Na Irskem vse poti vodijo v pravo smer

Po smaragdnem otoku bi zlahka potovali tako, da bi si za ključne točke na zemljevidu označili vrtove, vredne ogleda.

Objavljeno
31. maj 2020 15.00
Posodobljeno
31. maj 2020 15.00
Z gradom Kylemore je bogataš Mitchell Henry svoji ženi izkazal ljubezen. FOTO: Shutterstock
Če bodo tudi Irci med tistimi, ki bodo letošnje poletje »obsojeni« na počitnice znotraj meja svoje domovine, jim ne bo hudega. Dublin je živahna prestolnica, kjer se v toplejših mesecih veliko dogaja tudi na prostem, zunaj mest in mestec pa vabijo naravne lepote, ki se jih nikoli ne preobješ. Za vse druge, ki radi vidijo nove dežele, a so za zdaj prizemljeni, pa ostane upanje na skorajšnje potovanje ali napajanje iz spominov.

 

Ko pustimo Dublin ob strani, kar pa ne pomeni, da ga preskočimo, se nam iz simpatičnega, razpotegnjenega mesta ob reki Liffey odpirajo številne poti na vse konce otoka, tudi na Severno Irsko, in nobena ni napačna. Komur so všeč brezmejne žareče zelene pokrajine, vijugaste ceste po odmaknjenih dolinah, pa razkošni vrtovi s cvetočimi rododendroni, samot­na jezera in vasice, kjer imajo le pub ali dva, pa starodavni gradovi, zanj ni pomembno, katero smer izbere. Ceste med kraji so spodobne, res pa je, da znajo biti ponekod med vasmi tako hudičevo ozke, da si preudaren voznik ves čas ogleduje, kje med živimi mejami je bilo zadnje izogibališče. Pa še nekaj je treba imeti vedno pred očmi: leva je vedno prava.

image
Ena od številnih irskih vedut. FOTO: Urša Izgoršek


No, še ena malenkost je: imena krajev je treba brati natančno, saj mnoga, ki se začenjajo na kil-, zvenijo na moč podobno. Beseda kil ali kill namreč pomeni cerkveno dvorišče, tudi pokopališče ali pa z gozdom porasel svet in kar potruditi se je treba, da se Kilkenny, Killarney, Killorglin, Kilkogy, Kildare, Kilkee itd. ne pomešajo in se namesto na jugu znajdemo na vzhodu dežele. Z enim pa predvsem pivopivci ne bodo imeli težav – kilkenny.
 

Vzhod je prišel na zahod


Po smaragdnem otoku bi zlahka potovali tako, da bi si za ključne točke na zemljevidu označili vrtove, vredne ogleda. Ni jih malo, od državnih do zasebnih, zato bi brez težav otok prekrižali v vseh smereh, od vzhoda proti zahodu, od juga proti severu, s Severno Irsko vred. Začeli bi lahko že v Dublinu, z botaničnim vrtom in ogromnimi prelepimi steklenjaki iz nekih drugih časov. A tako kot v življenju je tudi na potovanju treba sklepati kompromise in izbirati, kaj izpustiti in česa za nobeno ceno ne. Res bi se lahko ob obilici naravnih lepot in »avtohtonih irskih vrtov« na pot odpravili bolj v lokalnem duhu, pa smo za začetek vseeno izbrali sloviti japonski vrt v kralju Kildare. Argument? Slovi kot najlepši japonski vrt v Evropi, a tudi če lestvice ne držijo ali komu ni mar zanje, je sprehod po njem očarljivo, kar malce mistično doživetje.

image
Irska slovi po razkošnih vrtovih. V Kildaru nedaleč od Dublina je na ogled tudi eden najlepših japonskih vrtov v Evropi. FOTO: Urša Izgoršek


Kildare, ki leži le kakšnih 50 kilometrov od Dublina, ima komaj nekaj več kot 8000 prebivalcev, turistov pa vsako leto vsaj za več desetkrat toliko. Njegova največja znamenitost je Irska nacionalna kobilarna z japonskim vrtom, kar je v deželi, kjer o konjskih dirkah redno poročajo na športnih straneh vseh časopisov, povsem razumljivo. Podobno kot v naši Lipici si je mogoče ogledati konje, ki se mirno pasejo, veliko truda vlagajo tudi v vzrejo vrhunskih živali.
 

