Najhujša je (bila) prava kuga

Izbruhi nekaterih bolezni so bili tako hudi, da so dobesedno opustošili cela območja in spreminjali zgodovino.

Objavljeno
15. marec 2020 11.30
Posodobljeno
15. marec 2020 11.30
Vatikan, navadno poln romarjev in turistov, je zaradi italijanske prepovedi gibanja, s katero poskušajo preprečiti širjenje koronavirusa, v teh dneh srhljivo prazen. FOTO: Reuters
Če danes, ko razmeroma dobro poznamo povzročitelje nalezljivih bolezni in jih znamo precej tudi pozdraviti, lahko izbruh bolezni povzroči takšno paniko, kot jo je aktualna epidemija koronavirusa, si ni nemogoče predstavljati, kako je bilo v časih, ko so zdravili pretežno s puščanjem krvi in žebranjem molitvic k temu ali onemu bogu. Zdravljenju primerne so bile tudi posledice epidemij. Nekatere so bile tako hude, da so dobesedno opustošile cela območja in spreminjale zgodovino.

Ena prvih znanih epidemij, o katerih obstajajo zanesljivi podatki – čeprav so se gotovo pojavljale že prej, saj so izjemno nalezljive in smrtonosne, vendar danes zaradi cepljenja izkoreninjene črne koze poznali že tisočletja pred Kristusom –, je bila tako imenovana atenska kuga. Med peloponeško vojno, v kateri sta se spopadli najmočnejši grški mestni državi, Šparta z zavezniki na eni in Atene z zavezniki na drugi strani, so na kopnem močnejši Špartanci pridrli do atenskega obzidja. Atenci so se zanašali na to, da so za zidovi varni, oskrbovali pa so se prek prek svojega pristanišča Pireja; tudi to je bilo znotraj njihovih zidov, morske poti pa so obvladovali s svojo mogočno mornarico.


Kugi, ki nista bili kugi


Vendar je poleg vsega potrebnega prek Pireja v obzidano državo prišla tudi uničujoča bolezen. V mesto je pred špartansko vojsko pribežalo veliko prebivalcev s podeželja, kar je poslabšalo higienske razmere v že tako gosto naseljenih Atenah in povzročilo idealne razmere za kužno bolezen. Izbruhnila je leta 430 pred našim štetjem. V epidemiji – kaj jo je povzročilo, ni natančno znano, mogoči vzroki so črne koze, ošpice, virusna hemoragična mrzlica ali, najbolj verjetno, tifus – je umrlo med 75.000 in 100.000 ljudi, Atene so izgubile četrtino prebivalstva.

Med umrlimi je bil tudi atenski vojaški poveljnik Periklej. Razdejanje, ki ga je povzročila bolezen, je končalo zlato dobo Aten, povzročilo je velike premike na družbenem in političnem področju. Zaradi strahu pred »kugo«, ki dejansko ni bila prava kuga, so Špartanci sicer pobegnili iz okolice mesta, vendar si Atene dolgo niso opomogle. Na koncu so peloponeško vojno izgubile in padle pod oblast Šparte.

Razdejanje, ki ga je povzročila bolezen, je končalo zlato dobo Aten in povzročilo velike premike na družbenem in političnem področju.


Še ena velika epidemija v antičnih časih, ki so jo nepravilno poimenovali kuga, je bila tako imenovana antoninska kuga v času rimskega cesarstva. Bolezen so v imperij leta 165 prinesli vojaki z bojišč na Bližnjem vzhodu. Najhujši davek je pobrala v Rimu in v vojski, zaradi nje je umrl tudi cesar Lucij Ver, ki je vladal skupaj z bolj znanim Markom Avrelijem. Na vrhuncu je zaradi nje samo v Rimu umrlo po 2000 ljudi na dan.

Kaj natančno je povzročilo epidemijo, v kateri je po ocenah umrlo med pet in deset milijonov ljudi, kar so bile v tistih časih nepredstavljive številke, ni znano. Najbolj verjeten vzrok so črne koze, nekateri menijo, da so bile ošpice.


Črna smrt


Najbolj uničujoča bolezen srednjega veka in verjetno v zgodovini pa je bila prava kuga. Prvič so o njej poročali leta 541 v Konstantinoplu, sedežu vzhodnorimskega oziroma bizantinskega cesarstva; ime je dobila po takratnem cesarju Justinijanu I., ki je tudi zbolel, vendar preživel.

Bolezen naj bi izvirala iz osrednje Azije, do bizantinskega cesarstva pa so jo verjetno prinesla nomadska ljudstva, na primer Huni, med potjo na zahod. Bizanc je bil takrat v vzponu in kuga je precej omajala njegovo moč. Izbruhi so se ponavljali še dve stoletji. Veliko zgodovinarjev domneva, da je justinijanova kuga, ki je opustošila vzhodno Sredozemlje – umrlo je med 25 in 50 milijonov ljudi, po ocenah četrtina prebivalstva na območju, med njimi štiri desetine prebivalcev Konstantinopla –, tako oslabila bizantinsko cesarstvo, da ni bilo mogoče preprečiti vzpona Arabcev v 7. stoletju.

Vendar je bila najbolj znana in najhujša epidemija v zgodovini epidemija kuge v 14. stoletju, imenovana črna smrt. Najhujše posledice je okužba z bakterijo, ki je stoletja prej povzročila justinijanovo kugo, imela v Evropi, ogromno ljudi je pomrlo tudi v Aziji in severni Afriki.

