Na Ptuj in spet nazaj

Urška Vučak Markež je ljubljenka občinstva in ena od letošnjih kandidatk za žensko leta.
Objavljeno
03. november 2017 12.18
Mankica Kranjec
Mankica Kranjec

Zase pravi, da jo je skoraj nemogoče zgrešiti. Ne le zaradi kilogramov, temveč predvsem zato, ker je pogosto v družbi najbolj glasna. Profesorico matematike, ki je raje kot za katedrom pred kamerami in občinstvom, so si mnogi zapomnili iz Naše male klinike. Navduševala je v seriji Čista desetka in se mnogim priljubila v Eni žlahtni štoriji. Urška Vučak Markež je ljubljenka občinstva. Prostovoljka Društva prijateljev mladine Ptuj je nov obraz v oddaji Slovenski pozdrav na nacionalki in ena od letošnjih kandidatk za žensko leta.

Zadnji dnevi pred premiero gledališke predstave Nora dekliščina 17. novembra v mengeškem Špas teatru so hektični, toda v svojem urniku Urška najde luknjo prostega časa za najino srečanje. Sprejme me v svojem domu na domačem Ptuju. »Veliko reči se dogaja v Ljubljani in vsi projekti, pri katerih sodelujem, so vezani na prestolnico. Pravkar sem se domov pripeljala iz Ljubljane, čez dobri dve uri pa moram že nazaj. Z možem greva na praznovanje 20. obletnice Špas teatra,« mi stisne roko, ko me sprejme pri vhodnih vratih. »Veliko delam po Sloveniji, zato sem pogosto zdoma in veliko v avtu. Vožnja večkrat na dan je naporna, toda nekako sem se je že navadila. Včasih poslušam radio, drugič ponavljam tekst. Vedno pa sem na cesti zelo pozorna. Saj veste, veliko je norcev, ki vozijo,« pove. »Včasih sem si med potjo na diktafon snemala opravila, ki me še čakajo doma, potem pa teh posnetkov nikoli nisem poslušala,« se nasmehne.

»Organizacija mi ne gre najbolje. Vse bi rada, toda vse preprosto ne gre,« je iskrena. »Kar trenutno najbolj pogrešam, je čas. Tisto uro in pol, ko sem v avtu, bi bila lahko z možem in otrokoma. Zato poskušam izkoristiti vsako minuto, ko smo skupaj. Kadar imam kaj prostega časa, se rada tudi usedem v fotelj, pijem kavo, rešujem sudoku ali gledam kriminalne serije. Takrat čas zleti mimo in misli odplavajo nekam drugam ...« Povabi me v sobo svojih dveh otrok – deset­letne Nine in osemletnega Grega. Usedem se na eno od postelj. »Kar po domače,« se nasmehne. »Rada sem v tej sobi. Tukaj spita moja otroka. Tako ponosna sem nanju. Zanimiva človeka sta. Grega je rad v središču pozornosti, Nini pa je bolj nerodno. Ko sem bila njunih let, sem bila bolj podobna hčeri.«


Njen angel varuh. Foto: Mankica Kranjec

Urška prizna, da ima tudi po več letih nastopanja še vedno tremo, preden stopi na oder. »Res je, da sem rada pod žarometi in pred kamero se počutim lepo. Toda nag­njena sem k perfekcionizmu. Še vedno dvomim vase. Ves čas bi se lahko popravljala. Včasih si delam preveč skrbi in si tako zakompliciram življenje.« Na to, da nobena stvar ni pretežka, jo opominja kipec, ki ga je dobila od igralke Alenke Cilenšek. »Dala mi ga je, ko sem imela premiero svoje monokomedije Prava baba. Všeč mi je, ker drži roke v zrak, kot da je zmagala. Kipec stoji na moji delovni na mizi, in kadar mislim, da česa ne zmorem, me ta amulet opomni, da mi bo uspelo!«

Od matematike do televizije

Z igralstvom se je začela ukvarjati v šolskem dramskem krožku, se nato pridružila gledališkim skupinam, na profesionalno pot pa stopila na odru Mestnega gledališča Ptuj. Čeprav si je želela igrati, se je odločila za študij matematike. Na AGRFT ni naredila sprejem­nih izpitov. »Iskreno, na njih se nisem niti resno pripravila. Raje sem se med študijem matematike počasi kalila kot igralka. Začela sem dobivati vloge in o diplomi na AGRFT nisem več razmišljala. Kdo bi morda rekel, da mi je sreča odprla vrata v igralski svet, toda zase vem, da sem v svoje delo vložila veliko energije in časa,« je odločna.

Marsikdo se Urške še spomni iz nanizank Naša mala klinika in Lepo je biti sosed. Ali v vlogi Slavice iz Čiste desetke in Mirice iz Ene žlahtne štorije. Ob gledališkem in televizijskem delu vodi dogodke in proslave, na prireditvah pa sodeluje kot moderatorka in animatorka za otroke. »Vedno se dobro ve, kje sem. Glasna in značajsko sem tako močna, da me je težko prezreti,« se nasmehne. Verjame, da so someš­čani nanjo ponosni. »V trgovini me kakšna trgovka tu in tam ogovori, včasih me kdo na ulici ustavi in vpraša, kako je na snemanju. Pogosto me pohvalijo. Morda sem ljudem bližje, ker imam več kilogramov, govorim po štajersko, sem dobrovoljna in iskrena. Tako se z mano lažje poistovetijo,« razmišlja. Pravi, da življenje zajema z veliko žlico. »Pa ne le življenje. Če govoriva o hrani, včasih še s preveliko. Rada imam dobre reči,« se namuz­ne.

Na Planet TV so jo povabili h komentiranju resničnostnega šova The Biggest Loser Slovenija. »Nikoli si nisem mislila, da bom za to, da povem, kaj si mislim, tudi plačana,« je malce hudomušna. Dobro namreč ve, s kakšnimi težavami se spopadajo tekmovalci. »Kilogrami so lahko vedno izgovor za nekaj, kar ti v življenju ne gre dobro. Človek je prizadet, če ga kdo žali zaradi videza. Vse življenje sem se počutila debelo, a z leti sem se naučila, da o kilogramih ne razmišljam več preveč. Tudi če bi bila bolj suha, bi na sebi gotovo vedno našla kaj, kar mi ne bi bilo všeč. In tudi če izgubim več kilogramov, zaradi tega še ne bom boljši človek,« razmišlja iskriva sogovornica, prepričana, da ko je človek ljubljen in ga osrečujejo druge reči, teža ne igra nobene vloge.

Z nastopom v oddaji Zvezde plešejo je podrla stereotipe o vitkih plesalkah in dokazala, da nikoli ni prepozno za sanje. »To je bila ena najlepših reči, ki so se mi v življenju zgodile. Dobila sem lepe plesne obleke, imela sem prave plesne čevlje, profesionalnega plesalca in plesala sem pod žarometi,« se tekmovanja rada spominja Urška Vučak Markež.