Sprehod skozi življenje


Bližnji vrt, skrit za zelenjem, ni velik, a so potke tako spretno speljane skozenj, da ga navidezno povečajo. Vsako leto ga obišče okrog 12.000 ljudi, a gneči se z nekaj sreče v zgodnjem jutru zlahka izogneš in doživiš skoraj zasebni, tako rekoč kraljevski obisk. Takšnega je bila pred devetimi leti gotovo deležna britanska monarhinja Elizabeta II., ko je presodila, da je vendarle skrajni čas, da si osebno ogleda nacionalno kobilarno, v kateri vzrejajo najboljše in zmagovalne konje, tudi tiste, ki jih jahajo člani kraljeve družine. Kobilarno je pred dobrimi sto leti kupil polkovnik William Hall Walker, premožni Škot, ki je veljal za enega najuspešnejših rejcev svojega časa in je zaslužen, da je njen sloves ponesel do britanskega dvora. Kronski dokaz za to je bil konj Minoru, ki je bil vzrejen prav tu, z njim pa je kralj Združenega kraljestva Edvard VII. leta 1909 zmagal na najpomembnejšem tekmovanju, Epsom Derby.


Podjetni in velikopotezni polkovnik, ki je zaradi kobilarne skoraj bankrotiral in jo je sredi prejšnjega stoletja od njega odkupila država, je dal zasaditi tudi japonski vrt. Nič ni improviziral, ampak je delo zaupal japonskemu mojstru hortikulture Tassi Eida in njegovemu sinu, ki sta vrt zasnovala kot potovanje skozi življenje. Ko se obiskovalec v jutranji tišini sprehodi med borovci, pritlikavimi japonskimi javorji, najraz­ličnejšimi bonsaji, cvetočimi hostami, z mahom preraščenimi skalami, češnjami, kamnitimi lanternami, umirjenimi potočki in stezicami, se simbolno sprehaja skozi obdobja svojega življenja, od rojstva, otroških let, poroke, starševstva do starosti in smrti. In ko nekoliko zamaknjen pusti za seboj to spokojnost, se razveseli dejstva, da se je do svojega konca sprehodil le v mislih.
 

Kamnita pokrajina čudovitega vonja


Slovenci imamo svoj Kras, ki je dal ime tudi apnenčastim pokrajinam drugje po svetu, Irci pa imajo pokrajino Burren. Gre za okoli 350 kvadratnih kilometrov veliko območje na jugozahodu Irske, za katero so značilne ogromne zglajene apnenčaste površine, ponekod so vidne škraplje, na območju so odkrili jame, fosile in arheološke najdbe. Velik del Burrena, najmanjšega med šestimi narodnimi parki na Irskem, je zaščiten, saj gre za zelo nenavaden habitat, v katerem uspevajo rastlinske vrste, ki praviloma rastejo v zelo oddaljenih okoljih. Njegovo ime govori o njegovem bistvu: boirrean v irščini pomeni kamnito območje. A tudi tam je življenje. Na istem kraju rastejo številne cvetlice, od alpskih do sredozemskih, ki so na svojih naravnih rastiščih vajene posebnih razmer, tu pa so se prilagodile in uspevajo kljub drugačnemu okolju. Celo rastline, ki so značilne za gozdove, poganjajo iz kamnitih tal, ki jim ne morejo dati zavetja pred soncem in vetrovi. Botaniki omenjajo svišče, petoprstnike, trpotec in kar 23 vrst divjih orhidej od skupno 27, ki rastejo na Irskem.

image
V kamniti pokrajini Burren rastejo številne rože, iz njih pa v lični lokalni parfumeriji izdelujejo kreme, sveče in dišave. FOTO: Urša Izgoršek


In sredi tega odmaknjenega sveta stoji majhna parfumerija, kjer v kamnitih hiškah ponujajo izdelke iz cvetic, ki so iz narave znale potegniti najboljše in to preoblikovale v močne arome. Z vsem tem in živalskim svetom od jazbecev do kun in lisic se je mogoče seznaniti na različnih vodenih pohodih.

image
Dolmen Poulnabrone je menda ena od najpogosteje fotografiranih znamenitosti. FOTO: Shutterstock


V Burrenu pa še vedno – po približno 5000 letih – stoji tudi danes eden najpogosteje fotografiranih starodavnih spomenikov, impozantni dolmen Poulnabrone. Gre za grobnico, ki jo sestavljajo pokončni kamniti bloki, vrh katerih je položen kamnit pokrov. V njej so našli okostja 21 ljudi, ki so jih po domnevah strokovnjakov pokopali v četrtem tisočletju pred našim štetjem.
Nedaleč stran so Moherski klifi, ki se strmo spuščajo v Atlantik, s svojimi drznimi, skoraj smrtonosnimi razgledi v globino in daljavo pa privabljajo ptice, sprehajalce in pohodnike.
 

