Na obisku: Življenju je treba prisluhniti

Slovensko-belgijski par Mateja Hana Hočevar in Hai Ottenheim bo pri založbi Chiara kmalu izdal pravljico Zmajeva deklica, knjigo za vse starosti.
Objavljeno
02. februar 2018 17.09
Mankica Kranjec
Mankica Kranjec
Ljudi učita prebujati ustvarjalni izraz, intuicijo in jih podpirata pri odkrivanju njihovega resničnega bistva. To je njuno poslanstvo, v katerem Mateja Hana Hočevar in Hai Ottenheim neizmerno uživata. Prepričana sta, da ljudje nismo ustvarjeni za to, da bi bili sami, temveč da življenje delimo z drugimi. Tega pa, kakor pravita, smo zmožni šele, ko presežemo strah pred samoto. Kmalu bo pri založbi Chiara izšla njuna pravljica Zmajeva deklica, knjiga za vse starosti, ki nagovarja otroka v nas.

Vrsto let sta živela nekje na poti med Belgijo in Slovenijo in se pred šestimi leti odločila, da si bosta v Ljubljani ustvarila dom. Iz stanovanja v petem nadstropju bloka v Mostah imata krasen razgled na Golovec. »Spomladi, ko krošnje ozelenijo, je zares čudovito. Na balkonu je prekrasno ob jutrih ali poz­nih večerih,« se nasmehne Hai, ko se usede v udoben lesen naslanjač v dnevni sobi. »Tu je najino malo toplo gnezdo, v katerem sva rada in ki sva si ga uredila po svoje. Je prostor, kjer si lahko nabereva novih moči in se umakneva iz zunanjega sveta,« nadaljuje.

Med Belgijo in Slovenijo

Mateja je v tej ljubljanski soseski odraščala, a njuni poti sta se prekrižali v Belgiji. »Dolgo sem živel v Antwerpnu. Z Matejo sva se spoznala na umetniškem festivalu, kjer sem nastopal kot igralec, ona pa je tam delala kot prostovoljka. Več let sva potovala drug k drugemu na obisk iz Belgije v Slovenijo in obratno. Včasih z vlakom, vse pogosteje pa z avtomobilom. Tako dobrih letalskih povezav, kot jih imamo danes, takrat še ni bilo,« se spominja Hai, ki je v Slovenijo prvič prišel leta 1998. »Ne bom pozabil prizora, ko se je vlak ustavil na Jesenicah.
Predstavljate si lahko, kakšen je bil moj prvi vtis o Sloveniji. A ko smo se peljali proti notranjosti, sem bil navdušen, kako čudovita narava je vse naokrog. Prispel sem na železniško postajo v Ljubljani in bil presenečen, da me Mateja ni čakala,« pove zgovorni Nizozemec. »Zamudila sem le nekaj minut in to si bo Hai zapom­nil za vse življenje,« se namuzne prijetna sogovornica. »Nekaterih slovenskih navad se še vedno učim. Tudi tukajšnjega dojemanja časa in kako biti malce manj organiziran,« v smehu nadaljuje Hai.


Straniščna vrata so polna fotografij razburljive poti, ki sta jo prehodila skupaj. Foto: Mankica Kranjec

Veliko sta že doživela skupaj v dvajsetih letih. Fotografije tistih najpomembnejših trenutkov imata zbrane na enem mestu. »Straniščna vrata so polna fotografij najine razburljive poti, ki sva jo prehodila skupaj. Vse te podobe naju spominjajo na lepe reči, ki so se nama zgodile. Večkrat na vrata prilepiva tudi zanimive citate in najine želje za prihodnost. Veste, pot je tista, ki šteje, ne nujno vedno le končni cilj,« se strinjata, ko mi pokažeta kolaž spominov. V dnevni sobi imata impresivno zbirko gramofonskih plošč in knjig. Hai je velik ljubitelj glasbe. »Kakšnih dva tisoč plošč je na teh policah. Vse od klasične glasbe, jazza, bluesa, countryja in svetovne glasbe,« pove igralec, ki vsak mesec posname kaseto z novo glasbo. »To je nekakšen ritual, ki ga ohranjam,« se nasmehne.

Spoznati samega sebe

Doma se pogovarjata angleško. »Mateja se je naučila nizozemščine, a komunikacija je lažja v angleškem jeziku. Z mano tukaj vsi govorijo angleško, zato se mi je v vseh teh letih uspelo naučiti le osnove slovenskega jezika. Na tržnici z branjevkami lahko izmenjam nekaj stavkov, za bolj poglobljene pogovore pa mi zmanjka znanja,« razmišlja prijetni Nizozemec. V svojem rojstnem kraju je deset let vodil lokal, ki ga je podedoval od zgodaj preminulega očeta, toda gledališče ga je tako veselilo, da se je odločil za študij igre v Belgiji. Sčasoma je ugotovil, da namen njegovega bivanja ni povezan z igralstvom, temveč s podporo ljudem pri njihovem procesu samospoznavanja. Na Matejo pa so močno vplivala potovanja po svetu in spoznavanje različnih kultur. Kot prostovoljka je delala z begunci, pomagala pri obnavljanju sirotišnice v Španiji, potovala k Indijancem, pa v Indijo ... Vsa ta srečanja so jo premak­nila. Kakor rada pove, se je na poteh učila vse bolj prisluhniti šepetu intuicije in zaupati življenju. S Haiem občasno vodita delavnice in imata predavanja. Pri svojem delu se enkratno dopolnjujeta. »Hai je odličen govorec. Ve, kaj ljudje potrebujejo, in zna se jim približati. Medtem ko jih jaz znam sprostiti in jih spodbuditi, da postanejo bolj neposredni in odkriti do sebe,« razmišlja Mateja.

Nedavno sta dokončala knjigo, ki bo v kratkem izšla pri založbi Chiara. Zmajeva deklica se je rodila v Matejinih sanjah. »Prikradlo se je sporočilo, ki me je nagovarjalo, da napišem knjigo za otroke,« pripoveduje novinarka in povezovalka pogovornih večerov. »Idejo sem si zapisala na listek in ga pripela na najino tablo za sporočilca. Tam je ostal, vse dokler se pred dvema letoma nisva lotila pisanja,« nadaljuje Mateja. »Čeprav se mi je o deklici, ki je šla iskat zmaja, sanjalo že pred petnajstimi leti, je bila v meni še vedno živo prisotna. Takšnih sanj, ki so se nama zdele enkratna osnova za knjigo, nikoli ne pozabiš,« pripoveduje Mateja. »Hai ima polno domišljije in velik dar za pripovedovanje, jaz pa imam prefinjen občutek za jezik. Pri pisanju sva bila dobra ekipa.« Več kot sto strani dolga pripoved, ki jo je par intenzivno pisal dobrih šest mesecev, opisuje pot zmajeve deklice, simbolično pa se navezuje na Matejino življenjsko pot. »Zmaj predstavlja dušo človeka, in ker je pravljica pisana za vse generacije, bo gotovo vsakdo v njej našel tudi delček sebe,« je prepričana avtorica.