Možati predstavnik novega Hollywooda

Vrata k zvezdam so se Genu Hackmanu odprla leta 1967 s filmom Bonnie in Clyde.

Objavljeno
12. januar 2020 18.00
Posodobljeno
12. januar 2020 18.00
Nepozabni nepopustljivi policist Popaj v Francoski zvezi je Genu Hackmanu leta 1971 prinesel oskarja in zlati globus za glavno moško vlogo. Foto promocijsko gradivo
Novi Hollywood ali ameriški novi val je bilo gibanje, ki je v drugi polovici 60. let 20. stoletja ostro prelomilo z dotedanjimi normami ameriškega filma in pokopalo do takrat vsemogočni studijski sistem, v katerem so bili (predvsem veliki) filmski studii skoraj dobesedno lastniki igralcev. Za najbolj vplivni, če že ne povsem prvi film tega gibanja velja Bonnie in Clyde (Bonnie and Clyde, 1967). V njem je bil prva violina sicer Warren Beatty, eno od pomembnih vlog pa je odigral Gene Hackman. Eden najbolj značilnih predstavnikov novega Hollywood bo konec tega meseca praznoval 90 let.

Včasih so filmski zvezd­niki zaradi precej boem­skega načina življenja umirali precej mladi. Do danes je preživela le peščica igralcev, ki so pred kamere stopili še v času pred ali neposredno po drugi svetovni vojni. Najbolj znana sta zdaj 103-letna Olivia de Havilland in predvsem enako stari Kirk Douglas. Hackman stotice še ni dočakal, je pa eden od znanilcev, da bodo zvezde novega Hollywooda morda živele dlje, kot so zvezde starega.


Čisto pravi (slab) marinec


Kakor se za igralca spodobi, se je Hack­man rodil v najbolj filmski ameriški zvezni državi Kaliforniji, 30. januarja 1930. Vendar se je družina pogosto selila in se ustalila na srednjem zahodu, v zvezni državi Illinois, kjer je njegov oče tiskal lokalni dnevnik Commercial News v takrat cvetočem rudarskem mestu Danville. Vendar družina ni bila prav srečna oziroma vsaj zelo trdna ne, saj jih je oče, ko je bil Hackman star 13 let, po ločitvi od matere zapustil.

Pa tudi Gene ni ostal pod domačo streho prav dolgo. Po kratkem času je srednjo šolo obesil na klin in se prijavil v mornariško pehoto, marince. Čeprav ima ameriška vojska precej sproščen odnos do tega, koga sprejme, velja pri marincih pravilo, da morajo biti novinci stari vsaj 17 let, če jim starši dovolijo, brez njihovega dovoljenja pa lahko stopijo med njih pri 18 letih. Hackman jih je ob vstopu štel šele 16, kar dokazuje, da pri preverjanju podatkov rekrutov niso bili zelo natančni.

image
Ko je bil še marinec. Foto The United States Marine Corps


Pri marincih je preživel skoraj pet let. Kot radijskega operaterja so ga najprej namestili na Kitajskem, po zmagi komunistov v tamkajšnji državljanski vojni leta 1949 pa je bil na Japonskem in Havajih. Ker je bil to za Američane precej miren čas, po koncu druge svetovne vojne in pred začetkom korejske, mu ni bilo treba sodelovati v kakšnih bojih. Tudi zato najbrž njegova vojaška kariera ni bila ravno bleščeča, dosegel je le zelo nizek čin desetnika. Sam je po več desetletjih priznal, da je bila njegova težava predvsem nespoštovanje avtoritete. »Bil sem slab marinec,« je ocenil svojo vojaščino.


Nič ne bo iz tebe


Vendar Hackman ni nikoli nameraval biti karierni vojak. Že ko je pri desetih letih videl prvi film, se je namreč odločil, da bo igralec. Posebno mu je bil všeč akcijski zvezdnik v tistih časih James Cagney.

