Naj hčerko šolava doma ali jo pošljeva v šolo?
Običajno je tako, da je eden od staršev bolj naklonjen alternativnim oblikam šolanja kot drugi.
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock
Hčerka naj bi šla letos septembra v šolo. Do zdaj je obiskovala zasebni vrtec, kjer so zelo poudarjali stik z naravo in sledenje naravnemu razvoju otroka. Za takšen korak sva se s partnerjem odločila, ker so nama bile takšne vrednote blizu in ker za svojo deklico nisva želela institucionalnega pristopa.
Vrtec se je izvrstno obnesel, zato nama je ni bilo težko voziti. S tem, da bova hčerko vozila, sva se sprijaznila že, ko smo se pred sedmimi leti sem preselili iz Ljubljane. Zdaj, ko bo treba v šolo, se je v našem vrtcu oblikovala skupina staršev, ki razmišlja, da bi otroke šolali sami. Vzpostavili bodo neki model šolanja po zgledu naravne šole, kjer naj bi sledili naravnemu razvoju in radovednosti otroka.
V skupini so zelo zagreti, marsikaj so dorekli – tudi organizacijsko, vsebinsko in programsko. Formalno bi otroke šolali na domu, pri čemer bi ob koncu leta opravljali izpite. Čez leto bi prilagajali program otrokom, ohranili bi stik z naravo in izbirali bolj naravne pristope učenja. Meni je ideja zelo všeč.
Težko si predstavljam, da bomo hčerko iztrgali iz idiličnega okolja, kjer vse dneve teka po naravi, raziskuje in očitno lepo napreduje, ter jo posadili v klopi, kjer bo morala mirno sedeti in se piflati neživljenjske vsebine. Spomnim se svojega šolskega časa. Bilo je grozno in hčerki bi rada ponudila drugačno možnost. Partner je manj navdušen. Skrbi ga, kako se bo potem vklopila v šolski sistem, saj ni realno pričakovati, da bi se takšno šolanje nadaljevalo vseh devet let. Trenutno skupina staršev razmišlja o prvih štirih letih.
Skrbi ga tudi, da se hčerka ne bi naučila dovolj in bi po znanju zaostajala za vrstniki. Tudi jaz imam mešane občutke. Po eni strani vidim veliko prednosti v tem naravnem šolanju, po drugi me seveda skrbijo podobne stvari kot partnerja. Pomembno je tudi vprašanje integracije v okolje. Ko smo se pred sedmimi leti preselili na podeželje, mi je bilo zelo lepo. Vendar sem kmalu ugotovila, da me sosedje niso sprejeli za svojo. Med nami je velika vrzel.
Ker se s partnerjem voziva v službo v Ljubljano oz. delava od doma, se z okolico nismo povezali. Tudi hčerka ni spletla veliko prijateljstev. Domov pridemo pozno, tako da veliko časa za druženje ni. Če bo šla zdaj v drugačno šolo, bo to povzročilo še več zgražanja, sumičavih pogledov in vprašanj. S partnerjem se zaradi covida-19 vse bolj nagibava k šolanju na domu.
Ko smo hčerko vpisali v šolo, sva povedala, o čem razmišljava. V šoli so bili zadržani, so pa rekli, da nas bodo podprli, če se bomo tako odločili. Imajo že izkušnjo z enim otrokom, ki se šola na domu, in je pozitivna. Zanima me vaše mnenje. Ne bi si rada zakomplicirala življenja, predvsem pa bi rada najboljše za hčerko. Ne bojim se voženj in dodatnih izzivov, nerazumevanje partnerja in okolice pa bi me lahko spravljalo v stisko. Sonja
Očitno ste pred zelo pomembno prelomnico, ki s seboj nosi tudi marsikatero dilemo. Odhod otroka v šolo je vedno velik izziv za vso družino. Razumljivo je, da se s partnerjem sprašujeta, kako naprej. Toliko bolj, ker sta doslej ubrala bolj nekonvencionalne poti. Zdaj se sprašujeta, koliko se vključiti v sistem.
Takšna vključitev po eni strani res prinaša varnost, po drugi pa tudi precej omejitev in kompromisov. Trenutno živimo v zelo posebnem času, ko imamo možnost izbirati med veliko različnimi načini vzgoje in izobraževanja naših otrok. Še nikoli ni bil izbor tako pester, hkrati pa to nosi s seboj veliko odgovornost.
Klasični šolski sistem je podprt s številnimi študijami in dognanji glede razvoja otroka. Res pa je, da gre za velik sistem, ki ga je zelo težko spreminjati in je spričo svoje kompleksnosti zelo rigiden. Nedvomno se je v njem nabralo tudi veliko nepotrebnega balasta. Težje ima tudi posluh za bolj specifične potrebe posameznega otroka.
Pri odločitvi za način šolanja se mi zdi pomembno pretehtati, kako boste zagotovili, da bodo otroci usvojili potrebno znanje. Spričo naravne vedoželjnosti otrok si predstavljam, da ob solidnem vodstvu to načeloma ne bi smel biti prevelik problem. Bolj kot o samem usvajanju znanja se mi zdi na tej točki pomembno razmisliti, koliko se tak način šolanja sklada z vajinimi vrednotami in koliko sta se pripravljena angažirati pri tem projektu.
