Moževa mama me ni nikoli sprejela

»Oba sva zaposlena, otroka sta zdrava, lahko bi živeli čudovito življenje. Mene pa znotraj razjeda,« v Nedelovo svetovalnico piše bralka. Odgovarja psihologinja Tjaša M. Kos.

Objavljeno
08. januar 2020 09.00
Posodobljeno
08. januar 2020 09.00
FOTO: Shutterstock
Tjaša M. Kos
Tjaša M. Kos
Pozdravljeni! Z možem sva skupaj sedem let, od tega pet let poročena. Imava dva otroka, stara tri in pet let. Oba sva zaposlena, otroka sta zdrava, lahko bi živeli čudovito življenje. Pravzaprav je na zunaj vse krasno. Mene pa znotraj razjeda. Težava je v moževi družini. Oba prihajava iz tradicionalnega okolja, kjer je družina pomembna. Njegovi živijo nekaj ur vožnje stran, zato se čez leto bolj redko vidimo, kar meni povsem ustreza.

Težava pa se pojavi med praz­niki in počitnicami. Takrat mož želi, da obiščemo njegove in tam ostanemo nekaj dni. To je zame prava nočna mora. Tašča se vtak­ne v prav vsako stvar. Takoj, ko se pripeljemo, dobesedno ugrabi otroka, zvleče ju v svoje prostore in mene popolnoma ignorira. Ko smo se letos pripeljali za božične praznike, me je komaj bežno pozdravila. Edine besede, ki mi jih je namenila, so bile, da sem se zredila. Pa vprašala me je, ali sem kaj bolna, ker da izgledam, kot da nekaj ni v redu. In to takoj ob pozdravu in pred otrokoma!



Naslednji dnevi so bili zame prava muka. Tašča je ves čas visela na otrocih, komandirala in dirigirala. Meni pa je vsake toliko časa povedala, kaj vse je z otrokoma narobe. Da sta razvajena, da ničesar ne znata, pa kako je »njen Markec«, ki je medtem postal moj mož Marko, pri teh letih znal in delal že ne vem kaj vse. To, da otroka »nič ne znata poprijeti«, pa da je zato, ker živimo v mestu in da »itak ne more biti drugače, če je mama cele dneve zdoma«. Res je, da sem zaposlena, a lepo skrbim za otroka, marsikdo reče, da sem še preveč skrbna. Tudi na otroka se je spravila. Kadar jima kaj ni šlo, se jima je posmehovala, da sta ljubljanski srajci in da zavijata kot žabarja. Taščini očitki me zelo bolijo. Še bolj pa me boli to, da se mož ne postavi zame in da se dela, kot da je vse v najlepšem redu.

Moje družine za praznike ne obiščemo. Le pokličemo se po telefonu, potem pa rečemo, da se bomo videli ob kakšni priložnosti čez leto, ker so moji bližje. A iz tega potem praviloma ni nič, saj so vedno kakšne druge obveznosti, ki so pomembnejše. Ta nepravičnost me zelo boli. Čutim, da me moževa mama ni nikoli sprejela. Ves čas poudarja, kako »fajn« je neka njihova soseda iz vasi, s katero sta bila z možem včasih par. Ne zamudi nobene priložnosti, da je ne bi pohvalila. Vzgojena sem bila, da se starejše spoštuje. Ne želim ogroziti naše družine, a tako je zame nevzdrž­no. Mi lahko svetujete, kako naj ravnam, da bo za vse prav? Se to sploh da?
Obupana Nataša

Draga Nataša, prijazno pozdravljeni!

Doživljate veliko stisko. Prazniki, ki naj bi bili nekaj lepega, pogosto razkrijejo tisto, kar se dogaja pod površjem. Ko več časa preživimo skupaj, naše vrednote in tradicije pogosto razkrinkajo tisto, kar se skriva v naših globinah in kar nam uspe ob vsakdanjih opravkih bolj ali manj uspešno potlačiti.

Očitno je vaš mož zelo vezan na svojo primarno družino, predvsem mamo. Videti je, da nista zares prerezala popkovine. Vi imate zaradi tega občutek, da moževa mama tekmuje vami oziroma da se morate za svoj položaj bojevati. To je silno naporno in seveda slabo tako za družino kot partnersko vzdušje.

