Na katerem olupku nam bo spet spodrsnilo?

Take, kot jih jemo zdaj, so povsod enake: rumene, sladke, rahlo ukrivljene. Večinoma jemo le eno sorto, cavendish. Čas se ji neizogibno izteka.

Objavljeno
13. september 2020 15.00
Posodobljeno
13. september 2020 15.00
Modna revija znamke Stretch Couture v Rimu, na kateri se je manekenka sprehodila mimo bananinih olupkov. Foto Dario Pignatelli/Reuters
Prišle bodo nove, drugačne banane, take, ki bodo odporne proti tako imenovani panamski bolezni. Morale bodo priti, banane so sadež, ki ga največ izvažajo. Čeprav so banane najbolj izvažano sadje na svetu, jih gre v izvoz na globalne trge le okrog petnajst odstotkov, večino jih pojedo v državah izvoznicah.

Po nekaterih podatkih je pet odstotkov svetovnega prebivalstva tako ali drugače odvisnega od banan, od uporabe za hrano ali od prihodkov od prodaje. Gojijo jih v 135 državah, večina jih raste v Afriki in Aziji. Na leto jih pridelajo okrog 145 milijonov ton, a čeprav obstaja več kot tisoč različnih vrst banan, skoraj polovico globalnega pridelka predstavlja sorta cavendish. Ni bilo zmeraj tako, v roko nam jo je potisnila nuja.

image
Osielito Santos na obali Atlantskega oceana v Panami vleče šope banan s konjem. Multinacionalka Chiquita bo poskrbela za transport v Evropo. Foto Alberto Lowe

 

Indijska figa


Zgodba o lepo ukrivljenem sadežu, ki so mu pravilno in ne »abnormalno« ukrivljenost s posebno direktivo pred leti določili celo evropski komisarji (in prizanesljivo dopustili, da so male banane z Madeire, Azorov, Algarveja, Krete in Lakonije v prodaji take, kot pač so), je sicer dolga: banane izvirajo iz jugovzhodne Azije, njihova pradomovina so domnevno malezijske, indonezijske oziroma filipinske džungle. Nekateri so prepričani, da je banana sploh prvo zemeljsko sadje, gojijo pa jo tako rekoč od nekdaj.

image
REUTERS Pictures Delavec sortira banane v Lahoreju v Pakistanu. Foto Mohsin Raza/Reuters Pictures


Eno od prvih poročil o njenem obstoju je priskrbel Aleksander Veliki, ki je ob zavojevanju Indije leta 327 pr. n. št. tam odkril tudi banane. Omen­jajo jih stari hindujski, kitajski, grški in rimski teksti, za eno najzgodnejših pisnih omemb pa velja sanskrtsko besedilo, datirano okrog leta 500 pr. n. št. Sadje, ki sta ga tako muslimanska kot krščanska misel razglasili za prepovedano rajsko uživanje in so mu v 15. in 16. stoletju pravili indijska figa, so Arabci prinesli v Afriko in mu dali ime, ki opozarja, da je podobno prstom, španski in portugalski raziskovalci pa so ga odnesli v novi svet, najprej na Karibe.

image
REUTERS Pictures Banane na farmi, preden krenejo na dolgo pot po svetu. Foto Guillermo Granja/ Reuters

 