Najbolj znana in najhujša epidemija v zgodovini je epidemija kuge v 14. stoletju, imenovana črna smrt.


Po Aziji je bolezen pustošila že vsaj desetletje, preden je leta 1347 izbruhnila v Evropi. Zanimiva, morda resnična zgodba pravi, da so tisto leto Mongoli oblegali trgovsko postojanko Genovske republike Kaffo na Krimu ob obali Črnega morja. Da bi zlomili branilce, so jim Mongoli menda čez obzidje katapultirali trupla svojih za kugo umrlih bojevnikov. Številni Genovčani so z ladjami pobegnili iz mesta in s seboj v Evropo odnesli tudi okužbo.

Naj je resnična ta ali katera od drugih teorij o evropskem izbruhu, resnične so bile srh zbujajoče posledice kuge. Po svetu je umrlo do 200 milijonov ljudi, v približno petih letih evropske epidemije od tretjina do dve tretjini takratnega prebivalstva. Panika je bila vsesplošna, trupla so dobesedno gnila na prostem, saj ni bilo nikogar, da bi jih pokopal. Mnogi so v bolezni videli božjo kazen in iskali grešne kozle. Našli so jih v Judih in te so v času črne smrti sredi 14. stoletja doleteli številni množični pomori.

image
Žrtve kuge so ležale po ulicah, saj ni bilo nikogar, ki bi jih pokopal. FOTO: Dokumentacija Dela


Epidemija kuge je imela dolgoročne posledice. Prebivalstvo Evrope je številke pred črno smrtjo spet doseglo šele čez 200 let. Ogromno mrtvih je povzročilo razvojno nazadovanje. Nekateri domnevajo, da sta upad prebivalstva in s tem zmanjšanje človeških vplivov na podnebje imela globalne posledice. Povzročila naj bi tako imenovano malo ledeno dobo, dolgo nenavadno hladno obdobje od 14. do zgodnjega 20. stoletja.


Novi časi, nove bolezni


Tudi 20. stoletje seveda ni bilo čas brez epidemij, čeprav so se življenjska raven in zdravstvene razmere na splošno izboljševale. Za najhujšo epidemijo prejšnjega stoletja velja epidemija španske gripe ob koncu prve svetovne vojne in po njej. Ni jih malo, ki menijo, da je množično umiranje mladih moških, torej najprimernejših kandidatov za odhod v strelske jarke, povzročilo hitrejši konec vojne.

Španska gripa kljub imenu ne izvira iz Španije. Po različnih hipotezah naj bi virus s perutnine na ljudi preskočil na Kitajskem, v ameriški vojašnici v Kansasu ali v britanski vojaški bolnišnici v Franciji. Vsekakor je izbruhnil proti koncu prve svetovne vojne januarja 1918, vendar so v vseh vojskujočih se državah, da bi obdržali bojno moralo, cenzure časopisom prepovedale pisati o novi smrtonosni bolezni. O njej pa so veliko pisali v Španiji – v vojni ni sodelovala –, zato je bilo videti, kot da je izbruhnila tam.

Ta gripa je bila posebna, zelo drugačna od sorodnic, ki se razširijo po svetu vsako leto. Gripa namreč najbolj prizadene zelo mlade in zelo stare, španska pa je pobila predvsem najbolj zdrave ljudi, mlade moške. Najbrž zato, ker imajo ti najmočnejši imunski sistem, ta pa se je na okužbo z virusom odzval pretirano burno. Človek naj bi tako dejansko ubil samega sebe.

Španska gripa je pobila predvsem najbolj zdrave ljudi, mlade moške.


Po ocenah je v epidemiji španske gripe umrlo od 17 in vse do 100 milijonov ljudi, kar jo uvršča med najbolj smrtonosne v zgodovini. Zanimivo je, da se je, tako kot se je nenadoma začela, tudi nenadoma končala, ob koncu leta 1920. Raziskovalci domnevajo, da je virus mutiral v manj nevarno obliko, kakor se pri povzročiteljih gripe pogosto dogaja.

image
Obolelih za špansko gripo je bilo toliko, da so morali urediti improvizirane bolnišnice. FOTO: Dokumentacija Dela


Ena od epidemij z veliko mrtvimi pa še vedno poteka. Gre za epidemijo virusa hiv oziroma bolezni aidsa, ki jo povzroča. Virus najbrž izvira iz osrednje Afrike. Ker se prenaša tudi s krvjo, je v 20. letih 20. stoletja najbrž z opic »preskočil« na lovce na divje živali. V Afriki se je širil desetletja, novo bolezen pa so opazili šele, ko se je ob koncu 70. let razširila med homoseksualci v Združenih državah Amerike.

Med ljudmi se najpogosteje prenaša z nezaščitenimi spolnimi odnosi in izmenjavo pribora za vbrizgavanje mamil. V preteklosti, do splošnega testiranja vzorcev, se je širil tudi s transfuzijami krvi. Do danes je zaradi aidsa oziroma bolje rečeno zaradi zapletov, ki jih z uničenjem imunskega sistema ta bolezen povzroča, umrlo več kot 32 milijonov ljudi, z virusom hiv pa jih je okuženih približno 38 milijonov. Čeprav je bolezen še vedno načeloma neozdravljiva – obstajajo sicer poročila o nekaj ozdravitvah –, je mogoče njen izbruh ustaviti s sodobnimi zdravili in vsaj v razvitih državah ni več med zelo pogostimi vzroki za smrt.