Najtežavnejše so sopotnice

Ponedeljkovo jutro tik pred mejnim prehodom Karavanke je bilo nadvse zanimivo. Vsaj zame, ki sem lahko neobremen­jeno spremljala, kako Vesna Zorko preverja, ali imajo vozniki na vetrobranskem steklu prilepljeno avtocestno vinjeto. Ni bilo treba dolgo, ko je ustavila mercedes z nemškimi tablicami, katerega voznik je bil v prekršku.

Navidez nedolžna kontrola vinjet je stresna v več pogledih. Le dobro uro sem preživela z Darsovo uslužbenko in sem to spoznala tudi sama. S tem da mi je bilo vreme naklonjeno, saj so se Jesenice z okolico kopale v soncu. A gospa Zorko gre na teren vsako jutro, ne glede na okoliščine. Njena služba se začne ob šestih zjutraj, ko na delovnem nalogu prebere, na katero točko nadzora naj se odpravi s kolegico ali kolegom, saj to delo ved­no opravljajo v paru.

Korektno v več jezikih

Dela od šeste ure zjutraj, ko se že pelje in vmes sporoči v operativni center cestninskega nadzora, da začenja kontrolo. Ta izmena traja do dveh popoldne in ji je še najljubša, ima pa tudi popoldanske in vse vikende v mesecu (v soboto ali nedeljo) razen enega. Nočne so ji zaradi materinstva za zdaj prihranjene. Delo cestninskega nadzornika poteka poleti tudi pri zelo visokih temperaturah, ko puhti z razbeljenega asfalta, pozimi pa se lahko spustijo tudi krepko pod ničlo. Da o dežju in snegu ne govorimo. A nadzorniki morajo ne glede na vse ohraniti profesionalen odnos in korektno opraviti svoje delo. In to v več jezikih, najmanj v štirih ali petih tujih se je treba znati pogovoriti s prekrškarji. Ti se namreč le redko strinjajo z izrečeno globo, ki je predpisana v razponu od 300 do 800 evrov. Čeprav imamo vinjete že nekaj let in so kaz­ni razmeroma visoke, ne mine dan, da ne bi našli koga, ki je nima ali se pelje s pretečeno oziroma ponarejeno. Poleti, v glavni turistični sezoni, pa jih ena sama kontrola ujame med 15 in 20 na dan.

Od podkupnin do dolgih jezikov

Ljudje se odzovejo različno, pove sogovornica, ki ji je delodajalec omogočil izobraževanje o obvladovanju stresa na delovnem mestu. Takšno znanje ji pride še kako prav, saj so lahko prekrškarji nepredvidljivi. Tisti, ki potujejo bolj z vzhoda, jo pogosto najprej poskušajo podkupiti. Ponudijo 50, nato 100 evrov, ko pa pridejo do številke 150, jim neomajna Vesna predoči, da ni barantanja in da morajo za prekršek plačati prav toliko, če globo poravnajo takoj in dobijo popust. In se vdajo. Potniki, ki imajo registrske tablice iz nekdanje skupne države, se pogosto izgovorijo na pogreb. In na naglico, s katero so morali odpotovati ali pripotovati na ta nepredvidljivi dogodek. A gospa Vesna s kolegi je v poslu že dovolj dolgo, da hitro razbere, kdo je res v stiski, kdo pa si poskuša pridobiti njeno naklonjenost. Čeprav je kazen na koncu za vse enaka.

Tudi za tiste kršitelje, ki so naše gore list in se izvirno izgovarjajo na avtopralnico, kjer so avto očistili tako temeljito, da so postrgali tudi (z notranje strani nalepljeno) vinjeto. Pa samo slovensko, avstrijska začuda še zmeraj drži … Spet drugi povedo, da so jo očitno odstranili otroci med igro.

Ko povprašam po »profilu« najtežjih kršiteljev, sogovornica pove, da bi ga težko opredelila, saj ni univerzalnega. Ni pa redko, da moški se odzove povsem mirno, zavedajoč se napake, potem pa jezična boljša polovica tako zaplete postopek, da traja tudi debelo uro, preden razrešijo tisto, kar bi drugače v petih minutah. Taki primeri sploh niso redki in gospa Zorko je že bila priča tako silnemu nerganju sopotnice, da je voznik izgubil živce in jo udaril.

