Najin Primož je super fant!

Kako preprosto, neevforično, kako neponarejeno se sliši zgodba, ki jo javnost kuje v nebo, njenega glavnega akterja pa (upravičeno) razglaša za državljana številka 1 – družina Roglič.

Objavljeno
09. junij 2019 09.00
Posodobljeno
09. junij 2019 09.00
Anita in Polde Roglič FOTO: Grega Kališnik
Kljub temu, da je njun sin Primož ta hip drugi kolesar sveta in da je tretjo stopničko Gira osvojil prek komaj verjetnih ovir, ima zanju dan še vedno 24 ur. Mati Anita, 52-letnica, zaposlena v hrastniški zobni ambulanti, in 56-letni Polde Roglič, ki dela na Komunali v Zagorju ob Savi.


Pozdravljena, kako sta kaj? Te dni, teden po Giru? Mati in oče Primoža Rogliča.


Polde: Neko olajšanje je, konec njegovega trpljenja, zdaj bo prišla rehabilitacija, da pride k sebi.


Kako se počutita vidva?


P.: Tudi jaz osebno čutim olajšanje, po vsej tej kalvariji, tako da, veliko bolje sva kot tedne prej.


Sta imela svoj giro, sta trpela s Primožem, koliko sta bila zraven?


Anita: Od nedelje do nedelje, zadnji teden.


Ko sva se slišala po telefonu prve dni dirke, ste, rekli, Polde, da je do konca ne boste komentirali. Zdaj je za nami. Splošen pogled na dirko. Vemo, mediji, prvi favorit za zmago, čeravno je vsak ovinek, tudi prvi, lahko zadnji ...


P.: Rezultat je nekje pričakovan, mediji so iz Primoža naredili favorita, zmagovalca, bolj, kot se je sam izpostavljal, jaz sem srečen, rezultat je fantastičen. Nisem zadovoljen z dogajanjem na dirki, s smolo, ki se ga je držala, boleznijo, dehidracijo, nič ni ostalo v njem, bil je brez moči.


In padec ...


P.: Ja, za zraven še padec, pa rebra, vemo, kakšna so, če se udariš vanje, še tedne bolijo.


Kaj je s Primoževimi rebri?


P.: Počeno je nekaj notri ...


In mati, kaj porečete?


A.: Prav vesela sem, da je tega Gira konec, sem srečna, ponosna, Primož je dal vse od sebe, mislim, da je Slovenijo spravil na noge. Tako da, pomembno je, da je fant v enem kosu.


Za kaj gre, ko starši v živo spremljate dirko, o čem sta razmišljala, katero mesto bo dosegel ali da se mu kaj slabega ne zgodi?


A.: Bolj to, da se mu lahko kaj zgodi.


Ste na dirki imeli stike, ste se po etapah lahko videli, srečali?


A.: Ja, smo, smo.


Že nekaj let živita kot mati in oče sina najvišjega svetovnega razreda. Kolesarstva. Ampak s to zadnjo dirko po Italiji se je pa verjetno tudi vama marsikaj na glavo obrnilo?


P.: Jaz ne čutim nobenih posebnih pritiskov, zame ima dan še vedno 24 ur.
A.: Mislim, da je vse normalno, seveda pa sva ponosna.


Medijsko sta precej odmaknjena, vaju zdajšnja pozornost moti?


P.: Če sem čisto iskren, naju ne moti.
A.: Ne, ne, mislim, da se je o Primožu že vse povedalo, ne vem, kaj bi lahko bilo še novega. Jaz mislim, da je fant na mestu.



Nagradno vprašanje največjim poznavalcem slovenskega kolesarstva: koliko sester in bratov ima Primož Roglič?


Verjameta v reklo, da je nekdo čudežni deček, otrok? Ta njegova zgodba s smučarskimi skoki, pa preskokom na kolo.


P.: Zame ni nič čudežen, je normalen, je moj sin.
A.: Preprost fant, kakršen je vedno bil. Odkar je v kolesarskem svetu, se ni popolnoma nič spremenil. Res.


On je dal vse od sebe in bil zadovoljen, je izjavljal po etapah v Italiji.


A.: Zagotovo je dal vse od sebe.


Se mu ni zavrtelo v glavi?


A.: Ne, ne, in vedno pohvali tudi vsakogar okoli sebe, če si to zasluži.


Lastnosti, s katerimi se je pripeljal na vrh?


A.: Vztrajnost, pogum.
P.: Skromnost.


Po kom ima to? Pol-pol?


