Na zwiftu ni občinskih mej

Miha Koncilija, prvi trener Tadeja Pogačarja, o kolesarjenju med občinskimi mejami in med štirimi stenami.
Fotografija: Dobršen del slovenske kolesarske populacije zdaj pedale vrti med štirimi stenami. FOTO: arhiv proizvajalca
Odpri galerijo
Dobršen del slovenske kolesarske populacije zdaj pedale vrti med štirimi stenami. FOTO: arhiv proizvajalca

Kolesariti ali prelivati znoj na trenažerju, to je zdaj vprašanje za ljubitelje vrtenja pedalov ne le v Sloveniji, temveč po vsem svetu. Marsikje te dileme sicer ni, saj je kolesarjenje prepovedano. Pri nas (še) ni, je pa omejeno na območje občine, v kateri bivamo. Če se ga že lotimo, to storimo z zrnom soli, pravi Miha Koncilija, prvi trener Tadeja Pogačarja.

Številni slovenski ljubiteljski kolesarji so v zadnjih tednih postali »kartografi«, ki na novo spoznavajo meje domače občine in odkrivajo poti, na katerih je mogoče na omejenem območ­ju narediti 100-kilometrsko »rundo«. Tudi v teh časih se ne želijo odpovedati svojemu karbonskemu konjičku, in če kolesarijo vsak zase ter v mejah svojih občin, ne kršijo veljavnih odlokov.

Kakor domala vse, kar počnemo te dni, tudi to izvablja tako odobravanje kot zgražanje. Gibanje na svežem zraku priporoča zdravstvena stroka, po drugi strani pa je vsak kolesar na cesti ali gozdnih poteh potencialni poškodovanec, za oskrbo katerega bi po nepotrebnem porabili veliko časa in energije zdravstvenih delavcev ter tudi zaščitne opreme, ki jo krvavo potrebujejo v boju z novim koronavirusom.

Miha Koncilija (desno) v družbi Jana Polanca, s katerim sta nekoč sodelovala pri ljubljanskem Rogu. FOTO: osebni arhiv
Miha Koncilija (desno) v družbi Jana Polanca, s katerim sta nekoč sodelovala pri ljubljanskem Rogu. FOTO: osebni arhiv


Ta pomislek in prostorske omejitve so pripomogli temu, da je tudi v Sloveniji prodaja trenažerjev poskočila v nebo. Specializirane trgovine so v nekaj dneh izpraznile svoje zaloge, kar pomeni, da dobršen del slovenske kolesarske populacije ta čas vadi doma. »Občutki na trenažerju so precej drugačni kot zunaj na kolesu. Naši fantje gredo nekajkrat na teden še na kolo, vsak se mora znajti po svoje, znotraj svoje občine. Tam lahko vztrajajo uro ali dve, gre bolj za to, da ohranjajo občutke na kolesu, tako kot jih smučarji na snegu. Na srečo še imamo to možnost,« o kombinirani vadbi pravi Koncilija, trener mladincev pri ljubljanskem Rogu, katerega barve je pred odhodom med profesionalce branil tudi Tadej Pogačar.
 

Vadba je bolj natančna


»Na trenažerju je mogoče narediti zelo dobre treninge, intervalna vadba je morda celo boljša kot na kolesu, ker si lahko bolj natančno odmeriš intenzivnost, bolj natančno nadziraš moč in kadenco. Zunaj pa prevladuje občutek, da si na kolesu, imaš upor zraka, čutiš asfalt, pokrajina se spreminja. Predvsem relativnost časa na trenažerju ali kolesu je neprimerljiva. Na kolesu tudi več ur hitro mine, na trenažerju se lahko ena ura vleče v nedogled,« je Koncilija povedal o psihološki pregradi, zaradi katere se številni kolesarji pozimi, ko naj bi bili trenažerji v običajnih razmerah v redni uporabi, stežka spravijo nanje.

Če gremo na kolo, moramo to storiti brez družbe drugih kolesarjev. FOTO: Leon Vidic/Delo
Če gremo na kolo, moramo to storiti brez družbe drugih kolesarjev. FOTO: Leon Vidic/Delo


Zdaj so za številne malodane edina možnost vadbe, čeprav so ta čas vremenske razmere tako rekoč idealne za kolesarjenje na prostem. To vadbo pa je treba prilagoditi razmeram med štirimi stenami, na vrtu ali terasi. »Včasih lahko kdo z njo tudi pretirava, če je vajen biti na kolesu po tri ali štiri ure in poskuša to količino vadbe prenesti na trenažer. Ura ali ura in pol je dovolj za trening, ki ima rep in glavo. V tem času lahko narediš ogromno, ni potrebe, da se še dodatno uro mučiš na trenažerju. Takšne, ki jim to uspeva, občudujem, saj morajo imeti izjemno močno voljo in motivacijo, da toliko časa gonijo na mestu. Tudi Pogačar je v zadnjih tednih največ po uro in pol na trenažerju, morda to naredi dvakrat na dan, pa je profesionalec na najvišji ravni,« sogovornik odsvetuje maratone na trenažerjih, ki so zaradi spletnih aplikacij, ki omogočajo virtualne skupinske vožnje, vodene programe priprav in dirke, v zadnjih letih postali bolj priljubljeni.
 

