Na kmetih se počutijo, kot bi bili doma

Alternativna skrb za starejše na avstrijskem Koroškem.

Objavljeno
17. februar 2017 12.31
Koroška, februar 2017, Alternativno bivanje starejših
Helena Kocmur
Helena Kocmur

»Tu se počutim, kot bi bil v raju,« je povedal 80-letni Wolf, ko se je skupaj z belim labradorcem vrnil s sprehoda. Zgovorni upokojeni zlatar iz Celovca je eden od šestih oskrbovancev na kmetiji, ki je v lasti družine Frietz in je del razvejene mreže alternativnih oblik oskrbe starejših na avstrijskem Koroškem. Obiskali smo jih skupaj z medresorsko strokovno skupino, ki bo proučila, kako takšne primere dobre prakse prenesti v Slovenijo, saj je celodnevna skrb z namestitvijo starejših namreč pri nas mogoča le v domovih za starejše.

Takšne in podobne stanovanjske enote, ki tudi na pobudo evropske komisije nastajajo po vsej Evropi, so korak do postopne deinstitucionalizacije oskrbe starejših. Sčasoma naj bi velike domove za starejše zamenjali ali vsaj dopolnili z manjšimi, alternativnimi oblikami bivanja. Ali z drugimi besedami: namesto v zidove domov naj bi se v prihodnje, tudi s finančno spodbudo EU, vlagalo v prijaznejše programe oskrbe starejših, ki so podobni bivanju v družini. Približno 1,2 milijona Evropejcev namreč po ugotovitvah evropske komisije prebiva v institucionalnih oblikah bivanja in so izključeni iz družbe.

Na avstrijskem Koroškem so bivalne enote na kmetijah namenili starejšim, ki ne morejo več živeti sami, potrebujejo pa največ tretjo od sedmih stopenj oskrbe po avstrijski lestvici. Torej se lahko še dokaj neovirano gibljejo in imajo začetno, še obvladljivo stopnjo demence. V Sloveniji, kjer poznamo štiri stopnje oskrbe v socialno-varstvenih domovih, bi takšna kategorizacija zadoščala za starejše od 65 let, ki so razvrščeni v najmanj zahtevno, I. stopnjo oskrbe.

Wolf ali Wolfie, kakor mu pravijo prijatelji, je med šestimi oskrbovanci Hiše Helga v Griffinu, kakšnih 30 km od Celovca. Doma so ostali njegova občutno mlajša žena in trije najstniški otroci, ki ga obiščejo vsaj enkrat na teden. »Veliko hodim, rad sem na svežem zraku, poleti pomagam na vrtu, kjer gojimo zelenjavo,« mi je povedal živahni zlatar, ki je pred leti, ko je bil še pri močeh, dopuste preživljal tudi v slovenskih hribih. »Na planincah sončece sije,« je zapel ves nasmejan.

                                                           Wolf v svoji sobi. Foto: Helena Kocmur

Kot bi bili doma

Na kmetiji Fritzlovih, ki kot takšna ne bi mogla več preživeti, živijo upokojena oče in mati ter hči, ki je uradno tudi nosilka oskrbe starejših. Za šest starostnikov so uredili eno- in dvoposteljne sobe, vsaka ima svojo kopalnico. Čeprav na kmetiji ni več živine – ostalo je le nekaj glav drobnice –, je dela s kmečkimi opravili dovolj. Od pomladi do jeseni vsak od stanovalcev po svojih močeh pomaga na zelenjavnem vrtu, sicer pa so radi v naravi in se ukvarjajo s svojimi najljubšimi konjički, razlaga Helga Fritzl, ki je pred leti odprla to podjetniško dejavnost, zdaj pa le še pomaga hčeri pri dnevnih opravilih. Tudi sama je bila negovalka, tako da zdaj skrbno vodi dnevnik osnovnih zdravstvenih storitev, med katere denimo sodijo merjenje krvnega tlaka, odmerjanje predpisanih zdravil in nadziranje kroničnih bolezni. K zdravniku vozijo oskrbovance v bližnji zdravstveni dom, enkrat na teden pa jih za dve uri obišče medicinska sestra, ki preveri zdravstveno stanje stanovalcev, jih pregleda in morda predpiše kakšna nova zdravila. »V resnici vse poteka tako, kot če bi bivali doma in bi zanje skrbeli svojci,« pravi Helga Fritzl.

