Mož rešitve za boljše počutje išče na internetu

Lansko pomlad sva se z možem končno upokojila. Komaj sva čakala na ta trenutek! Že pred tem sva delala načrte, kaj vse bova počela, kam bova šla. Kupila sva si avtodom in prvo poletje preživela na poti do Skandinavije. Bilo je nepozabno. Ko sva se vrnila, sva za tri mesece vzela v varstvo vnukinjo.

Hiša je zaživela in se napolnila s smehom in dobro voljo. Zdelo se mi je, da sva se ob njej oba pomladila. Na zimo pa se je mož začel dolgočasiti, lotila se ga je tudi nespečnost. Zdravnik mu je predpisal uspavala, a niso pomagala. V nočeh, ko ni mogel spati, je brskal po internetu za različnimi »ljudskimi« nasveti in tudi alternativnimi zdravili. Poštar je začel prinašati pakete sumljivega izvora od vsepovsod – tudi iz ZDA in Kitajske.

Na polici v spalnici se kopičijo različna smrekova mazila, pa mazila s kafro in drugimi sestavinami, ki jih ne poznam. Potem je sklenil, da bo zamenjal posteljo z vodno. Ni pomagalo. Po posvetu z neko prehransko »strokovnjakinjo« s facebooka se je sam lotil kuhanja. Kar mi postavi na mizo, se mi ne zdi ravno užitno.

On pa je prepričan, da mu bo sodobni način prehranjevanja pomagal pri preganjanju nočnih težav. Bolj ko mu govorim, naj vzame v roke kakšno knjigo, če ne more spati, bolj fanatično se oklepa interneta in nasvetov, ki jih tam najde. Malo me skrbi, ker gre tudi hčerka po njegovih stopinjah. Ne vem, ali bi se jezila ali smejala oziroma ignorirala otročje početje. Mirjana







Ne, ne jezite se! Ne bo pomagalo. V trenutkih nepazljivosti si je mož, žal, našel novo zaposlitev: pretirano skrb zase! Vprašanje je, ali bodo moji namigi, takole na daleč, kaj pomagali. Kljub temu bom poskušala biti čim bolj realna. Ker se mi iz vašega pisanja zdi, da mu nič ne manjka, bi bilo dobro, da ga poskušate zamotiti z opravili, ki so mu morda pisana na kožo. Lahko ga spodbujate, da se spet loti konjička, ki ga je zaradi službenih obveznosti dal na stran ali celo pozabil nanj. Verjetno ima res preveč časa, pa samo išče razloge, da bi se smilil samemu sebi.

Žal je to »bolezen«, ki v zrelem obdobju napade marsikoga, ne le vašega moža! Že kmalu po petdesetem se pri nekaterih začne dogajati, da jih ves čas nekaj boli. Dokler smo polno zaposleni, nimamo niti časa, da bi se s takšnimi boleznimi več kot toliko ukvarjali. Na srečo simptomi hitro minejo, če ne mislimo nanje. Sami ste dejali, da v mesecih, ko sta potovala in imela ob sebi vnukinjo, ni imel niti sekunde časa, da bi raziskoval, kaj je z njim narobe. Na zimo, ko je tudi delo na vrtu počivalo, je kar naenkrat ugotovil, da ponoči ne more spati, da ga boli koleno, da mu revmatizem trga ramo in še kaj.

Zelo prav je bilo, da je obiskal zdravnika. Kaže, da ta njegovih težav ni vzel resno, saj mu je predpisal le blaga uspavala. Verjetno zato, da bi se gospod pomiril in ne bi več toliko mislil, da je budna noč svetovna katastrofa. Mičkeno me skrbi, da si je za rezervnega zdravnika izbral internet. Za takšne, kot je on, je tam zlata jama! Ponudnikov, ki prodajajo meglo in še marsikaj, je ogromno! Tudi tisti, ki so zdravi, da bolj ne morejo biti, lahko ob člankih, ki jih na medmrežju mrgoli, hitro zbolijo.

Strinjam se z vami: če bi se čez dan fizično utrudil, če bi se zvečer spravil v posteljo s knjigo v roki, bi verjetno – podobno kot vi – zelo hitro zaspal. Pa kaj potem, če bi se sredi noči spet prebudil? Po šestdesetem letu so redki, ki v enem kosu prespijo vse do jutra! V bližini imate Snovik, na vašem mestu bi si plavanje v bazenu privoščila vsak dan! Tja in nazaj pa s kolesom – ne z avtomobilom! Ob vrnitvi domov moža povabite na zgodnjo večerjo, ob kozarčku vina se pogovarjajta, obujajta spomine, imejta se lepo! Toliko ga zamotite, da mu doma ne bo niti na kraj pameti padlo, da sede še pred računalnik.

Nič ne bi bilo narobe, če si kupita palice za treking ter se vsak dan, dokler je še vreme, vsaj za tri ure podata v naravo. Za nekaj spodbude poskrbi tudi posebna ura, ki šteje vaše korake. Kar nekaj jih poznam, ki se veselo in ponosno pohvalijo, da jim jih je v enem samem mesecu uspelo narediti tudi 400.000! Sedem, osem kilometrov na dan, pa ste zmagali! V tretjem življenjskem obdobju je zelo pomembno tudi druženje. Čvek, ki si ga mož tedensko privošči s svetovalko za zdravo prehrano, ki jih na facebooku mrgoli, ni tisto, kar potrebuje. Če se zaradi covida-19 bojite druženj v živo, se priklopite na skype in se tako pogovarjajte s prijatelji od tu in tam.

Mož je imel zanimivo službo, prepričana sem, da je ohranil veliko spominov, ki si zaslužijo, da jih tudi zapiše. Predlagajte mu, da to stori. Če ne za drugega, vsaj za potomce! Ker je na svojem področju strokovnjak, bi morda lahko napisal priročnik za tiste, ki se v stroko, ki jo verjetno še zmeraj zelo dobro obvlada, šele podajajo.

Lahko se pa skupaj lotita družinske dediščine. Poiščita fotografije, stara pisma, naredita družinsko drevo, zapišita spomine na dogodke iz vajinega zakona, pa tudi iz življenja prednikov. Na voljo imata dovolj časa, da si lahko sestavita urnik za vsak dan posebej. Raznolikost ponudbe bo, upam tako, vašemu možu vsaj delno razbila dolgočasje, ki se mu predaja.

Odkrito povem, da me ta dolgčas vseeno mičkeno čudi. Starejši ko smo, hitreje nam čas polzi med prsti. Največkrat slišim zelo drugačno jamranje: rečejo mi, da teče življenje prehitro, kot bi za ponedeljkom sledila sobota ali celo nedelja. Mnogim, tudi meni, internet pomeni okno v svet. Tiste, ki me prepričujejo o teorijah zarote zlasti pri prehranjevanju, striktno ignoriram.

Tudi na račun dolgčasa rada rečem kakšno pikro. Še nikoli v zgodovini nismo imeli na voljo toliko orodij, s katerimi se lahko zaposlimo, kot danes. Pogosto imam občutek, da če je nečesa preveč, tudi ni dobro. Pa če se za konec vrnem k moževi nespečnosti: bolj ko bo za računalnikom razmišljal o njej, dlje bo trajala. Če se ne bo sam odločil, da v zdolgočasen vsakdan vnese drastične spremembe, mu tudi midve ne moreva čisto nič pomagati.