Prav tako se je že zgodilo, da se je voznik usedel na parkirišče in tam vztrajal do konca izmene, misleč, da se bo kazni izognil. A so nadzorniki nepopustljivi, čeprav prijazni. Kadar s kršiteljem nikakor ne najdejo skup­nega jezika, jim prihiti na pomoč policija, saj so Darsovi uslužbenci neoboroženi in jih morda tudi zato vozniki jemljejo manj resno. Ob prihodu mož v modrem, če ne prej, pa le pokažejo dokumente. Te morajo ob prekršku tudi izročiti nadzornikom.

Kdor nima s seboj dovolj gotovine (denimo 150 evrov, kar je polovica od najnižje globe in velja ob takojšnjem plačilu), mu začasno odvzamejo dokumente. Izdajo mu plačilni nalog, na katerega lahko vloži zahtevo za sodno varstvo v osmih dneh ali pa izvede plačilo v polovičnem znesku v roku 16 dni, v celotnem znesku pa v 30 dneh. Po plačilu globe kršiteljeve dokumente z Darsa pošljejo na veleposlaništvo države (v Ljubljani), ki jih je izdala, in mu jih oni vrnejo v matično državo. Še preden pa nadzorniki ukrepajo, fotografirajo avto, da je jasno vidno, da je na njem neveljavna vinjeta oziroma je sploh ni, ter sporočijo podatke o tipu vozila in registrski oznaki v operativni center cestninskega nadzora. Velikokrat se primeri, da morajo kaznovati dopustnike, ki pozabijo, da velja tedenska vinjeta le sedem dni, z dnevom nakupa vred, in ne osem, kolikor traja dopust pri sedmih prenočitvah. Če kupijo vinjeto v soboto in se vračajo naslednjo soboto, so že v prekršku, pove sogovornica, a taki niti ne komplicirajo preveč, saj vedo, da so bili sami nepazljivi, ker niso pogledali datuma izteka veljavnosti.

Poskusi ustrahovanja

Se pa najdejo tudi verbalno bolj nasilni, ki poskušajo kontrolorko ustrahovati. In ji povedo, da poznajo odvetnike, ljudi na veleposlaništvu, vodstvo Darsa, da bodo seznanili medije … Neredko ji celo v obraz rečejo, da njej in njeni družini želijo vse najslabše, ker jih je kaznovala, pa čeprav po črki zakona.

Toda najdejo se tudi taki, ki ji po končanem postopku toplo stisnejo roko in se zahvalijo za korekten postopek. Taki ji polepšajo dan, kot kak­šen »fleten« fant, malce navihano pove sogovornica, ki je rojena Gorenjka.

Vesno Zorko vprašam, kako je prišla med cestninske nadzornike. Vinjet v Sloveniji še nimamo dolgo, torej je tudi njen poklic razmeroma nov. Pove, da je kot študentka delala na cestninski blagajni. Potem si je vzela dve leti, da je dokončala študij, ker pa po diplomi v svoji stroki ni našla zaposlitve, se je spet obrnila na Dars, kjer so bili z njenim študentskim delom zelo zadovoljni. Eden od šefov ji je izdal priporočilo, ki ji je odprlo vrata do prve zaposlitve. Po dveh letih je začela delati kot nadzornica in zdaj je to njen poklic že nekaj let. Le v nosečnosti so ji omogočili, da je delala v pisarni, saj se tudi nadrejeni zavedajo, kako stresno in nepredvid­ljivo je takšno delo. Še posebno ker je mamica dveh deklic, starih tri in eno leto. Partner dela po 12 ur v Ljub­ljani, babica je še sama v službi in opravlja izmensko delo, tako da naša sogovornica poleg radosti okuša tudi vse tegobe družin z majhnimi otroki. Odkrito pove, da ji je kakšno soboto ali nedeljo res težko, ko sonce vabi na sprehod v naravo, a se mora odpraviti v službo in za najmanj osem ur zamenjati vlogo. Postati stroga in odločna, čeprav včasih komaj zadržuje smeh, ko sliši kakšen res nenavaden izgovor. Kot je tisti, da je vinjeto odpihnil veter.