Šolanje na domu pomeni, da se bosta morala vidva bistveno bolj vključiti. Pomembno je, da se glede tega oba strinjata in imata do te dodatne odgovornosti pozitiven odnos. To je lahko tudi prednost, saj bosta tako poglabljala stik z otrokom. Pogovorita se o svojih vrednotah in o tem, kako se šolanje povezuje z njimi.
Hčerka pa naj le ima še druge socialne stike. Poskušajte jo spodbujati k vključevanju v domače okolje. Vsaj ob koncu tedna in med počitnicami naj se ob igri poveže z otroki v soseščini. Tudi za vas je pomembno, da si poiščete psihično podporo. Poskusite se povezati s starši, ki v vrtcu razmišljajo o neinstitucionalnem šolanju.
Poiščite podobne skupine prek interneta, v tujini to že davno ni več eksotika. Obstaja veliko različnih modelov šolanja poleg klasičnega. Če se boste odločili za to pot, bo koristno, če se boste povezali z enako mislečimi starši oziroma s starši, ki imajo podobno izkušnjo. Tako gradite svojo subjektivno socialno resničnost, ki vam bo dajala oporo tudi pri zvedavih vprašanjih iz vašega kraja.
Pri vašem vprašanju ni enoznačnega odgovora, kaj je pravilna rešitev. Vpletenih je ogromno dejavnikov. Šolanje na domu je vsekakor izziv. Najbolj pomembno je, da se glede tega uskladita s partnerjem. Običajno je tako, da je eden od staršev bolj naklonjen alternativnim oblikam šolanja kot drugi.
Če bosta za tem stala s svojimi glavnimi vrednotami, pa mislim, da vama lahko uspe in da lahko pridobita marsikaj pozitivnega. Vsekakor je treba temeljito preučiti možnosti in razmisliti o pogojih za takšno šolanje. Morda bo dobrodošla bolj dinamična perspektiva. Tudi če v prvem letu izbereta alternativno obliko šolanja, se lahko, če bi se pokazala potreba, prihodnje šolsko leto odločita drugače.
Takšna odločitev ni nekaj nepovratnega in dokončnega. Predvsem velja ostajati odprt in slediti notranjim vrednotam ter ohranjati posluh za individualno situacijo otroka in vas kot družine. Verjamem, da boste, če boste sledili tem načelom, izbrali pot, ki bo najbolj obogatila vašo hčerko, vas in vašo družino. Vse dobro in veliko poguma na tej poti vam želim!
Vrtec se je izvrstno obnesel, zato nama je ni bilo težko voziti. S tem, da bova hčerko vozila, sva se sprijaznila že, ko smo se pred sedmimi leti sem preselili iz Ljubljane. Zdaj, ko bo treba v šolo, se je v našem vrtcu oblikovala skupina staršev, ki razmišlja, da bi otroke šolali sami. Vzpostavili bodo neki model šolanja po zgledu naravne šole, kjer naj bi sledili naravnemu razvoju in radovednosti otroka.
V skupini so zelo zagreti, marsikaj so dorekli – tudi organizacijsko, vsebinsko in programsko. Formalno bi otroke šolali na domu, pri čemer bi ob koncu leta opravljali izpite. Čez leto bi prilagajali program otrokom, ohranili bi stik z naravo in izbirali bolj naravne pristope učenja. Meni je ideja zelo všeč.
Težko si predstavljam, da bomo hčerko iztrgali iz idiličnega okolja, kjer vse dneve teka po naravi, raziskuje in očitno lepo napreduje, ter jo posadili v klopi, kjer bo morala mirno sedeti in se piflati neživljenjske vsebine. Spomnim se svojega šolskega časa. Bilo je grozno in hčerki bi rada ponudila drugačno možnost. Partner je manj navdušen. Skrbi ga, kako se bo potem vklopila v šolski sistem, saj ni realno pričakovati, da bi se takšno šolanje nadaljevalo vseh devet let. Trenutno skupina staršev razmišlja o prvih štirih letih.
Skrbi ga tudi, da se hčerka ne bi naučila dovolj in bi po znanju zaostajala za vrstniki. Tudi jaz imam mešane občutke. Po eni strani vidim veliko prednosti v tem naravnem šolanju, po drugi me seveda skrbijo podobne stvari kot partnerja. Pomembno je tudi vprašanje integracije v okolje. Ko smo se pred sedmimi leti preselili na podeželje, mi je bilo zelo lepo. Vendar sem kmalu ugotovila, da me sosedje niso sprejeli za svojo. Med nami je velika vrzel.
Ker se s partnerjem voziva v službo v Ljubljano oz. delava od doma, se z okolico nismo povezali. Tudi hčerka ni spletla veliko prijateljstev. Domov pridemo pozno, tako da veliko časa za druženje ni. Če bo šla zdaj v drugačno šolo, bo to povzročilo še več zgražanja, sumičavih pogledov in vprašanj. S partnerjem se zaradi covida-19 vse bolj nagibava k šolanju na domu.
