Na obisku pri Editti: Njene roke so podaljšek srca

Pri Editti, umetnici in oblikovalki, v njenem ateljeju Zelolepo.
Objavljeno
07. marec 2016 11.25
Mankica Kranjec
Mankica Kranjec

Enega tistih bolj sivih ljubljanskih dni mi z nasmehom na obrazu polepša Editta, ko vstopim v zadrugo oblikovalcev in ustvarjalcev Zoofa na Bregu ob Ljubljanici. V stičišču kreativcev ima prostor atelje Zelolepo. Srečava se v njenem svetišču. V hramu, polnem materialov, stojal in raznovrstnih pripomočkov za delo z usnjem.

Atelje je njen prvi dom. Tam se počuti varno v izražanju sebe. Pravi, da v tem okolju lahko spusti vse ograje in odpre vsa okna svojega sveta. »Če bi bila igralka, bi rekla, da je to moj oder, kjer lahko odigram vse svoje vloge. Kjer se lahko potapljam po globinah in vsebinah zgodb, ki jih želim povedati s svojim delom. Tu sem najbolj iskrena do sebe, najbolj čista in navzoča s svojimi mislimi in predanostjo svojemu delu,« razloži. Veliko dela, v prostoru ustvarjalnosti pa pozabi na letni čas, na uro, včasih tudi na zunanji svet.

»Moja domišljija je živahna, mišljenje ustvarjalno, intuicija pa neopisljiva. Moje roke so podaljšek mojega srca. Roke ustvarjajo, torej ustvarja srce. Toda ni bilo vedno tako. Zame je imelo življenje drugačne načrte in me je poslalo na težko preizkušnjo čez prepreke, ovire in peljalo v slepe ulice. Pretekle osebne in poslovne odločitve so me stale velike finančne izgube, dostojanstva, notranjega miru in časa,« pove Editta, ki priznava, da ji je všeč, ko se zvečer zunaj vse umiri ali pa morda še spi, ko so njeni koraki zadnji ali prvi, ki vznemirjajo dan.

Misel ima veliko moč

Zgodba Zelolepo se je začela pred štirinajstimi leti. V zadnjem letniku naravoslovnotehniške fakultete, ko je bila Editta že leto dni mama zdaj 15-letni Ajdi. »Sprva je bila to zgodba treh sošolk – Katje Milosavljević, Maje Jerman Babnik in mene, ki smo iskale stične točke v oblikovanju mod­nih dodatkov. Tedaj so bili namreč večinoma še zelo klasični, togi, rigidni in monotoni,« pove sogovornica, ki se kot samostojna umet­nica pod blagovno znamko Zelolepo predstavlja zadnjih osem let.

Izdelki, ki nastajajo pod njenimi prsti, so enkratni, moderni kosi pa povsem unikatni. V delavnici nastajajo torbice, pasovi, copati, čevlji, zapestnice in lepe ogrlice, vsak izdelek ima všito tudi misel ali željo. »Doslej sem se posvečala posamičnim kosom, k svojemu ustaljenemu pristopu pa nedavno dodala ščepec tega, kar od mene zahteva trg – kolekcije, ki nastajajo iz osnovne ideje. Manjše in premišljene. Vsak izdelek, ki ga ustvarim, nadgradim z lepo željo. Preprosto zato, ker ima misel neverjetno moč, želja pa pripoveduje o hrepenenju po nečem, kar stranki lepega želim,« raz­loži prijetna Kranjčanka, ki pove, da v Zoofi prav ta mesec vsi sodelujoči oblikovalci predstavljajo spomladansko kolekcijo.

Usnjeni izdelki izžarevajo neizrečene besede, zgodbe ljudi, ki jih je spoznavala, in naročnikov, s katerimi je spletla vezi. »To so vsa občutja in razmišljanja, ki jih v simboliki oblik, barv in dodanih elementov uprizorim v izdelku. Moj notranji svet je globoko razmišljujoč in analitičen. Je občutljiv in do skrajnosti ranljiv,« razloži. Narava jo je obdarila z radovednostjo in veliko željo po znanju. Zase pravi, da je neustrašna, rahločutna in včasih pretirano angažirana.