Ker sta oba iz tradicionalnega okolja in ker poudarjate, da želite ohraniti družino, drastično zaostrovanje odnosov za vas ne bo optimalno, saj vas bodo verjetno pestili notranji dvomi in občutki krivde. Tudi za vajin odnos ne bo dobro, če bo mož moral izbirati med vami in svojo mamo. To povzroča napetosti v odnosu, poglablja razdor in povečuje notranjo stisko in zamere.

Bolje boste naredili, če boste svojo energijo namesto v pritoževanje nad krivicami, ki vam jih prizadene njegova mama, usmerili v grajenje harmonije in pozitivnega vzdušja med vama in v vaši družini. Razvijajte vajino povezanost, pripad­nost, vključujta se v aktivnosti, ki vaju povezujejo. Morda pojdita kam brez otrok, obujajta romantiko, počnita stvari, pri katerih se čutita povezana. To vama bo pomagalo zaceliti rane, ki so se odprle med prazniki.

Po elektronski pošti

Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje.

Svetujejo Tjaša Kočevar (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo starševIzidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; psihologinja Tjaša M. Kos; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.


Za naprej pa bo dobro, če boste vendarle razmišljali o oblikovanju bolj uravnoteženega odnosa. Začnete lahko s tem, da možu ob priložnosti poveste, kako ste se počutili med prazniki. Morda zdaj, ko so čustva še zelo sveža, ni najboljši trenutek in bo te teme primerneje odpirati, ko bosta spet utrdila povezanost in pripadnost med seboj. Na neki točki pa bi bilo vendarle dobro, da bi možu zaupali stiske, ki jih doživljate ob vedenju njegove mame. Poskusite biti pri tem čim bolj kratki, jedrnati in jasni.

Osredotočite se na to, da jasno izrazite, katero vedenje vaše tašče je v vas povzročilo kakšna čustva, in možu naravnost povejte, kako bi si v prihodnosti želeli, da bi v podobnih situacijah ravnal on. Pomembno je, da res poskusite biti čim bolj jasni in kratki ter da se usmerite na vedenje – da torej ne uporabljate osebnostnih oznak, recimo, da je njegova mama gospodovalna ali da je »ugrabila« otroka. Več informacij o takšnem načinu pogovora najdete v poglavjih o asertivni komunikaciji.

Dobro za vajin odnos bi tudi bilo, da vendarle vzpostavite bolj uravnoteženo vključevanje obeh družin. Za razmerje moči v odnosu bo pozitivno, če bosta negovala tako stike z njegovo kot vašo družino. Očitno se boste morali za to bolj angažirati vi – in to bolj odločno kot doslej. To je v prvi vrsti vaš interes, zato boste morali prevzeti pobudo.

Dobro bo tudi, če boste presegli fantazijo, da boste lahko osrečili vse. Da bi bili vsi zadovoljni, je preprosto – nemogoče. To stremljenje je verjetno tesno povezano z vašimi otroškimi izkušnjami. Predstav­ljam si, da doživljate velike stiske, morda celo občutke nesposobnosti, če se vam zdi, da so ljudje okoli vas nezadovoljni, in to doživljate, kot da je vaša krivda. No, Nataša, ni. Prevzemanje odgovornosti za čustva drugih je zelo obremenjujoče, lahko vodi v veliko stisk, enako velja za stremljenje k fantazmi, da bodo ja vsi zadovoljni. Pri bolj konkretnem razreševanju teh vsebin vam lahko pomaga kakšna dobra knjiga ali pa usposobljen psihoterapevt.

Konflikti v odnosih so stalnica, ne izjema. Kakor sami pravite, je v vajinem odnosu veliko dobrega in zaupate lahko, da bodo te stvari rasle, če jih boste negovali. Trdno verjamem, da se je za kakovosten odnos vredno potruditi. Nataša, kakor razberem iz vašega pisanja, ste na dobri poti, da bosta to krizo premagala in iz nje zrasla še bolj povezana in trdna.
Vso srečo na vaši poti vam želim!