                                               Helga Fritzl z eno od oskrbovank. Foto: Helena Kocmur

V primeru, ko se nekomu stanje poslabša in potrebuje več nege in pomoči, se mora preseliti v dom, razlaga Maria Schmidhofer, ki v manjšem podeželskem dvorcu v St. Veitu približno 20 kilometrov od Celovca skrbi za štiri starejše. Hišo, obkroženo z vrtom, je kupila pred petimi leti, z namenom, da bi v njej pomagala starejšim. Stanovanjska skupnost je zaživela leto pozneje, potem ko je poslopje povsem prenovila. Ker je hiša spomeniško zavarovana, je bila prenova zahtevna in dokaj draga, pove gostiteljica.

Pred začetkom projekta je imela nekaj prihrankov, za prenovo dvorca pa je najela še posojilo, razlaga Maria Schmidhofer, po izobrazbi negovalka, ki je diplomirala še iz socialnega menedžmenta. S plačilom, ki ga prejme od oskrbovancev, zdaj nekako pokriva vse stroške, vendar mora trdo delati, da je v hiši vse po predpisih. Večkrat jih namreč preseneti inšpekcija, ki preverja, ali so sobe in skupni prostori počiščeni tako, kot je treba.

                  

                                                 Maria Schmidhofer. Foto: Helena Kocmur

Pri čiščenju, pranju in drugih opravilih Marii približno 35 ur na mesec pomaga sodelavka in najboljša prijateljica, vse drugo opravi sama. In dela je res zelo veliko, prizna. »To je moje življenje,« še pove in opiše svoj delovni čas: »Ta ne obstaja, saj delam 16 ur na dan, zadnjih pet let pa nisem bila na dopustu.« Razkaže nam moško in žensko kopalnico ter obe spalnici, v katerih bivajo štirje stanovalci, in nas skozi prostran hodnik s klavirjem in polno knjižno omaro popelje v dnevno sobo, ki je z jedilnico in kuhinjo združena v osrednji družabni prostor. »Počutimo se kot prava družina, vsakdo pa v njej prispeva toliko, kolikor zmore in kolikor je koristno za njegovo dobro počutje,« razlaga Maria. »Gospa Elfride veliko bere in rešuje križanke, saj ve, da je to najboljše zdravilo proti demenci. Njeno vsakodnevno opravilo je sicer skrb za to, da je miza pri vseh obrokih lepo pripravljena. Toni, ki je bil vse življenje mehanik, je moj pomočnik, saj mi vedno priskoči na pomoč, ko je treba kaj priviti in pribiti, poleg tega je zadolžen za kavni avtomat in me vsako jutro, natanko ob šestih, zbudi s skodelico dišeče kave. Renate ima rada ročna dela in vsak dan pospravi posodo iz pomivalnega stroja. Karlova naloga je sprehajanje psička, ki jim dela družbo ves čas, v poletnih mesecih pa je njegova naloga predvsem košenje trave okrog hiše.« Vzdrževanje okrasnega vrta, ki se poleti pokaže v vsej svoji lepoti, je v toplejših časih naloga vseh, kar zagotovo prispeva k temu, da dlje ohranjajo telesno in psihično čilost. Sem in tja se »družina« s kombijem odpravi do Celovca, v gledališče ali na kakšen koncert, dva- ali trikrat na leto se podajo na celodnevni izlet, razlaga Maria, medtem pa iz kuhinje zadiši po kosilu.

»Golaž smo vam skuhali včeraj. Elfride in Renate sta nasekljali čebulo, Toni in Karl sta jo prepražila, zato je tako okusen,« se pošali Maria, ki ureja še tretjo spalnico za nova dva člana.

Elfride, Renate, Toni in Karl, na levi gospodinjina pomočnica. Foto: Helena Kocmur

Ohranitev podeželja

Samo na avstrijskem Koroškem so v zadnjem desetletju odprli 23 takšnih enot, v katerih lahko biva največ šest starejših, izjemoma, če možnosti dopuščajo, do devet. Skupaj jih je ta trenutek v koroških stanovanjskih enotah nameščenih nekaj več kot sto, povpraševanje pa je ves čas veliko in presega število prostih mest. Širitev mreže je za zdaj ustavljena. Nekaj primerov enot si je mogoče ogledati na spletni strani www.alternative-lebensraeume.at, na kateri so tudi podrobnejši opisi storitev in pogojev za sprejem v skupnost.

