Na robu največjih slapov

Vsako sekundo se več kot milijon litrov vode zlije čez rob največjih slapov na svetu. Prav na sredini kar 1,7 kilometra široke perjanice je čisto na robu bazen mirne vode, ki se neopazno preliva v globino.

Objavljeno
10. maj 2020 19.00
Posodobljeno
10. maj 2020 19.00
Na robu hudičevega bazena: meter naprej, 108 metrov navzdol.
Ali boš šel v hudičev bazen na Viktorijinih slapovih, me vpraša kolegica. Kot najzrelejši samec v pretežno ženski družbi seveda pritrdim. Komaj to naredim, kolegica že pribije, kako strah jo je višine. A res? Poskušam izvedeti, v kaj sem privolil.

image
Karel Lipnik Mosi-oa-Tunya ali Dim, ki grmi je domače ime slapov.
Pravijo, da se ljudje z vrtoglavico ne bojijo višine zaradi strahu pred padcem, ampak ker jih je strah, da bi skočili. Ne vem, ali to velja zame, toda ko poleti gonim čez alpske prelaze, najbolj izpostavljene serpentine prevozim po sredini ceste, da ne vidim strmega pobočja.

No, če organizatorji dovolijo izlet, potem pač ne more biti tako nevarno. Morda pa bo dež in skok v vodo na robu slapu ne bo mogoč, je moje drugo upanje.

Na meji z Zimbabvejem še zadnja možnost za izgovor. »Kaza viza?« se spogledam s kolegico. Da, si prikimava, kocka je padla. Navadna viza je za Zimbabve, kaza viza pa vključuje še Zambijo, kjer je hudičev bazen. Kaza viza je (včasih) cenejša, a je pogoj, da potem Zambijo tudi obiščeš.

Viktorijini slapovi so v sušni dobi sicer za tretjino ožji, a je zato dober kilometer širok pas v globino padajoče vode vsaj dobro viden z nasprotne strani kanjona. Pršenje dvigajoče se vode le občasno zastre pogled in nas osveži.

image
Karel Lipnik Hudičev bazen z »angelsko« varne strani Zimbabveja
Pogled se nam ustavi na mladenki v bikiniju na drugi strani, ki nerodno stopa proti robu. Po nekaj korakih so kolena prešibka in spusti se na vse štiri ter ob pomoči vodnikov nerodno zdrsne v vodo. Gotovo ni tako hudo, se še vedno prepričujem. S prijatelji se trudimo najti skalni obronek, kjer bi pristali, če nas morda odnese čez. Zaman. Naslednje jutro je na vrsti naša skupina.

Prva postaja je Livingstonov otok, nekje na sredini slapov. Gumenjak z močnim motorjem preskakuje brzice in plitvine in se hitro približuje oblaku, ki se dviga iz kanjona. Na desni za hip ugledam skupino povodnih konjev, ki očitno bolje vedo, kje je varna meja. Po menjavi garderobe in kratkih navodilih se začne zares.

image
Karel Lipnik Obisk Livingstonovega otoka na sredini slapov in skok v hudičev bazen sta mogoča le ob nizkem vodostaju.
Bazen je za naslednjim otočkom, pove vodnik. Kakih 20 metrov moramo preplavati, tik za brzicami, ki se spustijo v globino, le nekaj metrov od roba. Kolegica se prva spusti v tolmun velikosti džakuzija, kot da je bazen na domačem vrtu. Naslednji sem na vrsti jaz. Gledam razburkano vodo na desni. Poskušam se čim bolj stisniti k čeri na levi, da me le ne bi odneslo. In potem zaplavam do roba. Hvaležen sem obilici hrane na žaru v zadnjih treh tednih, zaradi katere imam nekaj več ugreza, da močneje nasedem na robu. Priznam, ko sem šel z glavo čez rob, sem mižal, večinoma.