Možgani so orkester brez dirigenta

Oliver Sacks: Najbolj znani nevrolog na svetu med avtobiografijo in soočenjem s smrtjo.

Objavljeno
23. maj 2015 20.55
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Irena Štaudohar, Sobotna priloga
Slavni nevrolog Oliver Sacks, mož, ki nam je razložil glasbo in halucinacije, je v avtobiografiji opisal svoje nenavadno, dvojno življenje.

Kmalu po tem, ko je Oliver Sacks februarja letos napisal avtobiografijo On the Move, je izvedel, da ima raka in da bo živel le še nekaj mesecev. Dvainosemdesetletni Sacks je najbolj znan nevrolog na svetu in avtor izjem­nih knjižnih uspešnic, ki govorijo o tem, kako svet vidijo tisti, ki imajo poškodovane možgane. Po njegovi prvi knjigi Prebujanja so posneli z oskarjem nagrajeni film, v katerem sta igrala Robin Williams in Robert De Niro. Film govori o pacientih, ki so več desetletij živeli v bolnišnici kot rastline, niso se mogli premikati niti govoriti, dokler ni prišel Sacks in jim dal eksperimentalnega zdravila, ki jih je obudilo iz kome in jih pognalo v življenje. Žal je prebujenje trajalo le nekaj časa.

»Če človek izgubi nogo ali oko, potem ve, da je izgubil nogo ali oko,« pravi Sacks, »če pa izgubi sebe, svoj jaz, tega ne ve, ker ga ni več tam, kjer bi to lahko vedel.«

Njegova največja uspešnica, ki je prevedena tudi v slovenščino (založba UMco), ima nenavaden naslov Mož, ki je imel ženo za klobuk. V njej govori zgodbe o svojih pacientih, ki so zaradi poškodbe možganov svet dojemali čisto drugače. Knjiga je izjemna, saj nas uči tudi o tem, da obstajajo različne realnosti in da so pravzaprav naši mož­gani tisti, ki oblikujejo resničnost, takšno, kot jo poznamo. Mož, ki je svojo ženo zamenjal za klobuk, je imel tumor, ki mu je poškodoval predel možganov, zato ni več prepoznaval in razlikoval obrazov od predmetov. Ko je hodil po cesti, se je pogovarjal s prometnimi znaki, saj jih je videl kot svoje prijatelje in sosede, in ko je nekoč zapuščal Sacksovo ordinacijo, si je želel na glavo povezniti svojo ženo, saj jo je videl kot klobuk. Le glasba je v njegov zmedeni svet vnesla malo reda, saj je ugotovil, da če si zjutraj, ko se oblači, prepeva, ga ritem in melodija vodita od nogavic k hlačam in od hlač k srajci. Ko je prenehal peti, spet ni več vedel, kaj so nogavice in za kaj natančno so namenjene.

Ritem in melodija

Glasba ima posebno moč pri organiziranju naših misli, pravi Sacks, ki je o njej napisal knjigo Musicophilia. Ugotovil je, da so si recimo možgani največjih genijev in navadnih smrt­nikov čisto podobni, le možgani glasbenikov so drugačni. Prečka med obema možganskima polovicama je pri njih debelejša in slušni ter motorični predeli večji, več je tudi sive substance v malih možganih. Ljudje smo ustvarjeni za glasbo, premišljuje Sacks, glasba prikliče spomine, nas prestavi v določena čustvena stanja. Že dojenček se začne, ko zasliši glasbo, spontano premikati, pri živalih tega pojava ni. Ugotovil je, da se lahko parkinsonovi bolniki, ko zaslišijo glasbo, čisto normalno premikajo in celo plešejo. Podobno velja za bolnike s tourettovim sindromom: glasba jim pomaga nadzorovati impulze in tike. V knjigi Musicophilia piše o pacientu, ki ga je nekoč zadela strela in ga spremenila v odličnega skladatelja, ki je zaradi na novo odkrite ljubezni do glasbe čisto spremenil svoje življenje in še nikoli ni bil bolj srečen. Nevrolog je že večkrat priznal, da bi si najbolj želel, če bi bil njegov pacient oglušeli Beethoven. Kako je izguba sluha vplivala na skladanje genialne glasbe? Naša duša je harmonična stvar, pravi Sacks. »Naš užitek ob glasbi je v resnici štetje, vendar nezavedno štetje. Glasba ni nič drugega kot nezavedna aritmetika.« Vsi imamo v svoji glavi glasbo in znamo si jo zaigrati v mislih. Sacks je večkrat dejal, da so možgani kot orkester brez dirigenta. Orkester, ki ustvarja svojo lastno glasbo.

