Moževih izpadov ne morem več prenašati

Otroci potrebujejo bolj strogo in dosledno vzgojo, mož se to trudi doseči, ob tem pa čuti, da ga ne podpirate ali ga celo ovirate, v svetovalnici odgovarja Izidor Gašperlin.
Objavljeno
05. december 2018 09.00
Posodobljeno
05. december 2018 09.00
FOTO: Shutterstock
Izidor Gašperlin
Izidor Gašperlin
V začetku leta smo obiskovali družinsko terapijo, hčerka je lahko povedala, kar ji leži na duši, in mož (oče) je to sprejel, tako da so se odnosi malo izboljšali. V zad­njem času pa je mož postal izrazito občutljiv na red v hiši, meni, da samo on dela (res naredi kar precej, ker je več doma kot jaz), in kritizira moj način pospravljanja. Res smo dokaj nedosledni pri zahtevah glede sodelovanja otrok pri domačih opravilih, vendar jaz tega ne jemljem tako strogo.

Tokrat je spet znorel, ker so otroci naredili nekakšne črte po tleh v otroški sobi. Ker je pri tem izbruhu kričal in preklinjal, sem se seveda oglasila in zahtevala, da neha kričati. Od tega je zdaj že teden, a mož ne govori z nikomer, pravi, da ne more zdržati v tej družini, da ni upoštevan, da take družine ne potrebuje in noče in da vidi, da ga tudi mi nočemo.

Takšne vrste izpadov je imel že neštetokrat. Vedno sem ga pomirila, mu dopovedovala, da ga razumem, vendar da način ni pravi, hodila sem okoli njega, dokler ni začel z nami govoriti, včasih se je otrokom celo opravičil. Tokrat pa ne morem več.

Mislim, da je dovolj mojega moledovanja, popuščanja, razumevanja, in sklenila sem, da ga pustim, da razmisli in sam pristopi. Saj sem želela z njim pogovor, vendar je to bil monolog, pretvarjal se je, da spi. Rekla sem mu, da ne moremo tako živeti, da on prihaja in odhaja, kakor želi, da se z nobenim članom družine ne pogovarja in spi v sobi za goste. Ker potem je bolje, da gre.

In je rekel, da tudi on hoče iti, ker nas več ne prenese. Menim, da samo zaradi ponosa noče popustiti in da mu ni vseeno za družino. Vendar po drugi strani razmišljam, kakšen je to človek, ki ne popušča zaradi ponosa, četudi za ceno odhoda iz družine. Poskušam ostati trdna, ker mislim, da če zdaj spet popustim, kot sem počela vsa leta, bo spet vse ostalo enako do naslednjega izbruha. O novi terapiji noče slišati. Po eni strani bi ga najraje zdrobila od jeze, po drugi pa mi ga je žal. Ne vem več, kaj naj, izmučena sem od psihičnega pritiska, prav tako otroka ... Hvala za kakršenkoli nasvet!
Bralka


Umik je najhujša oblika čustvenega nasilja, še posebno do otrok.
Ko je po začasnem izboljšanju hčerka opazila, da oče popušča, se je spet začela vesti problematično, da bi ga tako znova »aktivirala«. Za otroško dojemanje je namreč dosti boljši oče, ki ima celo hude izbruhe, kot pa oče, ki ga sploh ni. Z možem sta po terapiji svoj starševski del naloge očitno začela bolje opravljati, vendar sta pozabila na drugi del: vajin odnos. Skrb za hčerko vaju je sicer povezala, zato je hčerka tudi bila problematična in bo spet, ker je to edini način, da vaju vsaj za silo spravi skupaj. Vendar to ni moglo zadoščati v nedogled.