Vrtnar angleškega vojvode


Med tistimi, ki so v bananah videli odličen vir zaslužka, so bili kajpak Američani: leta 1899 v Bostonu ustanovljena družba The United Fruit Company je na plantažah v Srednji Ameriki in na Karibih posadila neznanske količine bananovcev in poskrbela tudi za trans­portno logistiko. Bostonska družba je obvladovala njihovo pridelavo večino 20. stoletja, pripadlo ji je osemdeset odstotkov svetovnega izvoza banan in za svoje potrebe je kupila toliko ladij, da je bila njena znamenita velika bela flota največja zasebna flota na svetu.
Do šestdesetih let prejšnjega stolet­ja so zadeve tekle lepo, svet je iz leta v leto jedel več banan, a takrat je bila »glavna« sorta gros michel, ki je bila od današnjih banan večja, občutno bolj sladka, kremasta in – pravijo poročila – nasploh bolj okusna. Vendar se je že v prvih desetletjih 20. stoletja začela po plantažah širiti tako imenovana panamska bolezen, glivična okužba s tropsko glivo TR1, fusarium 1, ki je zdesetkala pridelek najprej na Surinamu, potem pa tudi v Hondurasu, ki je bil takrat največji svetovni izvoznik banan. Nadomestilo je bila kitajska sorta cavendish, ki izvira iz severne Anglije. Glavni vrtnar 6. vojvode Devonshirskega Williama Georgea Spencerja Cavendisha Joseph Paxton je namreč leta 1830 dobil v roke vrsto banan z Mavricija. Njegov delodajalec je s čudežnimi plodovi presenečal svoje goste, nekaj sadik pa je dal tudi misijonarjem, ki so jih odnesli na Kanarske otoke in južna morja.

image
REUTERS Pictures Ekološko pridelane banane na tržnici v Berlinu. Foto Fabrizio Bensch/Reuters

 

In potem Južna Amerika


Misijonar John Williams je, preden so ga snedli kanibali, zagnal pridelavo teh banan na Samoi, sorta cavendish pa se je razširila povsod po svetu, kjer pridelujejo banane, ker je dajala odličen pridelek na hektar in je bila primerna za prevoz. Bilo je prelepo, da bi trajalo, komentirajo opazovalci. Na začetku devetdesetih let so na plantažah na Sumatri odkrili novo obliko panamske bolezni fusarium 4, TR4, ki je močno prizadela banane v Indoneziji, Maleziji, Avstraliji in na Tajvanu. Leta 2013 se je pojavila v Mozambiku, pozneje še v Libanonu, Izraelu, Indiji, Jordaniji, Omanu, Pakistanu, na Kitajskem, Filipinih, v Turčiji, pred dvema letoma v Burmi, letošnja poročila pa govorijo, da je prvič dosegla tudi Južno Ameriko, ki je največja svetovna izvoznica banan. V Kolumbiji so razglasili fitosanitarno obsedno stanje.

image
REUTERS Se bomo kmalu navajali na nove okuse? Foto Oswaldo Rivas/Reuters

 

Gospodarji banan


Kmalu, pravijo poznavalci, se bo treba odločiti, ali znova iskati sprejemljiv nadomestek, imun na TR4, ali prepustiti problem neodpornosti čedalje bolj vsemogočni biotehnologiji in genskemu inženiringu. Svetovna zdravstvena organizacija je že pred leti napovedala, da bo tako ali drugače poskrbela za večjo genetsko raznovrstnost banan, a zadnjo besedo bodo kot zmeraj doslej imele multinacionalke, namesto nas bodo izbrale tisto banano, ki jim bo prinesla najmanj težav in največ denarja.

Velike korporacije, ki so resnični gospodarji banan, imajo neznansko moč in so jo pripravljene uporabiti: tesne pisarne družbe Chiquita v Hondurasu so bile tako rekoč še nedavno tega kraj, kjer so nastavljali vlade in nehote »izumili« sintagmo banana republika: leta 1954 je družba sodelovala pri odstavitvi gvatemalskega predsednika, polkovnika Jacoba Árbenza Guzmána, leta 1961 je bila s svojo floto parnikov pripravljena podpreti neuspelo invazijo v Prašičjem zalivu, leta 1975 pa je po škandalu s podkupovanjem »pomagala« predsedniku upravnega odbora The United Fruit Company Eliju Blacku skočiti iz 42. nadstropja newyorškega nebotičnika Pan Am.

Vodilne svetovne družbe za pridelavo banan so tudi gluhe za posledice uporabe pesticidov, kar zadeva njihove zaposlene, predvsem obiralce, pa ne trpijo sindikalnega združevanja. Nekdaj jim niso priznavali tako rekoč nikakršnih pravic, ne spodobne mezde, ne medicinske oskrbe, ne pravice združevanja.