A.: Mislim, da kar po obeh.
P.: On se pripravi na vsako stvar, ničesar ne naredi na blef, to zahteva tudi od drugih in je dober lider, vodja. Če bo tako, kakor je, bo čisto v redu. Se ne bojiva zanj.


Sta bila vidva kdaj športnika?


A.: Za hobi je bilo vsega dosti, različne zadeve.


Primož s skokov na kolo, je bilo to presenečenje?


P.: Ja, normalno. Kolo je bilo pri skokih prepovedano, to je noč in dan. Padec v Planici ni bil razlog, da je pustil skoke, prej pomanjkanje motivacije, imel je tudi poškodovano koleno. In rehabilitacija za koleno je najboljša na kolesu, pa je začel razmišljati. Bil je zelo eksploziven, kolenske vezi si je poškodoval med odrivom z mesta. Ni se več videl v skokih in je iskal drug šport. Sam se je odločil za kolesarstvo in kaže, da se je pravilno. In imel je najino podporo, kot vedno. Z malo grenkega priokusa.


So vama bliže skoki ali kolo, kateri šport je nevarnejši?


A.: Oba.
P.: Kolesarjenje je veliko bolj nevarno. Skoki so rutina, odrineš, pristaneš, ni tako naporen šport, tako vztrajnosten. So ekstremi, kot Primož in Robi Kranjec, ki je tudi vse delal stoodstotno, so pa nekateri delali malo manj, a jim je vseeno uspelo. Skoki so bolj v glavi.


Pri kolesu pa je že trening kritičen ...


P.: Vsi, ki vozimo avto, vemo, kaj je kolesar na cesti, kako koga pošpricaš.


Namenoma.


P.: Seveda, to ni noben tabu. Da o tovornjakih ne govorimo. Imel je Primož tudi že prometne nesreče.
A.: Prepuščen je sam sebi, vsak dan v nevarnosti.


Vajin poklic?


P.: Jaz sem zaposlen na Komunali Zagorje, žena pa v zobni ambulanti v Hrastniku.


image
Njun sin ima glavo na pravem mestu. In noge..Foto: FOTO: Grega Kališnik


Za Giro sta vzela dopust?


A.: Seveda, ko sva izvedela, da gre na dirko, sva dopust načrtovala.


Malo se ve o vaju, ne bi verjela, kdo vse ni vedel, ali ima Primož morda brata ali sestro.


A.: Verjameva, tega naju pa res še niso vprašali.
P.: Spremljam članke o Primožu, včasih še priimek ni pravilno napisan, ne vedo, od kod je, čigav je ...


Dedi in babi še nista?


P.: Še ne, sva pa zelo vesela. Ta mesec naj bi bilo.


Tretje mesto na Giru, pričakovanje otroka, ni to malo preveč čustev naenkrat, tudi za vaju?


P.: Športni uspeh in pričakovanje otroka, tu ni primerjave. Obe čustvi sta izredni, a zame bo rojstvo vnuka več od vsega ...


Tudi od morebitne sinove zmage na Touru?


P., A.: Seveda, seveda.


Tudi Primožu?


P.: Sploh ne dvomim, da je pri njem enako.


Kaj njega žene? Slava?


A.: Tukaj gotovo ni slave. To dela z veseljem, našel se je v kolesarskem svetu.


image
Naj Slovenec ta hip. FOTO: Roman Šipić


Sprejem za Primoža v Ljubljani, pa v Zagorju, množica ljudi, kaj vas preveva?


A.: Čustva, ponos, to je težko opisati, to moraš doživeti. Solze tečejo same od sebe.


Možu tudi, je res tako resen ali se samo dela?


A.: Tudi njemu, tudi njemu.


In Primož? Deluje izjemno mirno, preudarno.


P.: Mislim, da ima kar pošlihtano v glavi, ve, kaj in kako dela.
A.: Je pa tudi čustven.


Govori nenavadno, nima niti malo zasavskega naglasa.


P.: Zdaj je malo štajerskega prevzel ...
A.: Ko je v Kranju študiral, je malo spremenil govorico. Sicer pa tega niti ne porajtamo.


Torej doma ni kapetan?


P.: Kateri moški pa je?


Sta ga ves čas spremljala že kot skakalca?


P.: Ves čas, ampak pri fuzbalu recimo otroka pripelješ na trening in ga tam pustiš, pri skokih mu moraš pa smučke nositi, pa na rampi ga držiš, ves čas smo bili kuhani in pečeni na skakalnici. Svojega življenja skoraj nisva imela, ne le midva, vsi starši skakalcev. Pa saj še zdaj starši z otroki skakalci rastejo. Lepo smo se razumeli, postavili skakalni center v Kisovcu ... Največ z delom. Finančno je ves čas pomagal župan Matjaž Švagan. Večni.


