Na odru je treba uživati in biti zahteven do sebe

Ko je bil majhen, je bil nor na kavbojke, prebral in pogledal je vse, kar je bilo povezano z njimi. In potem seveda vse tudi preigral. Po diplomi na medicinski fakulteti je zato vedel, da sanj in želj po igri, omami, ki jo je v osnovni šoli med predstavami, stoječ na odru, doživljal med aplavzi, ne more zavreči. Vpisal se je še na AGRFT in že med študijem, da bi lahko preživljal mlado družino, sodeloval pri različnih filmskih in gledaliških projektih. Zdaj lahko Boruta Veselka gledamo v več predstavah kranjskega teatra, naravnost izvrsten pa je kot oče Flynn v Dvomu ameriškega dramatika Patricka Shanleyja.

Nedolgo tega sva po naključju v letalu sedela drug ob drugem in se zaklepetala. Govorila sva o letenju, strahu pred njim, o življenju samem. In prešinilo me je, glede na to, kar ste govorili, da je vaša pamet pretežno naravoslovno naravnana … Vi pa ste kljub vsemu umetnik.

Ukvarjam se z nečim, o čemer so se v zgodovini vedno spraševali, ali to je umetnost ali ni. Glede na to, kako je nekoristna in nepraktična, je morda res najboljše, da ji nadenemo naziv umetnost. Samega sebe poimenovati z umetnikom? Če s tem opredeljujem poklic, potem je morda bolje, če rečem, da se ukvarjam z umetniškim poklicem. Da pa bi že to, da se ukvarjam z umetniškim poklicem, iz mene naredilo umetnika, ne gre. To bi pomenilo, da so tudi vsi drugi, ki se ukvarjajo z umetniškim poklicem, umetniki. To pa je daleč od resnice.

Vedno spregovorite in poveste kaj o sebi šele takrat, ko se postavite v neki kontekst? Je lažje tako živeti, naredi človek, če se nenehno primerja z drugimi, manj napak?

Ne. Težko bi rekel, da me ljudje doživljajo tako, kot se doživljam sam. Najbrž tudi zato, da bi me ljudje bolje razumeli, bi rad, da bi razumeli naravo moje snovi. Da me ne bi imeli za tako zelo racionalnega, kot dajem vtis, da sem. Ne nazadnje sem v življenju naredil že toliko iracionalnih stvari, da bi samega sebe težko imel za racionalnega.

Na primer, kaj?

Mogoče že to, da sem opustil medicino in se vpisal na AGRFT. Se vam zdi to kaj racionalnega?

Vam je bilo kdaj žal?

Ne … Kaj pa, če bi mi bilo žal?

Kaj bi naredili?

Nekaj bi naredil. Ne vem sicer kaj, ampak bi. Mislim, da je sreča človeka dolžnost, ne pravica. Če sem nesrečen, so lahko za to nesrečo krivi drugi, odgovoren sem pa sam. Ravno danes sem slišal pregovor, da če nisi zmožen imeti želja, nisi zmožen živeti. Želje so tisto, kar nas vodi naprej. A vprašali ste me, ali se vedno postavljam v kontekst z drugimi, ko govorim o sebi: mislim, da je to edini način, da so stvari dejansko razumljive in primerljive. Nobena stvar v tem prekletem vesolju ne stoji in živi sama zase. Za nobeno stvar ni mogoče reči, da je dlje od nas, kot smo mi od nje. O nobeni stvari ni mogoče relevantno govoriti, če ni primerjave. Niti o sebi. Dokler je bil svet absoluten, takrat so bile vse stvari postavljene – predpisane. Ljudje so se primerjali s tem edinim vesoljnim božjim redom. Tega zdaj ni več – edina primerjava, ki nam ostane, je primerjava med nami.

Glede katere stvari ste, ko gre za vas, najbolj gotovi, prepričani?

Minljivost.

Ampak zelo dobro ste videti, kipite od zdravja, se zdi …

Hvala. Rad se imam.

Zakaj minljivost torej?

S tem nisem mislil na smrt; z njo sem imel doslej ravno tolikokrat bližnji stik, da mi življenje veliko pomeni in še zdaleč ne mislim, da smo večni. Zato mislim, da je treba vsak dan čim lepše preživeti, kar seveda ne pomeni, da bi hotel vse hkrati … Kaj je najbolj zanesljivo v življenju? To, da bodo nekatere stvari minile, se spremenile, slabe minejo, dobre pridejo … Nobena nova stvar ne pride, če tista pred njo ne mine … Tega se tudi ne zavedamo, da stvari morajo miniti, da jih moramo pozabiti, če želimo, da pridejo nove …

Ste v tem smislu v tem obdobju svojega življenja pred kakšnim presečiščem, odločitvijo, razmislekom, rezom?

