Naj poiščeva pomoč, četudi nimava težav?

Bralec razmišlja o partnerskem svetovanju, kljub temu, da trenutno nima težav v zvezi in je še vedno zaljubljen do ušes. Odgovarja mu psihologinja Tjaša M. Kos.  

Objavljeno
04. marec 2020 10.33
Posodobljeno
04. marec 2020 10.33
Foto: Shutterstock
Tjaša M. Kos
Tjaša M. Kos
Pozdravljeni, star sem 28 let, z univerzitetno izobrazbo, redno zaposlen, z urejenim stanovanjskim vprašanjem. Skratka – stvari pri meni gredo v pravo smer. Dolgo pa nisem našel prave partnerke. Vedno je bilo kaj narobe. Zdi se mi, da je danes res težko najti dobro punco. Res je tudi, da težko zaupam. Morda tudi zato, ker sam izhajam iz ločene družine. Tudi moja starejša sestra se je po sedmih letih zakona ločila …

Vidim, kako težko je to in kakšen stres je ločitev za otroke. Tako sem imel pomisleke, da bi se vezal, in sem imel več kratkotrajnih, bolj ali manj neobvezujočih razmerij. Pred malo manj kot letom pa sem spoznal čudovito osebo. Je inteligentna, odprtega duha, zabavna, poštena, razmišljava na enak način, imava podobne poglede na svet in želje za prihodnost. Skratka, vidim se z njo na dolgi rok in razmišljam tudi o možnosti, da bi si ustvarila družino. Naj še dodam, da je nekaj let starejša od mene (33), tako da vem, da bi bila to tudi njena želja. Zdaj pa moje vprašanje.

Med nama je trenutno sicer vse v redu. Morda kakšni manjši konflikti, usklajevanja, ki jih uspešno rešiva. A me skrbi, ko vidim, koliko zvez propade. Zato bi si želel, da bi usvojila dobra načela, ustrezne, realistične poglede na partnerstvo. Rad bi, da bi se znala dogovarjati in uspešno reševati konflikte, ko bodo prišli. Prav tako bi si želel, da bi se lahko pogovarjala tudi o bolj kočljivih temah na konstruktiven način. Predstavljam si, da bodo sčasoma prišla vprašanja, npr. glede vzgoje otrok, financ, stikov z razširjenimi družinami … skratka, kup stvari, pri katerih lahko nastane konflikt. Zato sem razmišljal, da bi šla s partnerko na partnersko svetovanje.

Vem, da je morda čudno slišati, da razmišljam o partnerskem svetovanju, ko nimava težav in ko sva še oba zaljubljena do ušes. Sestra mi je rekla, da je z najinim odnosom očitno nekaj hudo narobe, če razmišljam o partnerskem svetovanju že v prvem letu zveze. Tudi prijatelji se čudijo. Najboljši prijatelj pravi, da nihče drug ne more bolje vedeti, kako se pelje njegov odnos, kot on sam in da že ne bo poslušal nekoga tretjega, ki bi mu solil pamet. Kaj menite vi? Kakšno je vaše mnenje glede partnerskega svetovanja v tako zgodnji fazi odnosa in ali sploh ima smisel razmišljati o svetovanju, ko pravzaprav nimava nekih večjih težav.
Matej
 



Mladi ste danes izpostavljeni številnim izzivom in pritiskom. Po eni strani velika fleksibilnost in vrsta možnosti pri iskanju partnerjev sicer omogoča veliko izbiro, hkrati pa je dodaten izziv. Pod vplivom hollywoodskih romantičnih zgodb se nam hitro zazdi, da odnos, ki ga živimo, ni pravi, ker ne zadosti kriterijem večno strastnega ljubezenskega razmerja iz filmov. Kakor zelo dobro razmišljate, dolgotrajen part­nerski odnos prinese s sabo tudi stiske. Te so žal neizogiben del naše realnosti. Zrela partnerja se bosta v teh stiskah znala podpreti, ob njih vztrajati in se razvijati.

Dejstvo pa je, da to ni preprosto. Človek naravno stremi k ugodju, stiske, ki jih življenje prinese, pa niso prijetne. Spontano bi se odzvali po naših primarnih vzorcih. Ti so pogosto posledica odnosov, kot smo jih doživljali v primarni družini, kar običajno ni optimalno. V partnerskem odnosu se srečamo z našimi globokimi vsebinami, čustvi, hrepenenji, vrednotami, to pa dodatno zapleta situacijo. Znajdemo se v čust­venem metežu, strasti se razgrejejo, začnejo nas voditi podzavestni mehanizmi … Neredko v tak­šnem stanju poglobimo problem, namesto da bi ga razreševali.