Predaleč v vsem

Rodil se je v Veliki Britaniji. Oba njegova starša sta bila odlična zdravnika, mama je bila celo prva kirurginja na Otoku. Med drugo svetovno vojno sta Oliverja in njegovega brata poslala v internat, kjer sta med krutimi sošolci in brezsrčnimi učitelji le težko preživela. Brat, ki je trpel za shizofrenijo, si ni nikoli opomogel, saj je po vrnitvi iz internata do smrti živel pri očetu. Oliver je preživel tako, da se je zaljubil v periodni sistem, ki ga je vedno nosil s seboj in ga prebiral, kadar mu je bilo hudo. Eden od učiteljev je o njem dejal: »Tale Sacks bo še daleč prišel, razen če ne bo šel predaleč.«

Mama si je vedno želela, da bi postal zdravnik, ko mu je bilo komaj dvanajst let, ga je odpeljala na prvo obdukcijo. Ko ji je desetletje pozneje povedal, da je homoseksualec, mu je ogorčeno dejala, da si želi, da se nikoli ne bi rodil – te njene besede so ga strašile vse življenje in zastrupile njegovo seksualnost. Prvo ljubezensko razmerje je imel šele pri štiridesetih in potem je kar petintrideset let živel v celibatu. Ko mu je bilo petin­sedemdeset let, je našel ljubezen svojega življenja, saj zdaj živi s pisateljem Billyjem Hayesom.

Vidimo svet, ki ga ni

Pri sedemindvajsetih se je preselil v ZDA. Bil je navdušen motorist in dvigovalec uteži; kot kakšen Batman je živel dvojno življenje; čez dan je bil ugleden nevrolog, ponoči se je preoblekel v usnje in s svojim hitrim motorjem divjal po Kaliforniji. V laboratoriju se kot raziskovalec ni dobro znašel, pomrle so mu vse poskus­ne živali, zamešal je vse izvide, zato so ga nadrejeni raje poslali na teren, med bolnike: »Tam boš naredil manj škode.« Bolniki so ga vzljubili, nekatere od njih, paraplegike ali bolnike, ki se že več let niso mogli premikati, si je privezal na hrbet in jih z motorjem odpeljal v gore ali gozdove.

Ker je občutljivi in sramežljivi Sacks rad pretiraval v vseh stvareh, je kmalu začel uživati vse vrste drog, in to velikanske količine. LSD si je naročal kar po pošti. O tem, kakšna vse nenavadna in tudi strašljiva doživetja je imel z drogo, med drugim piše v knjigi Halucinacije. Opisuje recimo, da halucinacije vedno povezujemo zgolj z uživalci drog in duševnimi bolniki, a vendar jih poznajo tudi tisti, ki imajo migreno, epilepsijo, pa tudi starejši, ki začenjajo izgubljati vid in sluh – ko možgani ne dobijo dovolj dražljajev iz zunanjega sveta, začnejo kar sami proizvajati zvoke in podobe. Ko se začnejo pri starejših pojavljati prividi, se mnogi ustrašijo, da se jim je zmešalo, a to seveda ni res.

Resnično o neresničnosti

Obožujem Sacksa, on je kriv za moje navduševanje nad nevrologijo in preučevanjem možganov. Njegove knjige niso akademske in težke, ampak napete, resnične, literarno napisane zgodbe o življenju. Nekatere so tragične, druge komične, predvsem pa nas učijo razumeti notranje živ­ljenje tistih, ki resničnost dojemajo drugače kot mi. Ker je Sacks izjemno sočuten in občutljiv mož, se zlahka vživi v svoje bolnike.

Spomnim se zgodbe iz knjige Mož, ki je imel ženo za klobuk, o mladem študentu medicine, ki se je po neki zabavi, na kateri je užival kokain in še drugo drogo, zjutraj zbudil in imel do popolnosti izostrena čutila, zavonjal je, če je bilo ljudi v službi strah, če so bili seksualno vznemirjeni ali agresivni, kot Jack Nicholson v filmu Volkodlak, bil je navdušen nad svojo divjo volčjo naravo, ki pa je čez nekaj dni izginila in se ni več vrnila. Znana je tudi njegova pripoved o devetdesetletnici, ki se je kar nenadoma začela počutiti zelo mladostno, ogledovala si je mlade moške in veliko je razmišljala o seksu. Sacks je po pogovoru z njo ugotovil, da je nekoč delala v bordelu in se tam okužila s sifilisom, ki ga je sicer ozdravila, vendar se ji je na stara leta vrnil in v njej na poseben način vzbudil vznemirljive misli.

Ta znanstvenik, tako navdušen nad življenjem, je pred kratkim o svojem bližajočem se koncu povedal: »Tako vesel sem, da sem živel kot razmišljujoča žival na tem čudovitem planetu, kar je bil izjemen privilegij in velika avantura.« Planet bo pogrešal njegove knjige in odkritja in upajmo, da bo živel veliko dlje, kot so mu napovedali zdravniki.