Ekspresnih pet: Na vrhu je malo prostora za zasebnost

Odvetnik Čeferin o tem, kdaj je nekdo dovolj javna osebnost, da je objava tekstovnega, slikovnega ali videomateriala o njem dopustna.

Objavljeno
17. februar 2017 14.59
Gorazd Utenkar
Gorazd Utenkar
Večina ljudi ima danes v žepu napravo, ki poleg vsega drugega omogoča tudi zvočno in videosnemanje ter fotografiranje. Pred kratkim sta javnost vznemirila sodba, s katero so obsodili fotografa na pogojno zaporno kazen zaradi objave in obdelave fotografije zasebnega SMS-sporočila visoki političarki, in posnetek, na katerem se je zdaj vidni politik pred leti znašel v družbi, v kateri so domnevno uživali mamila. O tanki liniji med zasebnostjo in javnostjo smo se pogovarjali z odvetnikom, specialistom za civilno in medijsko pravo, predavateljem na evropski pravni fakulteti ter fakulteti za družbene vede dr. Rokom Čeferinom.

Vrhovno sodišče je potrdilo sodbo okrajnega sodišča v Ljubljani, s katero je na pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let obsodilo fotografa Janija Božiča, ki je leta 2013 v državnem zboru fotografiral SMS-sporočilo Alenki Bratušek, s katerim ji je Peter Kraljič čestital ob izvolitvi za mandatarko, ter fotografijo potem obdelal in objavil na spletnem portalu. Vzrok za obsodbo je bila obdelava in objava fotografije, ne fotografiranje. Ali se vam zdita obsodba in tudi višina kazni primerni?

V sodni praksi so se izoblikovala nekatera merila, na podlagi katerih lahko odgovorimo na vprašanje, kdaj je šel avtor določenega sporočila predaleč pri uveljavljanju svoje pravice do svobode izražanja oziroma kdaj je nedopustno prizadel pravico do zasebnosti druge osebe. Pri tem je pomembno predvsem, kakšen je status osebe, v katere zasebnost je avtor sporočila posegel, in ali je objava sporočila v javnem interesu.

V konkretnem primeru je Božič fotografiral SMS osebe, ki je bila takrat izvoljena za predsednico vlade. Oseba na tako visoki politični funkciji mora biti tolerantna do zanimanja javnosti za svoje ravnanje. Njena zasebnost je bistveno manj varovana, kot to velja za anonimne ljudi. Iz v medijih objavljene izjave Društva novinarjev Slovenije izhaja, da naj bi bila vsebina premierkinega SMS, ki ga je gospod Božič fotografiral in objavil, v velikem interesu javnosti. Če to drži in ob upoštevanju omenjenega dejstva, da je šlo za poseg v zasebnost visoke predstavnice oblasti, potem je po mojem mnenju vprašanje, ali ni sodišče z obsodbo fotografa pretirano omejilo njegove svobode izražanja.

Če je šlo za SMS zasebne narave, ki za javnost ni bil objektivno pomemben, pa je seveda stvar povsem drugačna. V takem primeru bi bila pravica do zasebnosti mandatarke pomembnejša od pravice javnosti do obveščenosti in v takem primeru bi bila po mojem mnenju obsodba fotografa utemeljena.

Prejšnji teden se je na spletu pojavil posnetek politika Andreja Čuša, ki je bil eden od udeležencev dogodka, na katerem so domnevno uživali mamila. Čuš je poslanec, torej javna oseba, vendar v času, ko je pred več kot petimi leti posnetek nastal, še ni imel javno izpostavljene funkcije, bil je vodja podmladka ene od parlamentarnih strank. Druge osebe na posnetku imajo zakrite obraze, ena tudi spremenjen glas. Je objava takšnega posnetka nezakonita?

Če bi sporni posnetek res prikazoval poslanca med uživanjem prepovedanih drog, bi lahko obstajal interes javnosti, da je o tem dogodku obveščena. Še zlasti bi to veljalo, če bi poslanec pred nastopom svoje funkcije v predvolilni kampanji zagovarjal tradicionalne vrednote, ki vključujejo nasprotovanje uživanju mamil in podobno. V takem primeru bi imela namreč javnost pravico biti seznanjena z dejstvom, da jo je poslanec pred volitvami zavajal, torej, da je javno zagovarjal določene vrednote, ki jih je v zasebnem življenju kršil. V tem kontekstu lahko postane tudi tisto, kar poslanec počne za zaprtimi vrati svojega stanovanja, zadeva v javnem interesu, saj kaže na njegove značajske lastnosti in lahko pomembno vpliva na odločitev volivcev na naslednjih volitvah.

Če bi bil zoper osebo, ki je objavila ta posnetek, sprožen kazenski postopek, bi moralo sodišče odgovoriti na vprašanje, kateri od človekovih pravic je treba v konkretnem primeru dati prednost pred drugo: pravici poslanca do zasebnosti ali pravici javnosti do obveščenosti. Če se je tisto, kar je objavljeno na posnetku, res zgodilo, bi po mojem mnenju morali dati prednost pravici javnosti do obveščenosti, kar pomeni, da bi moralo sodišče avtorja posnetka oprostiti. Če je šlo za ponaredek, namenjen diskreditaciji poslanca, pa ne more biti dvoma o tem, da je avtor tega posnetka oziroma oseba, ki ga je objavila, storil kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega snemanja.