Ne. Dal sem se na pot igralca. To je edino, s čimer se zelo resno ukvarjam. Želim si, hočem in bom – igral. Zdi se mi, da je teh deset let, ko sem bil direktor, imelo smisel samo kot relativna oddaljenost od igranja. Šele takrat sem videl, kako je to lep poklic, ki vrača, in poklic, ki nam daje živeti stvari, ki jih drugače ne bi mogli. Nikoli nisem bil jamrač, seveda se razburim kdaj, jamram pa ne … Želim si biti zadovoljen, če že ne srečen v tem poklicu. Gre za poklic, počutim se poklicanega, ne sme mi biti služba. Ko igralci začnejo hoditi v službo in se ne čutijo poklicane, jih na odru ni več veselje gledati … Na odru je treba uživati in biti zahteven do sebe. Vse te tipične otroške lastnosti.

Lahko rečete, da je obdobje, ko ste bili dejavni v politiki in vodili gledališče, minilo? Vas še zanimajo podobne funkcije?

Veste, jaz v politiki nisem deloval, bil sem povabljen, navzoč, bolj bi rekel, da sem politiko opazoval, sem in tja sem se za kakšno stvar tudi opredelil.

Svojo navzočnost v ljubljanskem mestnem svetu sem napovedal kot opazovanje in učenje, ne kot kakšno aktivnost. Ljudje imamo občutek, da imajo poslanci v parlamentu neko blazno moč. V resnici pa so bolj ali manj adekvatni predstavniki zrnc ljudi kot volilcev. To, kar sem se naučil v ljubljanskem mestnem svetu, je, da politika ni neodvisna od nas. Smo tisti, ki politike vodimo. Da je politike strah pred volivci in da jim ni vseeno, kaj počnejo volivci. Bolj ko so ljudje pišmeuhovski, bolj lahko politiki delajo po svoje. Goljufajo in še kaj; človek, ki je pri polni skledi, se težko zadrži, da ne bi zajel iz nje. Kontrola ni stvar politikov, ampak volivcev. Tega sem se naučil v tem mestnem svetu.

V enem od intervjujev ste rekli, da vas ljudje, »ki ščijejo proti vetru«, ne prepričajo …

Še vedno mislim tako. Ne vem, ali sem rekel, da me ne prepričajo, ampak nekaj podobnega gotovo. Ko ščiješ proti vetru, si sam poscan. Imaš sicer dober občutek, da si si nekaj drznil. Smrdiš pa ti sam in vetru se popolnoma fučka, ali si ti scal proti njemu ali ne. Meni je bolj všeč borilna veščina, ki je sicer nisem nikdar prakticiral, gre za aikido. Nekoč mi je zdravnik Aleš Lekovšek, še v vojski, verjetno sem si po svoje zapomnil, rekel nekaj takega: da je treba uporabiti energijo, ki leti proti človeku, za nekaj drugega. Ne za poškodbe. Da je treba vsako agresijo, ki leti proti nam, preusmeriti v nekaj pozitivnega in konstruktivnega. Pri naših vstajniških gibanjih je umanjkal ravno ta aikidoistični princip nekoga, ki bi to energijo povzel in jo naredil konstruktivno. Kakorkoli je bila pozitivna, je bila nazadnje vendarle destruktivna. Ne v slabem smislu – šlo je za poskus rušenja nečesa, kar je slaba zgradba, kar je treba zrušiti … ampak brez načrta kaj zgraditi, kot da je to naloga nekoga drugega.

Vedno govorimo o Janši in Jankoviću.

Ne, treba je govoriti o dejanjih Janše in Jankovića. Dejanja je treba obsojati, ne ljudi. Zaradi obratnega postopka: nekdo, ki poskuša rešiti človeka, poskuša prikriti tudi vsa njegova slaba dejanja, jih sprevreči v nekaj dobrega … Potem pa se pogovarjam z nekom, ki je navdušen nad Jankovićem in Janšo in začne opravičevati njuna dejanja, da bi opravičil njuni osebi. To ni prav. Dejanja je treba obsoditi. To nič ne pove o tem, koliko je sicer ta človek dobrega storil in kako prijazen je. Goebbels je tudi imel rad otroke in to je lepo.

Na slovenskih tv-programih lahko spremljamo bolj ali manj butaste večerne tv-šove – potem pa nekega zgodnjega jutra zasledim, da ponavljajo vaš Odklop! Ravno tisto oddajo, ko hodite po žerjavici … Zakaj ni več takšnih oddaj?

Ne vem, ali je to ravno vprašanje zame. Takrat je šlo za skupino ljudi, ki je zaradi svoje različnosti in različnih interesov naredila nekaj, kar je bilo veliki večini ljudi všeč. Meni se je zdela ta oddaja zelo enostavna, ne v slabem smislu, primitivna. Pogovori niso bili ravno poglobljeni … Šlo je za doživljanje nečesa, oponašanje nečesa, vse stvari so bile zelo enostavne … Toda, kako so ljudje oddajo sprejeli in kako so sprejeli naš odnos do stvari okrog nas, je bilo zanimivo. Cel kup mojih kolegov, ki so veliki umetniki in ki jih ne zanima nič banalnega, je pohvalilo oddajo. Toda naj priznam, da mi je bil najbolj všeč članek v Sobotni prilogi, ki ga je Odklopu posvetil Slavoj Žižek. Mislim, da nima smisla ponavljati Odklopa, ker ga ne bi mogli narediti tako dobro, kot smo ga takrat. Če že, bi morali narediti nekaj povsem drugačnega – morda z isto energijo, istim odnosom.

