Na čevapčiče brez hendikepa

Kraljeva hiša, Bled (4,5 sončka)
Objavljeno
07. avgust 2018 12.10
Posodobljeno
07. avgust 2018 12.10
Mirko Stojić – srbski chef na blejskem golfišču
FOTO Uroš Mencinger
Uroš Mencinger
Uroš Mencinger
Ko se pri Lescah postaviš v kolono, imaš do Šobca edinstvenega slovenskega bisera že dovolj, in ker je prav tam novo krožišče, bi se zapeljal kar naokrog in nazaj, če ne bi bilo dinozavrov … A ni vse le slabo, velja tako za množični turizem, ob katerem se še najde kak skriti in res biser, kot za tuje lastnike, med katerimi se najde tudi tak, ki popravi, kar smo pred tem sami skoraj že uničili. Kraljeva hiša na blejskem igrišču za golf potrjuje oboje, zato vas njen mladi srbski chef že nestrpno pričakuje.

Deska z mesninami je tako polna in pisana, kot da bi bila v diskontu akcija klobas. Tudi imena so takšna, mortadela, tirolska, šunka na eni strani in budžola salama, slanina, ocvirki  na drugi. Toda pogled na vršace je pravljičen, na zelenico pa zavisten in s te deske tako diši, da je lahko samo – domače. Na najbolj mondenem slovenskem igrišču za golf vam na terasi pod vihrajočo slovensko zastavo Srb postreže svoje odlične krškopoljske mesnine! Ni čudno, da naokrog vsi mažejo čevapčiče in grizljajo prazni burek.


image
Narezek – domače mesnine iz chefove kuhinje
FOTO Uroš Mencinger


Zimski vrt pod vršaci


Zunaj te ob tabli, ki dress code ne predpisuje le za igrišče, temveč tudi za Kraljevo hišo, premeri že vratar/varnostnik, s pozdravom, profesionalno, a dovolj prijazno. Če nimaš kratkih hlač in sandal in če imaš visoke pete ali balerinke, ni moteče, saj se tudi brez palic počutiš ekskluzivno. V ambientu, ki tekmuje za naziv najlepše slovenske restavracije – seveda je to razgled, toda Triglav in Stol vidijo tudi drugi, ki pa nimajo tako pokošeno, takšnega zimskega vrta, takšnega klubskega prostora, takšne terase, takšnih gostov – se kljub temu počutiš dovolj prijetno in sproščeno, da te jedilni list (še) ne prepriča.

A saj so že napovedali, da bo novi, ki bo vabil tudi negolfiste, kmalu. Zdaj so prvi (klubski) sendviči, sezonske jedi so za en hod, solate so pomembne, pašte so takšne, da najbolj gredo, če pa je kdo bolj lačen, ima dovolj steakov, ki zorijo pri vratih, in za posebnost še chefove čevapčiče. To je za tiste, ki plačujejo (visoko) članarino, da se po devetih luknjah okrepčajo še za naslednjih devet. A tudi v tej ponudbi smo našli dovolj radovednosti, da smo se še enkrat odpovedali kavbojkam.

Namreč! Foie gras je bila terina iz gosjih jeter za francosko čitanko, tudi s spremljavo, dehidriranimi malinami za teksturo in sodobnost, brusničnim džemom za sladko kislost in z vrhunskim briošem za objem. Le porcija je bila takšna, da je pojasnila, zakaj ima blejski golf kar 27 lukenj. Ravioli, polnjeni s skuto, z rjavim maslom in parmezanom, so potrdili, da res »vse delamo sami«. Le jajce je bilo malo preveč poširano.

Skutni njoki, preprosti, s paradižnikovo omako in baziliko, so bili pravi gnudi, ki pa bi jih lahko razglasili tudi za štruklje. Slednje je bilo v testu, ki je bilo tako pravilno lepljivo, kot so lahko le dobri gorenjski štruklji s sirom, prvo pa v nadevu, s katerim se je skuta podvojila (z ravioli), a to ni bil problem njokov, temveč menija. Verjamem, da se je po partiji golfa prijetno spočiti na terasi ob takšni jedi in takšnem razgledu. In tudi pečen piščanec je bil tako mini, da smo se z natakarjem pogovarjali srbsko, z njim pa francosko, skratka, pravi poussin, lepo pečen, koža je ohranila polno hrustljavost, a prsi niso bile izsušene. Le čevapčičev po njem nismo več zmogli.


Trije in prazen burek


Zato smo drugič rekli, kar bo, pa bo, oziroma če je bilo prvič za štiri, je bilo drugič, ko je dobil Mirko Stojić proste roke, kaj celo za pet! Že kruh je bil pravi copatek, iz droži, z luknjasto sredico in nalezljivo skorjo, oljčno olje pa je bilo od klubskega člana (Dimnik), zato tisti narezek na svežem zraku vseeno ni bil tako velik, nadaljevanje pa ne tako srbsko (obilno).