Ko smo hčerko vpisali v šolo, sva povedala, o čem razmišljava. V šoli so bili zadržani, so pa rekli, da nas bodo podprli, če se bomo tako odločili. Imajo že izkušnjo z enim otrokom, ki se šola na domu, in je pozitivna. Zanima me vaše mnenje. Ne bi si rada zakomplicirala življenja, predvsem pa bi rada najboljše za hčerko. Ne bojim se voženj in dodatnih izzivov, nerazumevanje partnerja in okolice pa bi me lahko spravljalo v stisko. Sonja
Preberite tudi:
Vnuka se znašata nad mlajšo sestrico
Vnuka se znašata nad mlajšo sestrico
Očitno ste pred zelo pomembno prelomnico, ki s seboj nosi tudi marsikatero dilemo. Odhod otroka v šolo je vedno velik izziv za vso družino. Razumljivo je, da se s partnerjem sprašujeta, kako naprej. Toliko bolj, ker sta doslej ubrala bolj nekonvencionalne poti. Zdaj se sprašujeta, koliko se vključiti v sistem.
Takšna vključitev po eni strani res prinaša varnost, po drugi pa tudi precej omejitev in kompromisov. Trenutno živimo v zelo posebnem času, ko imamo možnost izbirati med veliko različnimi načini vzgoje in izobraževanja naših otrok. Še nikoli ni bil izbor tako pester, hkrati pa to nosi s seboj veliko odgovornost.
Klasični šolski sistem je podprt s številnimi študijami in dognanji glede razvoja otroka. Res pa je, da gre za velik sistem, ki ga je zelo težko spreminjati in je spričo svoje kompleksnosti zelo rigiden. Nedvomno se je v njem nabralo tudi veliko nepotrebnega balasta. Težje ima tudi posluh za bolj specifične potrebe posameznega otroka.
Pri odločitvi za način šolanja se mi zdi pomembno pretehtati, kako boste zagotovili, da bodo otroci usvojili potrebno znanje. Spričo naravne vedoželjnosti otrok si predstavljam, da ob solidnem vodstvu to načeloma ne bi smel biti prevelik problem. Bolj kot o samem usvajanju znanja se mi zdi na tej točki pomembno razmisliti, koliko se tak način šolanja sklada z vajinimi vrednotami in koliko sta se pripravljena angažirati pri tem projektu.
Šolanje na domu pomeni, da se bosta morala vidva bistveno bolj vključiti. Pomembno je, da se glede tega oba strinjata in imata do te dodatne odgovornosti pozitiven odnos. To je lahko tudi prednost, saj bosta tako poglabljala stik z otrokom. Pogovorita se o svojih vrednotah in o tem, kako se šolanje povezuje z njimi.
Hčerka pa naj le ima še druge socialne stike. Poskušajte jo spodbujati k vključevanju v domače okolje. Vsaj ob koncu tedna in med počitnicami naj se ob igri poveže z otroki v soseščini. Tudi za vas je pomembno, da si poiščete psihično podporo. Poskusite se povezati s starši, ki v vrtcu razmišljajo o neinstitucionalnem šolanju.
Poiščite podobne skupine prek interneta, v tujini to že davno ni več eksotika. Obstaja veliko različnih modelov šolanja poleg klasičnega. Če se boste odločili za to pot, bo koristno, če se boste povezali z enako mislečimi starši oziroma s starši, ki imajo podobno izkušnjo. Tako gradite svojo subjektivno socialno resničnost, ki vam bo dajala oporo tudi pri zvedavih vprašanjih iz vašega kraja.
Pri vašem vprašanju ni enoznačnega odgovora, kaj je pravilna rešitev. Vpletenih je ogromno dejavnikov. Šolanje na domu je vsekakor izziv. Najbolj pomembno je, da se glede tega uskladita s partnerjem. Običajno je tako, da je eden od staršev bolj naklonjen alternativnim oblikam šolanja kot drugi.
Če bosta za tem stala s svojimi glavnimi vrednotami, pa mislim, da vama lahko uspe in da lahko pridobita marsikaj pozitivnega. Vsekakor je treba temeljito preučiti možnosti in razmisliti o pogojih za takšno šolanje. Morda bo dobrodošla bolj dinamična perspektiva. Tudi če v prvem letu izbereta alternativno obliko šolanja, se lahko, če bi se pokazala potreba, prihodnje šolsko leto odločita drugače.
Takšna odločitev ni nekaj nepovratnega in dokončnega. Predvsem velja ostajati odprt in slediti notranjim vrednotam ter ohranjati posluh za individualno situacijo otroka in vas kot družine. Verjamem, da boste, če boste sledili tem načelom, izbrali pot, ki bo najbolj obogatila vašo hčerko, vas in vašo družino. Vse dobro in veliko poguma na tej poti vam želim!