Med sproščenim pogovorom spoznam, da je ne odlikujeta le subtilnost in vztrajnost, temveč tudi izjemen občutek za sočloveka. »Sem precej zapletena osebnost. Do sebe in drugih imam visoka pričakovanja,« pojasni Editta, ki pravi, da je navzven morda videti dolgočasna in nezanimiva, toda njeno notranje življenje je zelo bogato in raznoliko. Rada potuje in obožuje adrenalin. »Sem ljubiteljica vetra, zraka, višine, hitrosti in vseh adrenalinskih stanj. Zrak je poseben element, ki simbolizira neskončno širino sveta in vesolja … z višine dobijo predmeti, težave in življenje popolnoma drugačen predznak. Tam zgoraj se zaveš, da si samo ti in tvoj fokus. S svojo usmerjeno pozornostjo si odgovoren za to, kam, kako daleč in kako visoko boš šel. Tako nekako je tudi v življenju,« mi nazorno opiše svojo ljubezen do jadralnega padalstva.

Feniksov poljub

Rada potuje. Obdobja svoje življenjske poti je zapečatila z nekaj tetovažami. Mogočna poslikava desne roke, ki si jo je podarila za 33. rojstni dan, predstavlja rajski ptici, ki se s poljubom združita v krila feniksa. »Ta pa po vsaki smrti vstane iz pepela močnejši in modrejši,« pojasni. Kar 19 let je razmišljala, kaj bi si dala narisati. »V teh letih me je dodobra premetalo, zrasla sem kot osebnost, raziskovala svoj svet in prišla do spoznanja, da vsak človek v sebi poišče svojo temo in svetlobo, da je lahko celosten in v ravnotežju,« pove in zelo iskreno spregovori tudi o disleksiji. Motnjo so jima s hčerko diagnosticirali pred nekaj meseci. »Rezultati testiranja so me pravzaprav razveselili, saj je to velik izziv in darilo za Ajdo. Ta diagnoza meni ne prinese veliko novega, mi je pa veliko stvari iz preteklosti bolj jasnih,« pove.

Editta Zelolepo pravi, da pri disleksiji ne gre le za menjavo črk in številk: »Ko grem na pošto oddat pošiljko, stojim v vrsti 20 minut, nato pridem do okenca in ugotovim, da sem vzela pošiljko, naslovov, kam pošiljam, pa ne. Ali pa se vozim z avtobusom in se med potjo ne spomnim, na katerem avtobusu sem. Zunanja okolica si to razlaga, kot da sem raztresena, neposlušna, pozabljiva ali neodgovorna, toda zame so bile to vedno stresne stvari, zaradi katerih sem se počutila, kot da je nekaj narobe z mano.«

Prava pot

Uspešna oblikovalka poudarja, da ne gre za slabosti, slabe značajske ali privzgojene lastnosti. »Možgani dislektikov delujejo drugače in proti temu enostavno ni zdravila,« razloži. »Veliko dislektikov ni uspešnih v življenju, ker jih drugi ne razumejo. Nimajo razumevanja staršev. Tudi sami sebe ne razumejo. Starši so mi pustili prosto pot, mi zaupali in verjeli vame. Sama sem poiskala tehnike, ki so mi pomagale med šolanjem. Našla sem svojo ustvarjalno pot, s katero sem si zgradila svoj jaz. Zato staršem majhnih otrok polagam na srce, naj jih opazujejo in jih ne poskušajo ukalupiti v svoje ideje in predstave. Dislektikom pa, da če so o nečem prepričani in temu predani z dušo in telesom, za povrhu pa še trmasto vztrajni, naj nadaljujejo, ker so gotovo na pravi poti,« svetuje iz izkušenj.