Graščina v dokaz ljubezni


Prizor je nepričakovan. Med vožnjo skozi spokojno pokrajino narodnega parka Connemara na zahodu, ki vabi z divjo lepoto, mirno jezersko gladino, čredami avtohtonih ponijev, hribi in samotnimi majhnimi plažami, se skozi ločje jezera Pollacapull Lough razkrije veličastna neogotska stavba z množico stolpičev. Zaradi idilične lege ob vodi in zelenem hribovju, ki se dviguje za njo, se zdi skorajda pravljični privid. Še bolj nenavadna je njena zgodba.

Zdaj benediktinska opatija Kylemore je ena turistično najbolj obleganih točk, čeprav od daleč deluje nadvse skrivnostno. Slikovito viktorijansko stavbo, umeščeno v prelepo, a samotno pokrajino, je dal sredi 19. stoletja za svojo oboževano ženo Margaret zgraditi bogataš Mitchell Henry, patolog in obetaven očesni kirurg, ki se je medicini odrekel in raje prevzel vodenje uspešnega tekstilnega podjetja, ki ga je podedoval. Živeli so na veliki nogi, ne le ker ima grad 70 razkošnih sob, ki so na ogled še danes, še precej večji vtis na obiskovalca naredijo bližnji vrtovi na posestvu, kjer so v orjaških ogrevanih rastlinjakih pred deset­letji gojili pravo eksotiko, od grozdja do melon in banan. Predstavljajte si goste, ko so jim na mrzlem in deževnem zahodu Irske postregli tako razkošno.

image
V ogrevanih rastlin­jakih posestva Kylemore so nekdaj gojili celo banane in grozdje. FOTO: Urša Izgoršek


Žena je pri 45 letih med potovanjem po Egiptu umrla zaradi nenadne bolezni, on pa se je, globoko užaloščen, odločil prodati posestvo. Toda stroški vzdrževanja so bili tako visoki, da si niti najpremožnejši niso upali tvegati nakupa. Henry je stavbo prodal vojvodi iz Manchestra, čez čas pa so njene lastnice postale benediktinske nune iz Ypresa v Belgiji, v njej so imele dekliško šolo. Zdaj je posestvo z gradom odprto za turiste, nune pa so med drugim odlično, v nekdanjem duhu, prenovile čudovite viktorijanske vrtove (večina rastlinjakov je žal propadla), ki se raztezajo za opečnatim obzidjem.
 

Newgrangeu ni para


Komur je vsaj malo mar za pradavnino, ne bo hotel izpustiti ogleda orjaške grobnice Newgrange v dolini reke Boyne, dobrih 50 kilometrov severno od Dublina, ki je skupaj še z dvema grobnicama vpisana na Unescov sez­nam kulturne dediščine.
Ne le da osupne s svojo velikostjo – v premeru ima kar 85 metrov, v višino 13 metrov, v notranjost pa vodi 19 metrov dolg hodnik –, objekt, ki se skoraj popolno zlije s travnato pokrajino, je starejši celo od piramid v Egiptu. Strokovnjaki njegov nastanek umeščajo v neolitik, natančneje v obdobje okrog 3200 let pred našim štetjem.

image
Grobnica Newgrange, starejša od egipčanskih piramid. FOTO: Shutterstock


Grobnico obdaja skoraj sto velikih kamnov, ki jih krasijo simboli oziroma ornamenti megalitske umetnosti. Najbolj veličasten pa je Newgrange v času zimskega solsticija, ko sončni žarki ob vzhodu skozi odprtino nad prehodom osvetlijo celoten prehod in posvetijo tudi v globino grobnice. Tisti, ki imajo srečo pri septembrskem žrebu, si lahko razsvetljenje ogledajo v živo, a tudi ob drugih priložnostih Newgrange pusti veličasten vtis.