Na strmino raje pozneje kot prezgodaj

Otrok naj najprej vzljubi sneg z igro, šele nato se lotimo poučevanja tehnike, svetuje učitelj smučanja z licenco Tadej Trdina.

Objavljeno
02. februar 2018 15.36
Jana Zupančič Grašič
Jana Zupančič Grašič

Otrok naj najprej vzljubi sneg z igro, prekopicevanjem v smučarskih čevljih, s spuščanjem na smučeh po blagi klančini, šele nato se lotimo poučevanja tehnike, svetuje Tadej Trdina, učitelj smučanja z licenco, nekdanji smučarski reprezentant v smučarskem krosu (ski cross), zdaj pa tudi trener mladinske reprezentance v tej športni disciplini. So pa otroci na skupinskih smučarskih tečajih bolj motivirani, medtem ko individualno, zlasti če jih učijo starši, lahko hitro izgubijo voljo.

Za prvi otrokov stik s snegom oziroma s smučmi lahko poskrbi prav vsak. »Otroka peljimo s smučkami po ravnini, naj hodi v smučarskih čevljih naokoli, se igra. Tudi kak klanček, ki se izteče v dolgo ravnino, na kateri se otrok ustavi sam od sebe, je primeren za prve smučarske podvige. Na snegu mora, skratka, uživati, da gre potem vedno rad z nami in komaj čaka do prihodnjič. Če pa starši že takoj začnejo zelo resno, z vadbo tehnike in podobno, lahko otrok samo debelo gleda in hitro izgubi veselje,« svari Tadej Trdina, tudi sam oče dveh otrok, ki sta pri treh letih že oba trdno stala na smučeh.

»Smotrno je iti postopoma: ko postane klanček z ravninskim iztekom premajhen izziv, gremo šele na hrib, kjer otroka namestimo v položaj klina (pogovorno plug). To je eden večjih mejnikov pri učenju smučanja, saj je ta položaj dokaj nenaraven - peti navzven, konici približani -, pri čemer se pogosto zgodi, da ima otrok nogi premalo potisnjeni navzven,ali pa se mu konici preveč stikata, zato je treba smuči ves čas popravljati v nenaravni položaj. Nekaterim je dovolj, da starše zgolj opazujejo, drugim ustreza, da si jih starši namestijo med noge. Težiti je treba k temu, da otrok čimprej sam stoji na smučeh, saj takrat s svojo težo pritiska k tlom, in ko začuti, kaj mora narediti, da se ustavi, kaj, da zavije, je najteže že mimo.«

Na začetku, pravi, ni pomembno, kakšne so smuči: »sulice«, ravne, ali z zarezno tehniko (carving). Učenje se namreč brez izjeme začne v položaju pluga, ki omogoča dobro zaviranje in tudi zavijanje s tem, ko se otrok prenese težo na levo ali desno nogo, temu pa sledi zavoj. Bolj pomembno je, da otrok nima predolgih smuči, saj jih težko - če sploh - obvladuje. Najbolj ustrezna višina je približno do otrokove brade, več ne, zato odsvetuje nakup smuči za več let skupaj.

Z nestrpnostjo ne bo šlo

Tadej Trdina poudari, da se kak otrok osnovnih veščin nauči zelo hitro, drugi pa precej počasneje. »To je odvisno od njegove motorike, predvsem pa od želje, motivacije in interesa, pa tudi od starša ali učitelja, ki morata biti hkrati spodbudna in potrpežljiva. Je pa res, da je staršem težje kot učiteljem: otrok pri starših hitro postane lačen, žejen, utrujen ..., če pa gre na tečaj ali ima učitelja, je običajno precej bolj delaven, potrpežljiv in ubogljiv, čeprav tudi na tečajih ne pretiravamo: po uri učenja je priporočljivo narediti nekaj pavze.«
Nekajdnevni smučarski tečaji so po njegovih besedah dobri ravno z vidika motivacije, saj so tam otroci podobne starosti s podobnim znanjem smučanja. »Tisti, ki so mogoče malenkost boljši, s tem motivirajo še druge, da jih posnemajo, imajo cilj, da tudi sami poskušajo tisto, česar je že sposoben njihov prijatelj. Skupinsko učenje je zato zelo v redu, je tudi cenejše kot individualne ure, je pa res, da se napreduje počasneje kot pri učenju eden na enega, ko se učitelj posveti prav tistemu, kar otroku še manjka oziroma mu ustreza, in to na ravni, prilagojeni njegovemu znanju. Na skupinskih tečajih se običajno skupina prilagaja tistemu z najmanj znanja in veščin.«


Tadej s svojim sinom, ki pri treh letih že v celoti varno presmuča Stari vrh. Foto: osebni arhiv

Ocenimo svoje znanje

Če se odločimo otroka učiti sami, moramo vedeti, da bo za vsako morebitno napačno priučeno veščino pozneje potreboval toliko več časa, da jo popravi oziroma odpravi. Trdina, na primer, pri učenju nerad uporablja vajeti, »saj s tem otroka nenehno vlečemo nazaj, zaradi česar avtomatično zavzame držo z zadnjico nazaj. In jo obdrži tudi, ko ga spustimo z vajeti, kar pa je težava, saj potem potrebuje daljše obdobje, da se navadi pravega položaja, torej s koleni naprej. Podobno je pri učenju smučanja: če otroka napačno naučimo in bo tako smučal nekaj let, bo skoraj toliko časa potrebnega tudi, da se nauči pravilne tehnike. Zato je tako pomembno, da začnemo postopoma in s pravilno tehniko ter na terenu, ki je primeren otrokovemu znanju.«

Drugi velik mejnik je prehod iz klinastega v paralelni položaj. »Če otrok zelo dolgo vozi v plugu, utegne biti prehod kar težaven, ampak z vajo se vse da. Ko pa usvoji paralelno tehniko, torej obdrži smuči skupaj in vzporedno, z gibanjem ter vrtenjem gležnjev in kolen pa začne počasi izvajati zavoje, šele sledi faza, v kateri je pomembno, kakšne oblike so smuči.«

Varnost na prvem mestu

Ko se nam zdi, da je otrok pripravljen za nov korak, moramo biti pozorni predvsem na varnost. »Naučiti otroka zavijati in ustavljati na lažjih terenih je eno, to, da je potem dovolj samostojen in samozavesten, da si upa tudi na težje terene, pa nekaj drugega, nov mejnik. Presoditi, kdaj gre lahko dlje, je seveda težko, nimam pravega odgovora na to vprašanje, a mislim, da se je smotrno držati pravila, da je na strmino bolje iti malo pozneje kot prezgodaj. Težava je namreč, če starš šele tam ugotovi, da je precenil otrokovo znanje smučanja. In če sam ne zna dobro smučati, bo težko spremljal še otroka, ga popravljal in mu sledil oziroma ga ujel, če bo naredil kaj nepredvidljivega, se spustil po smučišču nenadzorovano, brez zaviranja.«

Če ne zaupamo svojemu znanju smučanja za učenje, kdaj potem otroka vključiti v šolo smučanja? »Pri štirih, petih letih bo dovolj zgodaj, je pa dejstvo, da je petletnika precej lažje naučiti smučanja kot pozneje najstnika; bolj so dojemljivi, vse, kar vidijo, posnemajo, bolj sledijo napotkom, celo radi imajo, če njihovo držo popravljamo, medtem ko starejši že bolj mislijo s svojo glavo in hočejo malo po svoje.«