Nadaljuje se
Za marsikoga je bilo težko, za marsikoga je bilo morda celo najtežje doslej, kljub temu pa je – kot vsako leto doslej – postreglo z nepozabnimi, celo čarobnimi trenutki, če smo jih le hoteli videti.
Po lepe spomine mi ni treba daleč, kar nekaj jih je ujel fotoaparat mojega telefona. Gledam, kako smo bili na zadnji dan lanskega leta v Portorožu, in se čudim, kako sta otroka od takrat zrasla. Prvega januarja smo se sankali v Kranjski Gori, parkirali smo pred hotelom Korona.
Koronavirus je žal zaznamoval tudi leto, ki se izteka. »Ne vem, ali bom kdaj v življenju stopila v trgovino brez maske, ne da bi se mi zdelo, da delam nekaj narobe,« je letos izjavila hčerka in srce se mi je zdrobilo v tisoč koščkov.
Na vse kriplje sem se trudila, da najrazličnejše norosti časa, ki ga živimo, na otroka ne bi preveč vplivale. Za pusta je bila sonce in trije odrasli smo teden dni garali, da je bila najbolj originalna maska v razredu. Šolsko tekmovanje za najboljšo masko je odpadlo zaradi virusa.
Namesto zimskega pobega nekam daleč smo raziskovali kraške jame in okoli Logatca iskali ostanke starih Rimljanov. Namesto Madrida ali Londona so v mojem telefonu posnetki Kostanjevice na Krki in Maribora, namesto Louvra je tu grad Praproče, rojstna hiša pisatelja Louisa Adamiča, namesto Notre Dame katedrala v Gornjem Gradu in namesto Versaillesa Arboretum Volčji Potok.
Tu je prva fotografija sina, ki mi jo je poslala prijateljica, in prva fotografija še enega korenjaka, ki mi jo je poslal prijatelj. Tu sta naša nova sostanovalca, morska prašička, ki sta ob prihodu domov čudežno spremenila spol in namesto Bela in Bučka postala Gašper in Bučko.
Frost je pomolčal, nato pa se je pod košatimi obrvmi zaiskrilo. Odgovoril je: »Vse, kar sem se naučil o življenju, lahko strnem v dve besedi. Nadaljuje se.«
Tu so torte za deveti, četrti in dvakrat devetintrideseti rojstni dan, posnetki hčerkinega prvega violinskega nastopa, prvi sinovi samostojni plavalni zamahi in moja prva hobotnica v solati. Tu so razbeljeni Stradun, očarljivi Trogir in naš Pag, kjer se pod starimi borovci v družbi Polone in Mareta vsako leto za nekaj tednov ustavi čas.
Tu je naša Bistrica, smaragdno zelena in ledena, a za otroke vsako poletje ravno prav topla. Tu je naš štiriletnik z impresivno buško pod očesom, za katero se pri najboljši volji ne spomnim več, kako je nastala, in midve s hčerko na vrhu vrtiljaka visoko nad Ljubljano.
Tu je jež na našem vrtu, ki smo ga nahranili z mačjimi briketi, hčerka, ki je od frizerja ponosno prikorakala s kodri, in jaz, ki sem po 15 letih radikalno spremenila pričesko, pa še pol leta pozneje ne vem, ali je bilo pametno ali ne. Tu so knjige, h katerim smo se zatekali, od slikanic o dinozavrih do Radmilovičevega Kolesarja in novega Murakamija.
Seveda so tu tudi naslovnice časopisa, ki ga s kolegicami in kolegi vsak teden ustvarjamo z velikim veseljem. Vedno znova časopisom napovedujejo katastrofo apokaliptičnih razsežnosti, toda nedelovci lahko ob koncu leta rečemo le – hvala. Hvala vsem našim odličnim sogovornicam in sogovornikom in velika hvala vam, drage bralke in bralci, ker ste nam tudi letos ostali blizu.
Ko je sloviti ameriški pesnik Robert Frost praznoval 80. rojstni dan, ga je novinar Ray Josephs intervjuval za revijo This Week. »Kaj je bila najpomembnejša stvar, ki ste jo v vseh letih in na vseh potovanjih spoznali o življenju?« je zanimalo novinarja. Frost je za trenutek pomolčal, nato pa se je pod košatimi obrvmi zaiskrilo.
Odgovoril je: »Vse, kar sem se naučil o življenju, lahko strnem v dve besedi. Nadaljuje se. V vsej zmedi današnjega časa, pri vseh naših težavah, ko nas politiki obmetavajo z besedami strahu, nam vsem zmanjkuje poguma in v skušnjavi smo, da bi rekli, da je to konec, konec vsega. Toda življenje – nadaljuje se. Vedno se je. Vedno se bo. Ne pozabite tega.«
Želim vam, da pokončno in pogumno zakorakate v novo leto in ga preživite v tempu, ki vam je pisan na kožo. Srčno in srečno 2022 vam želim v imenu celotne ekipe Nedela!