Kam gre rezultatsko še lahko Primoževa pot? Kaj mu še manjka, če mu?


P.: Meni se ne zdi, da bi mu kaj manjkalo. Je drugi kolesar na svetu, kam pa vi mislite, da gre lahko njegova pot? A to ni dovolj?


Recimo v boljšo ekipo.


P.: Kaj pa je boljša ekipa? To, da je na Giru sam dirkal, je bila smola. Ne moremo se primerjati z najbogatejšimi. V svoji ekipi se je fino našel, dobival je ponudbe krat tri, pa se je odločil, da ostane. Smola je bila s sotekmovalcem, ki se je polomil, pa z drugim pomočnikom, ki je zbolel, mogoče je tudi od njega Primož kakšen bacil dobil, sta bila skupaj v sobi.


In kljub vsemu stopničke.


P.: Rezultatsko gledano je fenomenalno, seveda bi bilo pa vse lahko drugače. Lanski Tour je bil brez vsakih težav, če bi bil letos v Italiji na koncu tako močan kot lani v Franciji, bi bilo marsikaj drugače.


Je prevečkrat nastopil pred Girom?


P.: Jaz nisem strokovnjak, to težko komentiram. Vsak sam ve, kako mora, nekateri trenirajo, nekateri imajo tekmo za trening.


Kakšni so ljudje, ki spremljajo kolesarstvo, navijači?


P.: Fantastični. Italijani navijajo za Nibalija, pa tudi za Primoža. Na Touru tega nisem videl. Italijanski navijači so super, slovenski pa, sploh ne bi govoril, to je pa tako fajn, bolje ne bi moglo biti.
A.: Bila je takšna evforija, toliko zastav, brez besed ostaneš.


Kam sta se v etapah postavila?


P.: Vedno bolj na zadnjih pet kilometrov. Zadnjo soboto smo gotovo 15 kilometrov prehodili v hrib.


Kako torej pridejo gledalci na vrh vzpona?


A., P.: Peš. Ali s kolesi.


In čakajo več ur, da doživijo tri sekunde, pa po dveh minutah še pol minute, ko gre karavana naprej.


A.: Točno tako. Srčni ljudje, vsi smo šli v klanec, brez dileme, vseeno je, ali je dež, sonce.
P.: Marsikdo tega ne more razumeti, marsikdo tega ne bi zamudil nikdar. Dve uri smo s hriba peš dol hodili, mimo nas pa so se trumoma vozili kolesarji. Po mojem jih je bilo prek sto tisoč. Stoprocentno. V dveh urah.



Dve uri smo s hriba peš dol hodili, mimo nas pa so se trumoma vozili kolesarji. Rekel bi, da jih je bilo prek sto tisoč. Stoprocentno.


Zakaj je kolesarstvo tako priljubljeno?


P.: Je zdrav šport, ni starostno omejeno, vzameš kolo in se pelješ. Pa junaštvo, trpljenje. To je čist šport, kolikor so ti fantje dopinško pregledani, si ne predstavljam, da bi bilo tako v katerem drugem športu.


Zakaj pa se potem fantom zgodi, da padejo na dopingu?


P.: To pa samo oni vedo. Pa bog.


So tako nemočni? Lahko jih zadane na vsaki dirki?


P.: Tu se veliko manipulira, nekatere ekipe lahko počno marsikaj, pa se ne bo zgodilo nič, druge pa harajo, kolikor hočejo. Primožu so na Touru delali kontrolo ob pol šestih zjutraj, niso ga pustili spati. Lahko se samo vprašaš, kaj se sploh gredo ti ljudje.


Je veliko kuhinje?


P.: Kot povsod. Je ni v politiki, fuzbalu, košarki, v katerem športu ni kuhinje?


Še v kulinariki je kuhinja. Se vidva glede tega bojita za Primoža?


P.: Podtakne mu vsakdo lahko vse. Tako kot se zgodi napaka pri sestavi kolesa, odpove menjalnik, lahko tudi pri pripravi hrane. On si ne kuha sam, njemu dajo piti in jesti. Če imaš zaupanje, ostaneš, če ga nimaš, greš drugam.


Zoprno, ne?


P.: Mislim, da ne, dokler je zaupanje.


Na skoke še gresta?


P.: Še, še, jaz sem še vedno sodnik, Planica je kraljica. Je pa res, v skokih je treba pristati dva metra dlje od drugih, da je to to. Razen če si v pravem klubu. Na domačih, kmečkih dirkah, na svetovni ravni tega ni.


