Nad robustne ure s pinceto in potrpljenjem

Samo Kukovičič: Edini strokovnjak za stolpne ure, ki jih imamo v Sloveniji več kot 2000.

Objavljeno
21. maj 2016 19.30
Samo Kukovič, urar Krško 18.5. 2016 [urar]
Brane Maselj
Brane Maselj
Če hočemo stolpni uri pogledati v drobovje, moramo v stolp ali vsaj na podstrešje k Samu Kukovičiču. Urar, ki je včasih s filigranskim orodjem popravljal zapestne v središču Krškega, se je zaljubil v robustne starinske mehanizme, ki so nekoč z zvonikov cerkva ali grajskih stolpov ljudstvu merili čas.

Na podstrehi hiše, ta je še starejšega datuma kot veliki urni mehanizmi, ki jim služi zdaj 38-letni samostojni delavec v kulturi, je tik nad stopnicami obešeno restavrirano zobovje nekdaj imenitne stolpne ure z gradu Pišece. Ura brez ogrodja in številčnice je pravzaprav imenitna samo za zanesenjaka, ki vidi v njenih zobnikih več kot le zarjavele posledice neusmiljenega zoba časa.

Urar, ki se je za naš obisk pražnje oblekel, se znebi suknjiča in prelevi v strojnika, takoj ko se skloni nad mehanizem in zaniha nosilec velikega sekundnega nihala, za katerega stopniščna niša ni bila dovolj globoka. Drugače je v stolpu, kjer so nihala lahko dolga tudi do 10 metrov, še daljše pa so vrvi težkih kovinskih uteži, ki s svojo težo poganjajo te mogočne stroje.

Rastoče ure

Daljša ko je vrv uteži, dlje časa lahko ura teče, ne da bi navijali, potrpež­ljivo razlaga osnove urarske fizike Samo Kukovičič, ki se je v minulih desetih letih splazil že v številna urna ohišja po vsej Sloveniji. Slovenci imamo več kot 2000 takšnih zgodovinskih spomenikov, morda največ na svetu na kvadratni kilometer ozemlja, a žal marsikje nemo propadajo. Le kakšnih 300 jih morda še deluje, nekaj tudi po zaslugi urarja iz Krškega, ki si od leta 2012 ustvarja novi dom v nekdanji brestaniški občini. Vsaj 500 let stara stavba je bila pred tem pristava gradu Rajhenburg. V stavbi, v treh letih jo je moral, čeprav je spomeniško zaščitena, dobesedno iztrgati gozdu, ki je začel poganjati iz njenih zidov in strehe, želi napraviti poseben restavratorski in muzejski center, saj je nadvse pomembna za zgodovino kraja. Da bi ohranili vso to kulturno dediščino, je že pred desetletjem predlagal kulturnemu ministrstvu projekt Evidentiranje in ohranitev stolpnih ur v Sloveniji – Rastoča ura.

Gre za sistematično pridobivanje podatkov o neposrednem stanju zgradb, zvonikov in samih mehanizmov, ki so javna dobrina, povezana ne le z drugimi vrstami ur, temveč tudi z drugimi vrednotami, ki vsaka po svoje soustvarjajo vidno, zvočno ali snovno kompleksnost časa in prostora. V okviru tega projekta je že konserviral stolpne in druge podobne ure v Krškem, Sevnici, Brežicah, Kopru, Zagorju ob Savi, Bohinjski Bistrici, Beltincih, pri Gradu, v Postojni, Vipavi, Piranu in tudi v Buzetu na Hrvaškem. Pripravljen ima restavratorski in prezentacijski program še za nekatere druge ure, saj gre, kakor prepoznavajo tudi na kulturnem ministrstvu, »za mehanizme, ki bistveno prispevajo k prepoznavnosti kraja, se nanašajo na znano osebnost ali pa predstavljajo redek artefakt, potreben posebne zaščite«.

A kot je običajno, je tudi v Krčanovem primeru resničnost precej drugačna od deklaracij in želja, ki jih v svoje dokumente zapisuje država. Dokaz je Moškonova ura z gradu Pišece iz leta 1710, ki že devet let prenovljena stoji pri mojstru in čaka, da se cerkev in država dogovorita glede lastništva. Gre za izjemno uro, sicer eno najmanjših na Slovenskem, vendar po tipu zaskočnega mehanizma, ki ga je izumil angleški kraljevi urar Clement Willam, povsem enako dvema veliko bolj slavnima, to sta westminstrska v Londonu in ura na sahatkuli v Sarajevu. Enako srce pa bije tudi v uri Zoisove graščine v Bohinjski Bistrici.

Zakladi v stari hiši

Takšna ura, za laika kup zarjavelega železja, je med mojstri, nekaj njemu podobnih je še, predvsem v Švici in Rusiji, ovrednotena med 100 tisoč in 150 tisoč evri, pove Kukovičič.

Kupček železja na lesenem podestu je po dolgotrajni prenovi, ki je potekala po vseh zakonitostih konservatorske stroke, za ljubitelja pravzaprav neprecenljive vrednosti. Naprava, ki jo urar strokovno razdeli na zaskočni, centralni pogonski mehanizem, je v celoti izdelana ročno, noben zobnik nima povsem okrogle oblike, noben zobček ni drugemu povsem enak. Kdo ve, koliko časa je bilo potrebnega, da so nekdanji mojstri samouki skovali in natančno zbrusili zobnike takšne ure, da je potem več stoletij ljudstvu umerjala življenjski ritem in postala z bitjem na zvonovih tudi del akustične podobe krajine. Kroparski kovači so imeli menda normo za 20 ljudi, da so skovali en urni mehanizem na leto, pripoveduje urar. Pri tem se čudi, zakaj kulturno ministrstvo, ki sicer ugotavlja, da z njegovim restavratorskim delom prvič nastaja nekakšna »empirična podoba topografske urejenosti časa na Slovenskem«, namenja njegovemu delu tako skromen fond, kakor da bi ga za njegovo delo plačevalo po 35 centov na uro. To je še slabše kot nekoč, ko je kroparski kovač dobil za vsak dan dela en krajcar, negoduje urar, ki ves čas pogovora nežno brklja po že zdavnaj prenovljeni uri.

Za zdaj je Moškonova ura edina, ki je našla, vsaj začasno, streho na Kantalonu, koder so za časa rajhenburške gospode in vseh naslednjih gospodarjev kraja prebivali župniki, dacarji, biriči in drugi udi oblasti, po vojni pa je postala stanovanjska hiša. Še zdaleč pa ni ura na podstrešju edini zgodovinski artefakt v hiši. Ko si je urar pred tremi leti nadel delavske rokavice in začel hišo izkopavati izpod večstoletnih usedlin, je v njenih številnih sobah in kleti, kjer so bili nekoč zapori, odkrival na stotine porumenelih papirjev nekdanjih tam delujočih in prebivajočih. Vsa ta dokumentacija še čaka na podrobno preučitev.

Kukovičič je za zdaj pregledal morda komaj kakšno četrtino papirjev, med katerimi je odkril tudi zelo zanimiva pričevanja o stikih trga Rajhenburg s pobrateno občino Buzet, ki ji je pred 2. svetovno vojno tri mandate načeloval za hrvaško zgodovino znameniti Fran Flego. Ta je večkrat obiskal tudi Rajhenburg in ob teh priložnostih prinašal darove, med drugim starinsko stiskalnico za tisk iz 16. stoletja in mavčne odlitke znamenitih glagoljaških zapisov.

Viribus Unitis

Vse to, z družinskim deblom beneške rodbine De Marin vred, ki se je bila rodbinsko povezala z družino Flego, je med vlažnimi stenami opuščene občinske bajte počakalo na Kukovičiča. Še najbolj ponosen pa je zbiralec kulturne dediščine, ki želi v hiši nekoč postaviti muzej in s tem opozoriti na njen krajevni in širši pomen, na knjigo, ki je nekoč pripadala ruskim carjem Romanovom in je v nemirnih časih po prvi svetovni vojni po zavitih poteh usode prispela v Štore. Po urarskih zvezah in prijateljstvih je velika knjiga s pompoznim naslovom V čast in zmago Rajha in s podnaslovom Slike iz avstrijske zgodovine pred nekaj leti prišla do Sama Kukovičiča. Pravkar so mu jo vrnili iz Zagreba, kamor jo je za tri leta posodil na muzejsko razstavo, ki je bila povod, da je fundacija Romanov pred kratkim hrvaškemu glavnemu mestu donirala zbirko rodbinskih glasbenih inštrumentov.

Zgodbo, ki spremlja mogočno, bogato ilustrirano in v vseh pogledih razkošno opremljeno knjigo z lesenimi platnicami, povzema po Bergerjevih, ki so jo kot veliko dragocenost prinesli iz Rusije. Ded Pav­la Bergerja, ta je po drugi svetovni vojni prišel v železarno Štore za tehničnega direktorja, je bil kot glasbenik in dirigent učitelj glasbenega pouka za otroke carske družine Romanov. Ko so komunisti začeli pritiskati na Moskvo, je sam car podaril omenjeno knjigo, z nekaj nakita in Fabergejevim čajnikom, Bergerjevim, češ da naj se umaknejo pred pretečo nevarnostjo iz Rusije. Ob tem je car Nikolaj II. menda povedal Pavlovemu dedu, da mu je bil knjigo podaril sam avstro-ogrski cesar Franc Jožef I., ko sta se med vojno srečala in pogajala o morebitnem umiku avstrijske ladje Viribus Unitis iz voda Jadranskega morja.

Na začetku knjige, ki jo lastnik ponosno razstavi na terasi bodočega muzeja, je pod celostransko podobo Franca Jožefa res rokopisni zaznamek Viribus Unitis, poleg njega pa še kajzerjev osebni podpis. V knjigi o zgodovini monarhije so na več mestih omenjeni tudi naši kraji in ljudje ter, nadvse nenavadno, tudi neki Carl Leo s konca 17. stoletja, znamenit kot izvrsten dacar, ki si je ob odhodu v pokoj izbral za svoje domovanje prav Rajhenburg. Na pročelju cerkve svetega Petra, pod katero stojimo, je še danes njegova nagrobna plošča. A ne le to, omenjeni visoki gospod je očitno živel prav v hiši, ki jo zdaj vneto obnavlja Kukovičič. O tem pričajo inicialke C. L. na vhodnem portalu hiše in tudi dokumenti o vpisu lastnice hiše Anne Leo leta 1828 v zemljiško knjigo.