Vajine stare zamere in težave so morale enkrat na plano. Ker se ne pogovarjata in razčiščujeta med sabo, to počneta prek otrok. Moževi izbruhi večinoma sploh niso namenjeni otrokom, ampak je bolj verjetno besen na vas. To ne pomeni, da si ta njegov bes zaslužite ali da ste zanj odgovorni, rad bi samo opisal najbolj verjeten potek dogajanja v vaši družini. Vaš mož se počuti, kot da je vse breme naloženo nanj. Otroci potrebujejo bolj strogo in dosledno vzgojo, mož se to trudi doseči, ob tem pa čuti, da ga ne podpirate ali ga celo ovirate. Na to kaže vaš stavek: »Res smo dokaj nedosledni pri zahtevah glede sodelovanja otrok pri domačih opravilih, vendar jaz tega ne jemljem tako strogo, on pa izbruhne.«

Po elektronski pošti
Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje. Svetujejo Tjaša Kočevar Dakić (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo starševIzidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.


Ko ste poskusili ustaviti moža, ki je nenadzorovano kričal na otroke, ste seveda ravnali povsem prav. Vendar ste to storili na precej neposrečen način, ki je možu sporočil točno to, o čemer sem prej pisal: da ga ne podpirate pri vzgoji. Niste ga namreč opozorili, da je tisto, kar vam ni prav, njegovo kričanje (nasilje), ampak ste mu povedali, da otroci niso naredili nič narobe, da je prestrog ... Kričanje imate pravico in dolžnost ustaviti takoj.

Razpravljati o strogosti in načinu vzgoje vpričo otrok pa je povsem neprimerno, zato je bil mož povsem upravičeno jezen na vas. A kričanje ni jeza, ampak nasilje. Nasilje pa nikoli ni upravičeno! To velja tudi za njegov umik, ki je najhujša oblika čustvenega nasilja, še posebno v odnosu do otrok, ki se pred njim nikakor ne znajo zavarovati. Kar počne vaš mož, je nezrelo, očitno se ne zna drugače postaviti zase. A to je njegova težava in odgovornost. Težko presodim, ali jo bo zmogel odpraviti sam ali potrebuje pomoč.

Ste prepričani, da ne popušča iz ponosa? Se vi vedno pokažete, kakršni ste v resnici: prestrašeni, žalostni, obupani, negotovi, prizadeti ...? Ne pridete morda k njemu čisto drugačni, kot ste res (na videz odločni, močni, pričakujoči, očitajoči ...)? Ste morda pomislili, da tudi vaš mož tega ne počne iz ponosa, ampak preprosto zato, ker ga je morda sram, da je tako nenadzorovano izbruhnil? Sram zato, ker si je kot otrok ves čas dopovedoval, da ne bo tak kot oče (mama), ki sta se tako znašala nad njim – zdaj pa je enak.

Predlagam, da razmislite, ali ni nemara tako. Morda so vajini razlogi, da ne naredita nečesa, kar bi bilo dobro za vajin odnos, presenetljivo podobni. Ne vem, lahko samo domnevam. Velika in povsem vajina težava je, da tudi vidva tega ne vesta in še vedno samo domnevata. Zakaj? Ker se ne pogovarjata. Zakaj se ne? Morda iz ponosa (»ne bom ga več prosila«), sramu, strahu, lahko pa samo zato, ker se preprosto ne znata. Mogoče pa je to iztočnica, prva tema, o kateri bi se lahko začela pogovarjati: »Zakaj se ne pogovarjava?« Če bosta začela s to temo, se bodo odprle druge – in potem vedno nove. Čez čas bo s pogovori postalo jasno, ali se ločiti ali ostati skupaj.

Sebe in otroke morate zavarovati pred nasiljem. Če to še zmorete, lahko moža potrpežljivo, iskreno in z zanimanjem vprašate, kaj ga npr. moti v vašem obnašanju do njega, kaj pogreša ... Morda odziv ne bo tak, kot si ga želite, a kaj dosti več od tega ne morete narediti. Vsekakor vaše moledovanje in popuščanje ne bo prineslo želenega izboljšanja. Za svoje obnašanje je mož odgovoren povsem in izključno sam! Ne glede na vajine težave bi se moral zavedeti svoje očetovske vloge in vsaj nehati čustveno izsiljevati otroke. Dokler se niti to ne zgodi, je malo upanja za spremembe v vajinem odnosu in družini.