Pametni so boljši


Najbolj se je uveljavil zwift, platforma, s pomočjo katere v zadnjih tednih sočasno vadi okoli 30.000 kolesarjev. Pred pandemijo se je pozimi največje število hkratnih uporabnikov gibalo okoli 15.000. »Zwift je dobrodošla popestritev. Nekaterim je to zelo všeč. Nekaterim našim mladincem je celo bolj ustrezalo, da so bili s trenažerjem na spletu kot pa s kolesom na cesti, ljudje smo si različni. Jaz sem šel raje na trening v dež, kot da bi doma vrtel pedale in strmel v steno,« se je sogovornik vrnil v svoje tekmovalne čase, ko še ni bilo pametnih trenažerjev, ki imajo vgrajene merilnike moči in so povezljivi z vadbenimi aplikacijami. Ti pa tudi niso za vsak žep, analogni trenažer je (bilo) mogoče kupiti že za manj kot sto evrov, cene najboljših pametnih izvedb močno presegajo 1000 evrov. Rešitev, ki je cenovno še sprejemljiva in tudi dovolj funkcionalna, je mogoče najti nekje vmes.

Tudi Tadej Pogačar se v zadnjih tednih pripravlja na trenažerju. FOTO: osebni arhiv
Tudi Tadej Pogačar se v zadnjih tednih pripravlja na trenažerju. FOTO: osebni arhiv


Pa se splača dodaten vložek, če se na navadnem trenažerju lahko ravno tako preznojimo kot na pametnem? »Tudi starši naših kolesarjev so me spraševali, kaj narediti. Če si to lahko privoščiš in si dovolj računalniško pis­men, da znaš uporabljati zwift in te bo to pripravilo k vadbi, je vložek upravičen. Tudi na klasičnem trenažerju lahko narediš zelo dober trening, je pa pametni vseeno boljši, lahko se povežeš z drugimi, imaš virtualne proge, vzpone, na katerih ne moreš 'goljufati'. Bolj realističen je, imaš progo, ki jo moraš premagati tako kot na kolesu,« je nadaljeval Koncilija, ki še vedno priporoča tudi nekoč precej bolj razširjen pripomoček za notranjo kolesarsko vadbo, valje, na katere kolo ni vpeto, temveč ob poganjanju kolo prosto »plava« po njih.

»Sem privrženec valjev, na njih sem odrasel. Na trenžerju sediš in goniš, na valjih pa moraš vseskozi loviti ravnotežje, občutek je bližji pravi vožnji s kolesom, tako utrjujemo tudi tehnično obvladovanje kolesa. Priporočam jih predvsem tistim, ki imajo težave s tem, ne toliko zaradi splošne kolesarske vadbe, ki jo je težje narediti, saj se na valjih težko osredotočiš na intervale, moč in kadenco. Osredotočen moraš biti predvsem na to, da ohranjaš ravno linijo, pri začetnikih je to pomembno,« je Koncilija prepričan, da lahko tudi doma utrjujemo kolesarsko znanje, predvsem pa pravi, da ni vse v kolesu.
 

Pripravljenost bo, ne pa tudi občutki


»Kolesarji smo zasvojeni in mislimo, da je vse samo kolo. Bolje je narediti uro na trenažerju in zraven še vaje za moč ali stabilizacijo trupa. Tudi svojim varovancem sem priporočil, naj delajo takšne vaje, hodijo, tečejo. To ni tako pomembno za kolesarske zmogljivosti kot za splošno zdravje, ker v življenju veliko presedimo. Vadba na trenažerju trikrat na teden je dovolj. Ko pa smo na trenažerju, moramo biti predvsem previdni, da dovolj pijemo, saj se na njem precej bolj znojimo, ker ni vetra. Najbolje si je zraven postaviti ventilator, da ni toliko pregrevanja in da se znoj nekoliko suši,« je Koncilija navrgel še nekaj praktičnih nasvetov za vrtenje pedalov na mestu.

V zadnjih tednih so kolesarske trenažerje malodane razporodali po vsej Evropi. Foto Shutterstock
V zadnjih tednih so kolesarske trenažerje malodane razporodali po vsej Evropi. Foto Shutterstock


Nekaj jih ima tudi za čas, ko se bomo lahko spet sproščeno vozili po slovenskih cestah in ne bomo občinskih mej prečkali le na zwiftu, na katerem lahko med drugim prekolesarimo virtualni New York ali London: »Če bomo delali na trenažerju, bomo junija v precej boljšem stanju, kot če ne bi počeli nič, mišice in srčnožilni sistem še vedno delajo enako kot na kolesu. Manjkajo nam občutki, ki jih na kolesu razvijamo ves čas, ko se vozimo v klanec, ko se spuščamo. Dva do tri tedne bomo potrebovali, da se nam bodo povrnili ti občutki. Pri­pravljenost morda bo prava, občutki pa ne, zato bo potrebne nekaj več previdnosti. S pravo mero razuma lahko vse speljemo tako, da bo za vse najboljše.«

Preberite še:

Komentarji: