Na skrajnem karibskem jugu

Aha, Trinidad, je reklo kar nekaj znancev, ko sem jim povedal, da sem bil z družino tik pred epidemijo na Trinidadu in Tobagu. Nekaj mest po svetu je namreč s takim imenom. Vendar je to mini karibska državica, poznana tudi po tem, da njihovi športniki sodelujejo na zimskih olimpijskih igrah.

Državica je sestavljena iz dveh večjih otokov, manjšega Tobaga in večjega, bolj naseljenega Trinidada, ter številnih otočkov, vsi skupaj pa po površini merijo za četrtino Slovenije. Prebivalcev je po zadnjem štetju nekaj čez 1,3 milijona.



Od britanske krone so neodvisni od leta 1962, britanski vpliv pa je viden na cestah, saj se vozi po levi. To ne moti preveč, ker teče promet brez posebnega stresa. Vozniki so v glavnem vljudni. Ne samo enkrat se nam je zgodilo, da so mi pri zavijanju čez nasprotni vozni pas nasproti vozeči avtomobili ustavili.

Brez »titidijev« ne bo šlo

Let iz Frankfurta do Tobaga traja približno deset ur. Če se prej ne pozanimaš, misliš, da boš pristal v špansko govorečem okolju. Ne, ko prideš iz letala, se ti zdi, da si pristal nekje v osrčju Afrike. Na tem otoku so namreč belopolti res v manjšini in španščine skoraj nihče ne razume. Govorijo samo angleščino, ki pa je malo težje razumljiva, ker so jo prikrojili. Očitno so ti ljudje potomci sužnjev, ki so jih v preteklih stoletjih razni zavojevalci privlekli iz Afrike.



Malce drugače je na Trinidadu, kjer je sestava prebivalstva bolj pestra. Če pogledamo v odstotkih, je 38 odstotkov populacije Afričanov, 40 odstotkov Indijcev, preostalo so Venezuelci, Španci, francoski kreoli in drugi. Kot zanimivost naj povem, da potnik, ki pride iz letala, ne sme imeti na sebi ničesar, kar bi bilo podobno maskirni uniformi, kajti tako oblačilo je na otokih prepovedano.
Njihova denarna enota se imenuje TTD, kar pomeni Trinidad-Tobago dolar. Za en evro se dobi trenutno 7,30 TTD. Zanimiva je komična prva izkušnja iz trgovine, ko mi je prodajalec rekel, da izdelek stane »fifty ti-ti-di«. Sprva nisem imel pojma, o čem govori, po nekaj ponovitvah pa mi je uspelo doumeti, da je »titidi« okrajšava za njihovo valuto.

Moram pa tudi opozoriti, da vsaj na Tobagu ni klasičnih menjalnic. Denar je treba zamenjati na letališču ali v bankah v mestu, ki jih ni veliko, popoldne pa so redko odprte.

Jezero nafte

Na tem otoku je tudi presenetljivo veliko belopoltih. Stanovali smo pri neki družini, ki je po rodu iz Velike Britanije. Živijo malo ven iz glavnega mesta Port of Spain, ob vznožju hribovja nad mestom. V tem predelu živijo v svojih hišah skoraj samo belopolti.
Gospodarstvo temelji na nafti in zemeljskem plinu, tako kot v 15 kilometrov oddaljeni Venezueli. Na jugozahodnem delu otoka Trinidad lahko najdete Pitch Lake, nekakšno jezero bitumna, ki je v dovolj trdem stanju, da se po njem lahko sprehajaš, vmes, po nekaterih delih, pa se nabirajo luže. Na določenem delu ta bitumen kopljejo in ga po predelavi sortirajo v trde kocke, pripravljene za prodajo. Izkopani del se po kratkem času spet napolni z novo maso. Jezeru surovine za izdelavo asfalta nekateri pravijo kar osmo čudo sveta.



Na otokih seveda pridelujejo tudi sladkorni trs in tropsko sadje. Kdor išče lepe plaže z mirnim morjem, jih bo na Trinidadu težko našel. Bolje je, da se vrnete na Tobago, kjer je lepša izbira. Za prevoze med otokoma lahko izbirate med trajektom in letalom. Vendar pozor, če najamete vozilo na enem otoku, vam podjetje za izposojo ne dovoli poti na drugi otok, do koder je s trajektom dobre tri ure. Torej, ali greste peš na trajekt ali pa sedete na letalo, ki leti zelo pogosto in vas stane 30 evrov. Let traja približno 20 minut.



Če že govorim o najemu avta, je treba opozoriti, da so ceste na obeh otokih v precej slabem stanju, čeprav premorejo jezero asfalta, kakor sem že omenil. Torej je dobro premisliti pri zavarovanju vozila.

Spodobna dela avtocest sta samo na Trinidadu, in sicer od glavnega mesta proti jugu in proti vzhodu do letališča. Na drugih cestah se včasih naredijo dolge kolone, kjer na koncu vidiš, da je zastoj nastal samo zaradi precejšne udrtine na cesti in počasnega ogibanja oviri.

Ptice kot navdih za zastavo

Pri opisovanju teh otokov ni nepomembno omeniti drevesa Hippomane mancinella, v angleščini manchineel tree, ki uspeva na celotnem karibskem območju. Namreč, med vožnjo po Tobagu smo opazili lepo plažo in parkirali vozilo pod košatim drevesom. Na deblu je bila pritrjena malo večja tabla z napisom v angleščini, ki sem ga najprej skoraj spregledal. Mojo pozornost pritegnili drobni sadeži na tleh, podobni nedozorelim jabolkom ali tepkam. Že od nekdaj imam navado, da ugriznem v sadje, ki ga najdem pod drevesom, no, to pot sem še prej pogledal na tablo, kjer je pisalo, da je to drevo in vsi njegovi deli zelo strupeno. Tudi vedriti v dežju pod njim menda ni zdravo. Torej, bodoči popotniki v tiste dele sveta naj si to zapomnijo.

Pri opisovanju Trinidada moram omeniti tudi severozahodni del otoka, ki je po zemljevidu sodeč močvirnat, vendar so to kanali z mangrovami, ki se po nekaj kilometrih končajo v morju.



Tu so domačini našli svojo priložnost in vsak dan po 16. uri vozijo turiste s čolni za približno 30 oseb v notranjost, kjer se kanal razprostre v veliko vodno površino s plitkim dnom. Ob oseki se pokaže velik del blatnega dna. Tam so naši čolnarji ustavili. Ko se sonce počasi bliža obzorju, začnejo priletavati velike jate rdečih srpačev ali ibisov, ki se posedejo po vejah. Toliko jih je, da se zelene mangrove pomešajo z njihovo rdečino. Ko čolni s turisti krenejo naprej, ptice napadejo blatne površine, kjer najdejo obilico hrane.

Domačini so tako ponosni na te ptice, da so si zamislili tudi nacionalno zastavo v njihovih barvah: rdeč pravokotnik s črno diagonalo, kakor imajo ptice obrobljene konce kril.

Če si kdo predstavlja, da je Trinidad in Tobago državica za poceni dopust, se moti. Če je kaj cenejše kot v Evropi in pri nas, je bencin. Večinoma pa je vse vsaj dvajset odstotkov dražje.

Kar zadeva gurmanske užitke, nimajo neke svoje kuhinje, mogoče le kje v prestižnih hotelih. Če se ustaviš v obcestni restavraciji, ponujajo klasiko, resda z morsko hrano iz njihovega morja, vendar ocvrto in z ocvrtim krompirjem, z nekaj majoneze in solatnih listov. Na koncu ti izstavijo račun, ki je redko nižji od 20 evrov.



V spominu mi je ostalo njihovo nacionalno geslo, ki bi ga bilo dobro vcepiti tudi v našo zavest: Skupaj si prizadevamo, skupaj dosežemo!