Je Primož že dolgo v pričakovanju očetovstva?


P.: Še malo pa, bo devet mesecev ...


Ja, seveda, no, ga to žene ali mora takšno razmišljanje na dirki dati na stran?


P.: To je pozitivna stvar.


Doping?


A.: Ja, neke vrste.


V Italiji sta bila torej v lastni režiji?


Z avtodomom, ki sva ga dobila od Primoževega prejšnjega kluba Adria Mobil v najem.


Bosta šla tudi na Tour?


A.: Če bo šel Primož, bova šla.


Vama dovolijo v službi?


P.: Vsi imamo dopust in enkrat ga moraš pokuriti.


Ampak pri Primoževih letih starši s sinom na dopust? Je pa ja že samostojen?


A.: Seveda je, no, z dopustom nimava težav.


Nazaj na Giro. Po padcu, pri katerem si je poškodoval rebra, je dirkal še ves teden.


A.: Tisti dan, ko je menjal kolo, pa padel, vse je šlo narobe.
P.: Mislim, da so mu še bolj kot rebra škodile želodčne težave, če ješ, pa ničesar ne zadržiš v sebi, telo shira, ne dobiš energije, to je bilo najhujše.
A.: Pa zaradi poškodovanih reber je bilo tudi težko, na klancih, to je bil ves čas napor. Vsa čast mu.
P.: Tako uničenega ga še nisem videl.


Težko je karkoli reči, preden se začne kalvarija 21 etap.


P.: Primož ni nikdar rekel, da bo zmagal.
A.: Ampak, da gre na zmago.
P.: To je razlika, bistvena. Da bo zmagal, so govorili drugi. Ne mislim le slovenskih novinarjev, zmagovalec je bil na vseh stavnicah. Na podlagi rezultatov. Zadnjih osem tekem samo na dveh ni bil prvi.


Vidva kolesarita?


A.: Jaz se peljem, z navadni kolesom.
P.: Jaz sem pa motorist. Cestni, že dolgo. Vsak ima svoje veselje.


Katero veselje ima pa Primož poleg poklica?


P.: Predan je poklicu, ne vidim dodatnih stvari. No, vsako jutro gre za pol ure ali uro letet.


Letet?


P.: Ja, obuje copate ...
A.: Na tek gre, ne vsak dan. Pred treningom.


Se je z leti telesno zelo spremenil?


P.: Od takrat, ko je skakal, je pridobil veliko mišične mase, pa tudi kilogramov.


Živita v Strahovljah. Ko gresta po Zagorju, kako reagirajo ljudje?


A.: Čestitajo, res so veseli, povedo, da tri tedne niso delali nič, razen držali pesti za Primoža.
P.: Kraj je majhen, vsi se poznamo, Primoža so spremljali že kot skakalca, bil je kar dober v skokih. Midva sva pa čisto normalna državljana.


On pa trenutno ni. Je državljan št. 1.


P.: Zame je navaden državljan.


Kako prenaša evforijo, kaj reče o tem?


P.: On je presrečen, da navijači pridejo, ga bodrijo, da je Slovenijo prebudil v kolesarsko državo, kar nekako ni bila, tudi uspehi drugih fantov so tu, pa saj Slovenija je športna država, športniki nas najbolje predstavljajo v svetu, če bi bili še na drugih področjih tako fantastični, ne vem, kje bi bila Slovenija.
A.: Primož je na dirkah zelo vesel, če zagleda slovensko zastavo, zasliši domačo besedo.


Kolesari tudi za Slovenijo, ne le zase?


P.: Zaveda se, da piše zgodovino kolesarstva v Sloveniji. Je izredno ponosen na slovenstvo.


Hecno, koliko je bolno ambicioznih staršev, vidva pa ...


P.: Nekateri starši gledajo, da bo otrok s športom nekaj zaslužil, jaz nisem nikoli tako razmišljal, pomembno je bilo, da se z nečim ukvarja, da ni pred televizorjem, računalnikom, bistvo je, da je zrasel v zdravega človeka, s pravilno miselnostjo. Če pa se zgodi, kot se je, da je zraven še uspeh, pa hvala bogu.


Tudi če bi kaj drugega počel, če bi balet plesal ...


A.: Bi ga tudi podpirala.
P.: Odlično, balet je odlična igra.


Se spomnita, je v osnovni šoli opravil izpit za kolo?


A.: Seveda, in tisto kolo imamo še doma.
P.: Pa tudi krosko si je kupil in jo vozil po terenih ...


Z izpitom?

----
Med odgovorom mi je odpovedal snemalnik.