                                               "Dekliška" soba v Mariini hiši. Foto: Helena Kocmur

Z mrežo podeželskih skupnosti, ki delujejo pod okriljem koroške deželne vlade, so želeli omogočiti starejšim, da vmesno obdobje med samostojnim bivanjem v svojem domu in namestitvijo v domu starejših občanov preživijo tako, kot bi bili doma. Oskrba v takšnem alternativnem domu stane približno 62 evrov na dan, skupaj z davkom na mesec približno 2000 evrov, nam razloži Maria. Stanovalci prispevajo do 80 odstotkov svoje pokojnine, preostanek jim mora ostati za žepnino, nato pa 40 evrov k temu doda še koroška deželna oblast. Ta primakne tudi razliko do polne cene, če uporabnikova pokojnina ne zadošča za plačilo oskrbe, vendar pri tem upošteva vse premoženje, ki ga ima upokojenec. Tudi o tem, kdo ima prednost pri namestitvi in kje bo dobil posteljo, ko se bo katera od njih sprostila, odločajo na oddelku za zdravje in nego pri koroški deželni vladi, pojasni gostiteljica.

V Sloveniji so se za zdaj, kljub številnim primerom dobre prakse drugačne oblike skrbi za starejše, prijeli le domovi za starejše. Med zagovorniki deinstitucionalizacije varstva starejših je Mariborčanka Slavica Klemenčič, ekonomistka in podjetnica, ki je diplomirala še iz socialnega mreženja in si že dobri dve leti prizadeva, da bi lahko takšne stanovanjske enote na slovenskem podeželju upravljale tudi nevladne organizacije in socialna podjetja. Po njenem bi tako pomagali prebivalcem ruralnih območij, ki želijo ohraniti kmetijo, saj bi jim skrb za starejše prinesla dodaten vir prihodkov. Poleg tega, razlaga Klemenčičeva, je lahko bivanje v manjših »družinskih enotah« bolj prijazno do starejših, ki ne zmorejo več samostojnega bivanja.

                                                            Slavica Klemenčič. Foto: Helena Kocmur

»Ministrstvu za socialo in kmetijstvo smo predlagali, da bi lahko te storitve opravljali tudi nevladni sektor oziroma zasebniki, kakor je to urejeno na avstrijskem Koroškem, ne pa zgolj javni sektor oziroma domovi za starejše, kakor je zdaj pri nas. Če bi namreč želeli za tako dejavnost predpisati standarde, kot po naši zakonodaji veljajo za socialno-varstvene ustanove, jih zasebniki doma ne bi mogli izpolniti,« opozarja Klemenčičeva, ki meni, da bi bile kooperative, kot je denimo zadruga, najprimernejša organizacijska oblika tovrstne dejavnosti. Kot pravi, je cilj obuditve tovrstnih socialnovarstvenih programov ohranitev slovenskega podeželja, majhnih kmetij, ki brez dodatnih dejavnosti ne morejo več preživeti. Kmetom bi omogočili, da namestijo do šest ljudi, starejših od 60 let, in bi po njenem predlogu od vsakega prejeli 550 evrov na mesec za bivanje in vse druge stroške (za tistega, ki ima prenizko pokojnino, bi razliko plačala lokalna skupnost). Družini, ki bi skrbela za starejše, pa bi to prineslo vsaj eno delovno mesto. Od takšnega programa bi imeli tako kmetje kot starejši, ki bi lahko ostali v bližini svojega doma in jim ne bi bilo treba v dom, razlaga Klemenčičeva. Kmetija, na kateri bi pripravljali hrano z lokalnimi pridelki, pa bi tako lažje preživela in bi z odkupom pridelkov pomagala do zaslužka tudi sosedom.