Hobotnica je v naših gostilnah že dolgo udomačena, a Stojić, ki je v Beogradu kuhal v Dijagonali 2.0, ji je na Bledu 1.0 vseeno uspešno dodal nekaj svojega. Potem ko jo je pet ur mehčal na 85 stopinjah, se je vzdržal običajnega karameliziranja in jo raje začimbno prelil, z oljem, oprašenim s posušeno morsko zeljo, peteršiljem in rdečo čebulo. Pametno! Za tako pametno žival.

Svoj mesarski talent je nato potrdil s špansko pikantnostjo s pomočjo treh stopenj ostrine paprike v prahu. Te prime, da bi ga prosil za recept za takšen, seveda spet krškopoljski, chorizo, saj ga poslej ne bomo mogli več kupovati v trgovinskih španskih akcijah. Drobljivo sočni in prijetno začinjeni sveži klobasi je dodal spet le talent, tokrat za krompirjeve njoke. Sam je, torej, moral zamešati le še paradižnik in baziliko. Glede na to, da čaka na prosto stažirno mesto v najboljši italijanski restavraciji na svetu, upam, da bo tudi po povratku ostal tako preprost.

Iz Italije je nato prečkal Jadran do Dalmacije, a ni roštilja zamenjal za gradele, temveč je raje namesto kosti brancina ponudil hrustanec raže. Zato je ni zažgal, temveč le spenil; ker se to najlepše zgodi v maslu, jo je še po francosko pokril, s črnimi tartufi. Če je dress code, naj se ve, da ste v Kraljevi hiši.

Kam bi po takšnem preskakovanju vtaknili nadaljevanje? Bili so, namreč, vampi! Priznam, da jih drugače ne jem, a rade volje naredim izjemo in ostanke podrgnem s tisto krušno skorjo, če so tako gratinirani z drobtinami, zabeljeni s slanino, posladkani s paradižnikom ter osveženi z limono in peteršiljem.

image
Vampi – za golfiste, na eleganten način
FOTO Uroš Mencinger


Za finale so natočili pivo, chef, ki potrebušino peče na svinjski masti, dela sam španske pršute in spoštuje živali od glave do repa, pa je nato pokazal, zakaj sta ga srbski lastnik blejskega Kraljevega kluba in njegova slovenska žena po izpopolnjevanju pri Nomi, v Rusiji in Ameriki pripeljala iz Beograda. Tudi njegovi čevapčiči so s kajmakom in mlado čebulo, toda stanejo dvajset evrov. Skrivnost, zakaj so – vseeno – najbolj prodajana jed med kraljevimi gosti, ni le v lokalni govedini, temveč v Stojićevi kuhinji; kateri kosi gredo v maso, koliko noči masa zori, koliko vode potrebuje za to …

image
Čevapčiči – s kajmakom in čebulo, a drugače
FOTO Uroš Mencinger


Ne, vsega seveda ne pove, saj ima raje, da se mu prepustite. Na srečo za takšen meni ni treba biti golfist, pa tudi v porciji, na bureku, jih ni deset, temveč le trije. Kaj zdaj nam niti za čevape ne bo več vseeno, kje in kakšni so?!
Zloženka iz jabolk s cimetom se je pekla kar tri ure. Pa tudi vaniljev sladoled in pod njim piškot z brusnicami sta bila domača.


Zakaj obiskati?


Kdor igra golf na takšnem igrišču in spi v takšnem hotelu, ima najbrž tudi kaj obleči za takšno restavracijo. Radovednost in prilagodljivost vseh drugih pa bosta nagrajeni z bistronomskimi specialitetami na srbski način, z italijansko ležernostjo in iz slovenskih sestavin. Množični blejski turizem najbrž še dolgo ne bo dobil obvoznice, zato pa že ima kraljevski odcep, za katerega ni treba stati v vrsti za špagete in čevapčiče ob jezeru ali se potiti na sveti travi za hendikep. Dovolj so zlikane hlače.

Kaj, kje, kdaj
kuhinja srbska bistronomija na ekskluziven način
kdo chef Mirko Stojić
odprto vsak dan od 8. do 22. ure
naslov Vrba 37a, Bled
telefon 01 200 99 11
splet www.royalbled.com; Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
cene hladne predjedi 18 do 30, juhe 6 do 8, tople predjedi 12 do 30, glavne jedi 20 do 28, sladice 6 do 12 evrov
prostor eleganten zimski vrt s pogledom na vršace in velika terasa s pogledom na prvo in zadnjo luknjo
posebnosti najlepše slovensko igrišče za golf
vinska ponudba somelje Nikola Stanošević je pri sestavljanju slovensko-mednarodne vinske karte prišel do številke 60; hišni vinar eVino, najbolj priljubljeni Marjan Simčič, Jakončič, Burja, Movia, Santomas; sveža vinska spremljava: njoki s chorizom z Burjo, 2016, raža s chardonnayjem, 2016, Marjan Simčič, vampi z rosejem, 2017, Minuty, Provansa, jabolka s tokajem, 2015, Remus