Po vojaški karieri je opravljal različne službe in začel slediti svojim igralskim sanjam. Vrnil se je v Kalifornijo in prve korake naredil v losangeleškem gledališču Pasadena Playhouse, ki je hkrati igralska šola. Skupaj s kolegom Dustinom Hoffmanom so ju sošolci razglasili za najmanj perspektivna v letniku. Skupaj sta se preselila v New York, kjer se jima je kot sostanovalec pridružil še en Kalifornijec z igralskimi ambicijami, Robert Duvall.

image
Hackman (drugi z desne) ni bil vojak samo v resnici, ampak ga je večkrat tudi igral. Res pa je imel kot admiral Reigart v filmu Za sovražnikovo črto veliko višji čin kot v resnici. Foto promocijsko gradivo


Ker Hackmanu seveda ni takoj uspelo, je med drugim delal kot vratar v neki newyorški restavraciji. Tam je nekoč srečal enega od učiteljev iz kalifornijske igralske šole. »Vidiš, Hackman, sem ti rekel, da iz tebe ne bo nič,« ga je, tako vsaj pravi legenda, pozdravil nekdanji učitelj. Kako kolosalno se je zmotil, se je sicer pokazalo šele čez leta, ko je Hackman, tako kot njegova nekdanja sostanovalca Hoffman in Duvall, dobil igralskega oskarja.


Legendarni Popaj


V 60. letih je začel dobivati manjše vloge, najprej v bolj zakotnih gledališčih, potem na televiziji in končno na velikem platnu. Resnično prebil se je leta 1967 v temeljnem filmu novega Hollywooda Bonnie in Clyde, ko je za vlogo starejšega brata vodje bande Barrow Clyda Barrowa, Marvina Barrowa - Bucka, dobil nominacijo za oskarja za stransko vlogo. Vrata k zvezdam so se mu končno odprla.

Takrat je bil Hackman seveda že zrel mož. Nikoli ni bil posebno lep, je pa bil s svojimi 187 centimetri višine in grobimi potezami kot nalašč za možate junake v filmih novega Hollywooda. Po vlogi v drami Nikoli nisem pel očetu (I Never Sang for My Father) leta 1970, za katero je spet dobil nominacijo za stranskega igralskega oskarja, je leto pozneje sprejel, menda kot šele šesta izbira režiserja Williama Friedkina, vlogo newyorškega detektiva Jimmyja Doyla - Popaja.

Film Francoska zveza (The French Connection, 1971) o ameriškem detektivu Popaju, ki se je boril proti navezi korziške in sicilijanske mafije ter petih italoameriških mafijskih družin iz New Yorka, ki je v 60. letih Združene države preplavila s heroinom, je bil izreden komercialni uspeh. Tudi kritiki so ga vse prej kot spregledali, saj je dobil pet oskarjev, med njimi tri najpomembnejše, za najboljši film, režijo in Hackman za najboljšo glavno moško vlogo.


Nenadoma v pokoj


Po uspehu Francoske zveze je odigral še vrsto nepozabnih vlog. Za upodobitev brutalnega šerifa »Malega Billa« Daggetta, glavnega negativca v neovestrnu Clinta Eastwooda Neoproščeno (Unforgiven, 1992) je dobil oskarja za najboljšo stransko vlogo. Mlajšim gledalcem pa se je vtisnil v spomin kot negativec v še enem neovestrnu, Hitri in mrtvi (The Quick and the Dead, 1995). Film o revolveraškem tekmovanju, s katerega poražence odnesejo z nogami naprej, potem ko jim sezujejo škornje, v katerem je nastopala tudi takrat še vedno vroča Sharon Stone, je odprl vrata v prvo ligo Hollywooda Leonardu DiCapriu in Russellu Crowu.

image
Oskarja in zlati globus je dobil tudi za stransko vlogo v neovestrnu Neoproščeno. Foto promocijsko gradivo


Verjetno bolj zaradi plačila kot resne želje je ob koncu 70. let in v 80. letih v odigral negativca Lexa Luthorja v treh filmih o Supermanu. Poleg dveh oskarjev je za vlogi v Francoski zvezi in Neoproščenem dobil še zlata globusa, to drugo najbolj prestižno nagrado pa je dobil še za glavno vlogo Royala Tenenbauma v izjemni odbiti komediji Veličastni Tenenbaumi (The Royal Tenenbaums, 2001).

image
Zadnja veličastna vloga v filmu Veličastni Tenenbaumi. Foto promocijsko gradivo


Dve leti pozneje so mu podelili še globus oziroma nagrado Cecila B. DeMilla za življenjsko delo. Po Tennenbau­mih je posnel dva ne posebno uspešna filma in leta 2014 sporočil, da se bo upokojil. Za igralskega velikana njegovega kalibra je bila napoved nepričakovana, saj je bil še vedno v formi, vendar je bila očitno trdna, saj se je dejansko umaknil iz filmskega sveta. Z drugo ženo, več kot 30 let mlajšo Betsy Arakawo – s prvo ženo Faye Maltese sta imela v 30 letih zakona tri otroke –, upokojenske dni večinoma preživlja v glavnem mestu jugozahodne ameriške zvezne države Nova Mehika Santa Feju.