Capljanje za sosedi

Za razbijanje oskrbe starejših na manjše enote, ki bi jih lahko vodila tudi neprofitna socialna podjetja, je že nekaj let predvidenih kar nekaj evropskih sredstev, vendar se Slovenija pri njihovem črpanju do zdaj ni izkazala. »V perspektivi 2014–2020 smo začeli bolj zavzeto črpati šele z letošnjim letom, s tem mislim na tematski cilj 9, ki je namenjen deinstitucionalizaciji, dolgotrajni oskrbi in sociali. Verjetno bi se dalo narediti več z evropskimi sredstvi, če bi bili predlagani projekti bolje usklajeni z dejanskimi potrebami, bolje načrtovani in usklajeni z vsemi zainteresiranimi deležniki. Potrebna bi bila tudi večja podpora predvsem manjšim neprofitnim organizacijam pri kandidiranju na razpisih, v Avstriji na primer deželna administracija finančno podpre projekte tudi manjših organizacij, ki so v njihovem interesu,« pravi Kovač, direktor društva Šent, ki upravlja več socialnih podjetij.

Pri Šentu imajo za takšne bivalne enote, v katerih biva štiri do šest ljudi s težavami v duševnem zdravju, v najemu stanovanja ali hiše, ki so v lasti lokalne skupnosti ali države, tam pa živijo samostojno, s pomočjo strokovnih delavcev. Zdaj nekaj podobnega načrtujejo tudi za starejše. Kot pravi Kovač, želijo z novim projektom Bivalne enote na podeželju »spodbuditi sodelovanje dveh sektorjev, sociale in kmetijstva, ter ustvariti ustrezne (zakonske in strokovne) možnosti za bivanje ostarelih oseb na podeželju, seveda v tesnem sodelovanju s potrebnimi socialnimi in zdravstvenimi ustanovami«.

Projekt alternativne skrbi za starejše bi po zamisli Klemenčičeve vodila krovna organizacija, bodisi socialno podjetje ali neprofitna organizacija, kakršna je na primer Šent, lahko pa bi socialno podjetje, če bi imeli primerno izobrazbo, po zgledu na sosednje države odprli tudi lastniki kmetije sami. Vendar je treba pred tem spremeniti zakonodajo, saj po sedanjih predpisih socialno-varstveno dejavnost pri nas opravljajo le domovi za starejše, ki so v lasti države ali imajo koncesijo. Tudi pogoji za izvajanje teh dejavnosti bi morali biti bolj ohlapni kot v domovih, saj na kmetijah ne gre za zahtevne oblike nege in pomoči, ampak oskrbo, ki bi jo lahko starejšim zagotovili tudi svojci.

Vendar, še opažajo predlagatelji sprememb, je bilo »pri dosedanjih razgovorih na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ugotovljeno, da obstaja več (neupravičenih) dvomov glede kakovosti oskrbe, če bi jih vodili zasebni zavodi«. Ti bodo zdaj proučili, kdaj in kako v Slovenijo pripeljati prijaznejše oblike namestitve starejših, ki v sosednjih državah, denimo v Italiji, obstaja že desetletja.

Spodbuditi socialno podjetništvo

Tadej Slapnik, ki je kot državni sekretar v kabinetu predsednika vlade pristojen za izvajanje vladnega strateškega projekta razvoja socialnega podjetništva, zadružništva in ekonomske demokracije, se prizadeva, da bi možnosti oskrbe starejših na kmetijah dali tudi socialnim podjetjem. Tu ne gre za divjo privatizacijo, saj si socialna podjetja ne izplačujejo dobičkov, poleg tega pa lahko bolj kot javni zavodi vključujejo lokalne prebivalce. »Gre za dobro zmes med zasebno iniciativo in interesom javnosti,« pravi Slapnik. »Ministrstvo za delo za spodbudo na tem področju razpolaga z evropskim socialnim skladom v višini 10 milijonov evrov, vendar je treba poskrbeti, da bodo prijavitelji res socialna podjetja. »V Italiji, denimo, imajo že 30 let socialne kooperative, ki izvajajo takšne storitve zelo kakovostno, tudi stroški so nižji, s čimer so programi dostopnejši za uporabnike. Vendar je treba merila za bivanje v teh skupnostih postaviti drugače kot za domove, saj še dokaj agilni oskrbovanci ne potrebujejo toliko oskrbe in prirejenih prostorov. V nasprotnem primeru se na razpis ne bo moglo prijaviti nobeno socialno podjetje,« opozarja Slapnik.