Partnerski odnos in oblikovanje družine spadata med najbolj kompleksne naloge v našem življenju. In vendar za to nikjer ne dobimo navodil. Postavljeni smo pred zahtevne situacije, ne da bi imeli ustrezen zemljevid in orodja, da bi se v njih znašli. Naši starši in prejšnje generacije so bili res popolnoma prepuščeni avtopilotu, torej spontanim odločitvam.

Po elektronski pošti

Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje.

Svetujejo Tjaša Kočevar (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo staršev; Izidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; psihologinja Tjaša M. KosDunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.


Zdaj pa živimo v edinstvenem času. Nikoli prej ni bilo toliko znanega o delovanju človeških možganov in medčloveških odnosih. Nikoli prej nismo imeli toliko konkretnih načinov, orodij, da si z njimi pomagamo bolj kakovostno zaživeti. Zdi se mi škoda, če tega znanja ne bi uporabili in si z njim izboljšali kakovost življenja. Na svoje veliko veselje opažam, da se ljudje tega vse bolj zavedajo. Predvsem mlajša, pa tudi srednja generacija čedalje bolj razume pomen psihološkega znanja in tudi posega po njem.

Je pa še eno dejstvo, zaradi katerega sem posebno vesela vašega pisma in razmišljanja. Naši možgani se sicer res spreminjajo vse življenje, a v mladosti je ta nevroplastičnost bistveno večja. Mladi možgani so bolj dojemljivi, lažje usvajajo spremembe. Prav tako je mnogo lažje oblikovati funkcionalne, ustrezne vzorce, ko je človek mlad.

Na začetku zveze, ko smo v fazi zaljubljenosti in nas hormoni podpirajo pri tem, bomo mnogo lažje spreminjali svoje vzorce in se prilagajali partnerju kot pozneje, ko se v fazi boja za moč stvari zaostrijo. Globoko sem prepričana, da bi marsikateri spor in razpad zveze lahko preprečili, če bi več mladih razmišljalo tako kot vi in bi v zgod­njih fazah odnosa poiskali spodbude za oblikovanje funkcionalnih komunikacijskih in vedenjskih vzorcev.

Zrelo partnerstvo je vsekakor mnogo več kot zgolj neskončni medeni meseci. Potrebujemo kapacitete za tolerantnost, za rast, razvoj, za spoštovanje in ljubezen – tudi takrat, ko ni čisto »po moje«. Dober partnerski terapevt vaju bo znal podpreti pri tem, da bosta razvijala komunikacijske vzorce, ki vama bodo pomagali uspešno premagovati življenjske izzive.

Vsekakor vaju spodbujam pri iskanju informacij in razvijanju veščin za oblikovanje zadovoljujočega, trajnega odnosa. Partnersko svetovanje je lahko dobra izbira. Ko bosta iskala terapevta, je pomembno osebnostno ujemanje. Raziskave kažejo, da je najbolj ustrezen razpon +/-15 let, poudarja pa se tudi pomen podobnih vrednot in podobnega socialnoekonomskega konteksta. Morda vam bodo te smernice pomagale pri izbiri. Raziskave tudi kažejo, da je najbolj pomemben odnos, ki ga boste vzpostavili s terapevtom – bolj kot smer ali oblika pristopa.

Iz vašega pisanja razberem veliko strahu in dvomov spričo drugih težkih zgodb, ki ste jim bili priča. Nobenega jamstva ni, da bomo oblikovali zadovoljujoče, dolgotrajno partnerstvo, tako kot v življenju na splošno ni jamstev. Največ, kar lahko naredimo, je, da razvijamo svoje kompetence in uživamo, se veselimo vsega lepega, kar nam ta trenutek ponuja.

Živeti v strahu pred morebitno temno prihodnostjo je preprosto prevelika škoda. Matej, želim vam veliko poguma in trdno hrbtenico, ko boste sledili svojim vrednotam in sanjam. Verjamem, da vam z vašim pronicljivim umom in srčnostjo, ki jo kažete, lahko uspe. Vsekakor vas podpiram na vaši poti!