Najstnik naj se doma uči postavljati zase

Pozdravljeni, redno spremljava vaše odgovore, a ker še nisva zasledila podobne težave, sva se odločila, da vam piševa. Sva starša 17-letnice in 13-letnice. Starejša hči obiskuje gimnazijo. Je odlična dijakinja in lahko s ponosom napiševa, da je že vsa leta šolanja odličnjakinja. Zelo ponosna sva na njene uspehe, saj se redno udeležuje različnih tekmovanj in dosega lepe uspehe. Do tu vse lepo in prav. Težave nama povzroča mlajša hči, ki zdaj obiskuje 8. razred. Do lani je še imela lepe ocene. Res je, da je že dobila kakšno štirico, a je potem oceno spravila na petico. Letos pa kakor da ji ni mar. Pravi, da se ne misli cele dneve piflati za petke, da želi živeti. Postala je tudi nesramna do naju, saj nama odgovarja. Začela se je zaklepati v svojo sobo. Ves čas nama očita, da jo primerjava s sestro in da imava sestro raje kot njo. Ne moreva ji dopovedati, da ji dajeva sestro za zgled, ker si želiva, da bi bila uspešna, saj je zelo inteligentna. Vse razume narobe. Tudi midva težko razumeva, da zakaj se ne more potruditi, če pa ima vse, kar si želi. Starša

Spoštovana starša, bom začela kar pri koncu vajinega pisanja. Verjetno imata hčeri res vse v materialnem smislu, a to še zdaleč ni dovolj, da se otroci čutijo sprejete in brezpogojno ljubljene. Pri delu vsak dan srečujem podobne zgodbe in verjamem, da si želite starši za otroke le najboljše. A kaj, ko pogosto dosežemo nasprotno. Starši vzgajamo namreč iz svojih prepričanj in vrednot. In tu se zatakne. Če kritično pogledamo svoja prepričanja, lahko ugotovimo, da so nam marsikdaj v škodo. In to se dogaja tudi vama.

Ob vajinih pretiranih pričakovanjih hčeri namreč ne moreta doživljati brezpogojne ljubezni. Ker to tudi ni, saj vajino potrditev, sprejemanje in odobravanje dobita le s peticami in uspehi. Ko primerjamo otroke med seboj, sicer z namenom, da jih spodbudimo, žal sporočamo le eno: »Tak, kot si, zame nisi dovolj dober.« Vsak otrok je oseba zase, drugačen od sorojenca. Čeprav mu zagotavljamo, da mu želimo le najboljše, ko ga primerjamo z bratom ali sestro, doživlja in čuti le »slab sem, ne zadostujem, starša me sploh ne sprejemata«. V njem se utrjujejo prepričanja, da ne sme delati napak, še huje: »ljubljen sem le, ko uresničim pričakovanja staršev ali drugih odraslih«. In to je katastrofa. V bistvu s svojimi dobronamernimi spodbudami sporočata hčerkama, da morata zadovoljiti vajina pričakovanja. Kadar jima uspe, sta vidva zadovoljna, kadar ne, sta razočarana. Iz tega lahko sklepamo, da sta vajino razpoloženje in vajin občutek lastne vrednosti odvisna od njunih uspehov. Kar je nesprejemljivo.

Vajini hčeri nista na svetu zato, da zadovoljujeta vajina pričakovanja. A ravno to jima s svojim vzgojnim pristopom sporočata. Da bosta vidva ponosna, morata dosegati uspehe. Upam si trditi, da vlečeta te vzorce iz svojih primarnih družin, kjer je bila verjetno delavnost na prvem mestu vrednot. Če ne delaš, nisi nič vreden – je prepričanje, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Vzgojiti si želita pridni deklici, ki le delujeta. Imeti svoje mnenje ali prepričanje ni zaželeno. A kako naj se potem razvijeta v avtonomni odrasli osebi – da bosta sploh vedeli, kdo v resnici sta in kaj si želita ZASE?

Vsak človek mora imeti dovoljenje, da je nepopoln. Da sme delati napake in da se sme napačno odločati, kajti le iz neprijetnih posledic, ki sledijo slabi odločitvi, se ljudje kaj naučimo. Pridne punčke v resnici ne odrastejo v zadovoljne ženske, saj so se naučile potlačiti svoje želje in potrebe. Za ceno, da bodo ljubljene. Pogosto postanejo depresivne. Ker niso smele biti jezne. Jeza pa je nujna in zdrava, le tako lahko postavimo osebno mejo. Kar na srečo počne vajina mlajša hči. V resnici me skrbi tudi za starejšo. Če se najstnik ne upira staršem, če se ne bori za svoj prav, potem nekaj ni v redu v družini. Vesela sem, da se vama vsaj mlajša hči postavlja po robu. Najstnikova razvojna naloga namreč je, da se doma »uči« postav­ljati zase. Z uporom se pripravlja na odcepitev od staršev, da bo lahko postal popolnoma samostojen in odgovoren odrasel človek. Težava ni v vajini hčeri, ampak v vajinih prepričanjih, ki imajo lahko zelo resne posledice.

Z vajino hčerko ni torej nič narobe. Le odrašča in se bori za svoj prav. In prav je tako. Kako se odzivati v situacijah, ki so seveda naporne za starše, pa se vedno lahko priučite na treningih starševskih veščin ali pri ustreznem strokovnjaku.

Še nekaj besed o vajinem prefekcionizmu. To je v bistvu obrambni mehanizem. Zadaj je lahko globok občutek sramu. Kakor da ne bi smeli biti zmotljivi. Da ne zadostujemo že zato, ker SMO. Perfekcionisti se namreč razdajajo, želijo vedno več uspehov, želijo si biti vedno boljši. Beseda dovolj zanje ne obstaja. Ko nekaj dosežejo, želijo še več. Ves čas se želijo dokazovati – da bi bili sprejeti. A v bistvu ne sprejemajo samih sebe. Hlepijo po potrditvi, ki pa jih nikoli ne zadovolji. Zunanji uspehi ne bodo nikoli ozdravili ran­jenosti človeka, ker ves čas goji v sebi napačno prepričanje: »nisem dovolj dober«. To žal s svojim odzivanjem vsajujeta tudi hčerkama. Takšno življenje je naporno in lahko vodi v izgorelost.

Dovolita torej hčerkama, da izražata svoje mnenje, da sta sami odgovorni za svoje ocene, izbire in odločitve. In mlajša počne le to, kar bi moral vsak najstnik – odrašča, da bo nekoč zmogla biti neodvisna od vajinih prepričanj in pričakovanj in da bo zmogla živeti, kakor si bo želela, ne pa tako, kakor sta vidva mislila, da je zanjo najbolje. Vsak najstnik naj bi si ustvaril svoj svet, saj bo le tako lahko postal osebno odgovoren posameznik.

***

Po (elektronski) pošti

Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu svetovalnica@delo.si. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje. Svetujejo Janja Dermastja,Modra ura; Izidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.