Pa bi?

Seveda bi. Svojo idejo sem že ponujal televizijam, vsem, nacionalni, POP TV, Planet TV … Slovenske avtorske oddaje so drage in nezanesljive. Gledanost je nezanesljiva. Nedolgo tega mi je nekdo rekel, da v Nemčiji njihovi tradicionalni pivski festivali niso več tako obiskani, ker ljudje nočejo zamuditi resničnostnih šovov, ki jih vrtijo na televiziji. Naredili so raziskavo na to temo. Si lahko predstavljate?! Ljudje raje doma na tv-ekranu gledajo idiotsko življenje nekoga, ki je podoben bedak kot oni sami. In nekateri od teh bedakov, ki hočejo gledati zaprte ljudi, se dajo sami zapreti. Kakšna imbecilnost! Pred kratkim sem bil v gostilnici, kjer je na steni pisalo: nimamo wi-fi, pogovarjajte se.

Kaj pomeni hoditi po žerjavici?

Nič posebnega. Fizika. Vso noč sem imel noge v lavorju, ker so bile razgrete. Ne opečene. Najprej zakurijo velik ogenj, z veliko drvmi. Potem od tega ostane žerjavica, ki je toliko debela, da lepo žari. Vse je zelo razgreto, vedno se počaka do večera. Zakaj? Vse se ohladi, na travo pade rosa, koža na podplatih se ohladi. In potem je treba po razgreti žerjavici prehoditi deset metrov. Tu nastopi fizika: eden najboljših izolatorjev je oglje. Zato je treba hoditi počasi po žerjavici, ne teči. Vsak korak je treba narediti s polno težo.

Zakaj?

Takoj ko s pritiskom podplata pritisneš na oglje, to preneha goreti, ker ni več dostopa kisika in iz vira energije postane izolator. Mislim, da sem šel sedemkrat čez žerjavico. Samo enkrat ni šlo vse po maslu: zelo majhen košček žerjavice se mi je zataknil med prste in tam je potem nastal mehurček. Kajti imel je dostop do kisika in je žarel naprej (smeh). To, kar je pri tej žerjavici fantastično, je, da ti prej o njej predstavijo cel pekel: potem pa ti dajo ta pekel, ki ga že tako nosiš v sebi, priložnost premagati. Tu gre za igro pričakovanja, strahu in po svoje premagovanje tega strahu. Kakorkoli sem fizikalno razložil zadevo, ne bi želel zmanjšati pomena ali užitka, ko si enkrat zmožen stopiti z nogo v žerjavico in jo mirno prehoditi, teh deset metrov. To iz človeka naredi nekaj …

A če se vrneva k tv-oddajam, edina oddaja, ki se je spomnim, da se ne ukvarja z napakami in negativnim, je Prava ideja! Je navdihujoča in vsakokrat si mislim, super, kako bi bilo fajn, da bi šel zdaj na teren … To bi pa z veseljem počel, si rečem.

Povedali so mi, da imate raje pametne ženske kot lepe …

Nekoč sem v družbi prijateljev izjavil, da si bogati moški lahko privoščijo lepe in neumne ženske, mi pa moramo biti zadovoljni s pamet­nimi. Po tridesetih sekundah se je k meni obrnila kolegica in vprašala, ali je to zdaj kompliment ali kritika. Ne samo pri ženskah, na splošno me neumnost zelo boli. Prenašanje odgovornosti na drugega, izključevanje sebe iz stvari, ki nas obdajajo … To me resnično boli.

Kdo je za vas neumen človek?

Človek, ki ni radoveden, ki ni pripravljen preverjati stvari v življen­ju, ki jih samo sprejema in jih ne postavlja v logiko svojega življenja. To je postala bolezen našega časa. Pred leti se je pojavila neumnost, da rdeča pesa zdravi raka. Nedolgo tega sem na facebooku prebral, da limona ozdravi raka. Vsak normalen človek ve, da je rak bolezen, ki ima podoben potek razvoja, da pa gre za tisoče različnih bolezni, za katere ne more obstajati samo eno zdravilo. Neumnost! Neumni ljud­je stvari pasivno sprejemajo, jih ne postavljajo v kontekst svojih izkušenj. »Paradižnik je karcinogen, nikar ga ne jejmo.« Kdo si je to izmislil?! Zakaj imamo vsi vedno na jeziku recepte, ki so skrajni?! Nekaj je zdravo, vse drugo pa sploh ne. Zakaj nikoli nihče ne reče: zdravo je jesti malo maščob, malce več ogljikovih hidratov, še več zelenjave in veliko sadja. Tega ne rečejo zato, ker je preveč komplicirano. Zato pravim, da so neumni tisti ljudje, ki življenje preveč poenostavljajo.