V nadaljevanju preberite:

Kozma Ahačič je eden tistih sogovornikov, pri katerih mora novinar narediti izbor: če bi hotel popisati vse njegove akademske nazive, nagrade in objavljena dela, bi se njegova biografija zadušila pod težo podatkov. Toda eden najvidnejših sodobnih slovenskih jezikoslovcev je veliko več kot to. Je človek, ki je v otroštvu sanjal, da bo postal klasični in rock glasbenik, človek, ki se na vsakem koraku trudi, kako slovenščino narediti dostopnejšo in razumljivejšo širšim množicam, človek, ki ljubezen do jezika in glasbe spretno prepleta še danes, kar je razvidno iz njegove zadnje zbirke esejev in kolumn KA, ki je izšla pri Cankarjevi založbi.

Osem desetletij inštituta, ki skrbi za naš jezik

Kozma Ahačič je tudi človek, ki ga spremlja občutek, da nikoli ne dela dovolj. Ko me je sprejel na Inštitutu v svoji pisarni, je razkazal bogato založene knjižne police, na katerih ni manjkalo njegovih del. Slovarji, znanstvene monografije, zbirke esejev, osnovnošolske slovnice … Skoznje se je sprehodil v nekaj minutah, nato pa v slogu človeka, ki ga bolj kot premišljevanje o preteklih dosežkih zanima delo tukaj in zdaj, sedel za mizo, na kateri ga je že čakal snemalnik zvoka.

Od kod izvira občutek, da ne delate dovolj?

Zavedam se, da ta občutek nima pravega stika z resničnostjo. Po drugi strani ni tako redek. Marsikdo ga pozna. Navsezadnje nas spodbuja k novemu delu in izzivom. Lahko bi ga opisal kot osebnostno potezo, ki preprečuje lenobo.

Potemtakem niste kot vaš predhodnik Fran Ramovš, po katerem je poimenovan Inštitut za slovenski jezik (ISJFR)? V eni izmed vaših kolumn je mogoče brati odlomek iz njegove korespondence, v katerem priznava, da »včasih mine po celo leto, da sploh nič ne berem, ne pišem. Študiram že, a kar tako na sprehodu, ne da bi imel za potrebno, da bi to tudi napisal ...«

Najbrž gre za podoben občutek kot pri meni. Fran Ramovš je namreč delal ogromno. Morebiti imamo jezikoslovci ta občutek v krvi. Zlasti slovaropisci, kajti slovaropisje je opravilo, ki se tako rekoč nikoli ne konča. Nekdaj je veljalo, da si lahko slovar pisal od začetka svoje delovne dobe do smrti in še nisi bil gotov. Brata Grimm sta na primer tako vzpostavila nemški zgodovinski slovar.