Naj ti nasmeh nariše …

Mar ni poleg upanja prav smeh tisto, kar nas v tej preizkušnji drži pokonci?

Objavljeno
05. april 2020 07.00
Posodobljeno
05. april 2020 07.00
Biti sam niti v teh časih ne pomeni biti osamljen. FOTO: Matej Družnik
Danes je 4. april, 20. dan samoizolacije, 24. dan od razglasitve epidemije, 95. dan od prve potrjene okužbe na svetu. Pred tremi dnevi smo bili prvega in dan norcev je vsaj v mojem malem svetu, ki se je – najbrž tako kot vaš – skrčil, kot bi ga pomotoma prali na 90, nekako neopazno zdrsnil mimo. Škoda, letos bi bila celo vesela, če bi se družinske sile združile in monotonijo razpoloženja presekale s šalo, lahko tudi na moj račun. Saj ne, da je ta datum sila pomemben, a z drobnimi izmišljijami, ki smo jih pred 1. aprilom pogosto snovali v uredništvu, je vedno prišlo tudi veliko dobre volje. Domišljam si, da je veselje z iskanjem »podtaknjencev« imelo tudi bral­stvo. Še zlasti če so bili spretno zakamuflirani.

Tradicija objavljanja prvoaprilskih lažnih novic je starejša in mnogo bolj nedolžna od pojma, ki se je prerinil v ospredje medijskega sveta v zadnjih letih in s katerim tako radi opletajo nekateri politiki – fake news. In ker je objava hudomušnih izmišljij omejena le na prvi dan v aprilu, je njihov vpliv neusoden in praviloma nestrupen.

A ne vedno. Leta 1940 so na ameriškem Inštitutu Franklin v Filadelfiji, enem najuglednejših ameriških muzejev, ki se posveča znanosti in tehnologiji, napovedali, da bo naslednji dan konec sveta. Da bo šel k vragu natanko ob 15. uri, so menda izračunali njihovi astronomi, predstavnik inštituta pa je apokaliptično napoved še podkrepil z zagotovilom, da ne gre za prvoaprilsko šalo. Morda se je kdo na inštitutu ob tem res zabaval, prav gotovo pa ni bilo do smeha njihovemu predstavniku za stike z javnostjo, ki so ga že naslednji dan – še preden je bilo konec sveta – odpustili.

Pričakovali bi, da morajo biti prvoaprilske šale ravno prav verjetne in prepričljive, da ljudje nanje nasedejo. A ker imajo vsake oči svojega malarja, o tem, kje so v naši domišljiji meje možnega, se pa tudi ne strinjamo povsem, ni čudno, da nekaterih ni težko ujeti na sladke obljube. Švedska televizija je leta 1962, tedaj je oddajala še v črno-beli tehniki, objavila dokumentarec o izdelavi instant barvne televizije, ki jo je mogoče narediti kar doma – bistvo postopka pa je, da čez zaslon potegneš najlonske nogavice. Postopek so demonstrirali tudi v studiu, menda tako prepričljivo, da so številni Švedi dosledno sledili navodilom. Res pa nihče ni sporočil, da mu je podvig uspel.

Zgodba o žetvi špagetov, ki so si jo izmislili Otočani, je že legendarna. Leta 1957 so na BBC v izmišljenem dokumentarcu prikazali, kako v Evropi poteka žetev tega delikatnega pridelka: zanj so zadolžene spretne ženske ročice, ki konec marca previdno z grmov pobirajo špagete in jih polagajo na sonce, da se posušijo. Nekateri gledalci so bili besni na BBC, drugi, najbrž bolj odprti za novosti, pa so spraševali, kjer bi kupili sadike špagetnih grmov.


Potrebujemo trenutke sproščenosti, ko se lahko spet, čeprav na daljavo, smejemo drug z drugim.


Tudi v Nedelu smo pred leti v našo prvoaprilsko zgodbo vpletli prodorne znanstvenike in njihovo izjemno odkritje: v Arboretumu Volčji Potok so skrižali rastlino, ki vrača naravno barvo las, ima vrsto zdravilnih učinkov, za povrhu pa je še enakega okusa kot kava. Oja, telefoni so zvonili pri njih in pri nas, zadevo bi lahko dobro prodali … če bi jo le imeli.

Morda se zdi, da časi niso primerni za stresanje šal in zbijanje norčij. Pa vendar, ali ni prav smeh tisto, kar nas v tej preizkušnji drži pokonci? Dovolj je, da si v mislih predvajamo kakšnega od izjemnih prizorov navdihujočega filma Roberta Benignija Življenje je lepo, ob katerih boli srce, a se ob njih od grenkosti in sladkosti življenja smejemo in jočemo hkrati, in se spomnimo pričevanj ljudi, ki so preživeli vojno in obleganje Sarajeva, kjer jih je pokonci držala neomajna volja do življenja, odbit humor, pa čeprav se je včasih zdelo, kot da prihaja z roba ponorelega sveta.

In prav norčevanje na račun naše nove realnosti, živahna izmenjava (tudi hudo trapastih) šal in fotografij na družbenih omrežjih odseva potrebo po vsaj kakšnem trenutku sproščenosti, ko se lahko spet, čeprav na daljavo, smejemo drug z drugim.

Pregovori so se rodili iz ljudskih (pre)izkušenj in v teh dneh še kako drži slovenski, ki pravi, da je smeh pol zdravja. Prav zdravja si vsi zdaj najbolj želimo in ga nedvomno privoščimo tudi drugim. Zato, bodimo prijazni drug do drugega in naklonimo si nasmeh, če že ne glasen krohot.