Kako pogoste so tožbe, povezane z vdorom v zasebnost javnih osebnosti?

Slovenski pravni prostor je sorazmerno majhen in zato je tudi tožb javnih oseb zaradi kršitve njihove pravice do zasebnosti sorazmerno malo. V zadnjih letih je tako ustavno sodišče obravnavalo ustavno pritožbo Zmaga Jelinčiča, ki je bil pred rednimi sodišči obsojen zaradi žalitve koprskega državnega tožilca, pa na primer Saša Hribarja, ki naj bi po mnenju rednih sodišč razžalil urednika TV Slovenije. Znan je tudi primer, v katerem je kardinal Franc Rode tožil novinarja Dejana Karbo, ker da je ta s svojimi članki o kardinalovem domnevnem očetovstvu posegel v njegovo zasebnost.

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) pa je obravnavalo neprimerljivo več zadev, v katerih je šlo za poseganje medijev, predvsem senzacionalističnih, v zasebnost znanih oseb. V posameznih postopkih pred ESČP je tako na primer nastopala Karolina Monaška, ki je zahtevala obsodbo Nemčije, ker je nemška sodišča niso zaščitila pred senzacionalističnimi mediji. Njen brat, princ Albert Monaški, je pred francoskimi sodišči zahteval prepoved poročanja o svojem nezakonskem otroku. Razvpit je tudi primer, v katerem je bivši šef Formule 1 Max Mosley pred ESČP zahteval obsodbo Združenega kraljestva, ker je časopis News of the World objavil na skrivaj posneto orgijo, v kateri je sodeloval Mosley s še petimi prostitutkami. Mosley je pred ESČP – neuspešno – zatrjeval, da mu angleški zakon ne zagotavlja zadostnega varstva pred senzacionalističnimi mediji. V vseh navedenih zadevah je ESČP bolj ali manj uspešno poskušalo najti ravnotežje med pravico do zasebnosti javnih oseb in pravico javnosti do obveščenosti.

Kdaj je nekdo dovolj javna osebnost, da je objava tekstovnega, slikovnega ali videomateriala o njem dopustna, in v kakšnem kontekstu?

Na splošno velja, da je zasebnost politikov varovana obratno sorazmerno z njihovim položajem v organih oblasti. Ali z drugimi besedami, čim višjo funkcijo nekdo zaseda, toliko bolj mora biti toleranten do poseganja medijev v njegovo pravico do zasebnosti. Zasebnost nižjih državnih uradnikov je tako bolj zaščitena kot zasebnost visokih državnih uslužbencev.

Iz sodne prakse ustavnega sodišča in ESČP izhaja, da smejo novinarji intenzivno posegati predvsem v pravico do zasebnosti predstavnikov izvršilne in zakonodajne veje oblasti. Bolj previdni morajo biti pri poseganju v osebnostne pravice predstavnikov sodne veje oblasti, torej sodnikov. Po mnenju ESČP so namreč sodišča »varuhi pravičnosti«, ki morajo za kakovostno opravljanje svojega dela uživati zaupanje javnosti. Zato morajo biti sodniki še posebej zavarovani pred neutemeljenimi napadi na svoj ugled.

Ali menite, da je zakonodaja na področju varovanja zasebnosti, glede na razširjenost tehnologije, s katero ima večina ljudi dobesedno v žepu napravo za glasovno in videosnemanje ter fotografiranje, primerna?

Razvoj tehnologije je prinesel skoraj neomejeno možnost izmenjave sporočil in idej med ljudmi. Brezmejna svoboda izražanja pa pomeni resno grožnjo tako pravici do zasebnosti kot pravici do osebnega dostojanstva. V zadnjem času smo na spletu vse pogosteje priča anonimnim žalitvam in diskreditaciji znanih oseb. Vse več je tudi pozivanja k sovraštvu nasproti ranljivim družbenim skupinam. Žrtve teh dejanj pogosto nimajo učinkovitih sredstev za varstvo svoje zasebnosti in ugleda.

V prej omenjenem primeru Mosley je časopis News of the World javno objavil videoposnetek spolnega odnosa Maxa Mosleyja s prostitutkami in v samo dveh dneh, še preden bi Mosley lahko dosegel sodno prepoved predvajanja, si ga je ogledalo 1.200.000 ljudi. Mosley pred sodiščem ni več mogel doseči zadoščenja. Nobena odškodnina mu ne bi mogla povrniti izgubljenega osebnega dostojanstva. Spremenjene družbene okoliščine, ki temeljijo tudi na tehnoloških spremembah, tako vedno bolj ogrožajo pravico do osebnega dostojanstva in pravico do zasebnosti.

Zato pozdravljam spremembe v zakonodaji in sodni praksi, v skladu s katerimi spletni mediji oziroma njihovi uredniki pod določenimi pogoji odgovarjajo za razžalitve, ki jih povzročijo anonimni uporabniki spleta. Prav tako bi morali oškodovancem omogočiti lažjo identifikacijo oseb, ki so jih razžalile v anonimnih spletnih komentarjih.