti in bolečini. Potrebuje nekoga, ki ga bo razumel in sprejel, kar čuti. Sicer malo stran, pa še vedno tu nekje, je hčerka, ki še vedno čaka, da ji boste pokazali, da jo pogrešate, da jo imate radi. Dokler obema ne boste zmogli dati vsaj malo od tega, bi se bilo precej bolj modro ukvarjati s tem, kje in zakaj ste vi obtičali.

Verjetno se zdaj sprašujete, zakaj nič ne napišem o tem, kaj pa vi potrebujete. Zakaj bi? Saj vendar niste v ničemer prizadeti, ničesar ne pokažete in tudi nič ne poveste o tem, da bi kaj potrebovali, delujete, kot da vse zmorete sami, da vse prenesete. Šele ko boste začeli odkrito kazati in govoriti o tem, kako vam je, kaj čutite in kaj vam manjka, se bodo premaknili tudi vaši odnosi – najprej z možem in potem še s hčerko! Vsem trem želim, da bi se to zgodilo čim prej.

Komentarji: