Največ mladih srečelovcev v Evropi

Balkanci so postali mojstri uničevanja lastne sreče. Nemara tudi zato, ker so prepričani, da je bolje, če to storijo sami, kakor da bi bili nesrečni zaradi nenadzorovane višje sile. Strokovnjaki množično zasvojenost z igrami na srečo pojasnujejo z družbenimi razmerami in slabim socialnim položajem velike večine prebivalstva. Ker v balkanskih državicah velja kockanje za družbeno sprejemljivo, mladi odraščajo v družbi, ki dojema igre na srečo kot razvedrilo in zabavo.

Po številu legalnih objektov, ki omogočajo igre na srečo, glede na število prebivalcev je v regiji na vrhu Bosna in Hercegovina, sledi ji Srbija. Po izsledkih raziskave med mladimi je kar 70 odstotkov srednješolcev v BiH in Srbiji vsaj enkrat v življenju igralo na srečo. Študija organizacije Espad, ki v Evropski uniji raziskuje deviacije pri šoloobveznih otrocih, je tudi pokazala, da je vsak tretji najstnik v Srbiji aktivni srečelovec.

Še slabše je v Črni gori, kjer je iz javnomnenjskih raziskav razvidno, da je z igrami na srečo, ki postajajo nacio­nalni problem, zasvojen vsak drugi mladostnik. Plat zvona bijejo tudi na Hrvaškem. Po podatkih zagrebške izo­braževalno-rehabilitacijske fakultete je na Hrvaškem že igralo na srečo kar 81,7 odstotka srednješolcev. V državah nekdanje SFRJ je poleg Finske in Grčije, kot je še razvidno iz raziskave organizacije Espad, daleč največ kockarjev med mladimi v Evropi.

V zadnjem desetletju ta pojav med mladoletniki dramatično raste. Vse več otrok je odvisnih od iger na srečo, kockanje je postalo njihov način življenja. Pogosteje so v športnih stavnicah in za igralnimi avtomati kot v šolah, številni se pogrezajo v resne dolgove. Na veliko igrajo na srečo na internetu, mnogi med njimi so že prestopili tanko mejo med rekreativnim in patološkim hazardiranjem. V teh primerih oseba postane tako obsedena z mislijo, da bi lahko zadela veliko vsoto denarja, da navkljub hudim posledicam ne more prenehati, čeprav se trudi. Zaradi hudih finančnih izgub in zadolževanja to vedenje slej ko prej postane tvegano in samouničevalno, vendar zaradi bolezenskih procesov v možganih neobvladljivo.

Sreča kliče nesrečo

Na Balkanu si ljudje ne želijo nič manj kot kje drugje, da bi bili skupaj s tistimi, ki jih imajo radi, srečni ali vsaj zadovoljni s svojim življenjem. Ker starši učijo svoje otroke, da sreča ne čaka, temveč jo je treba zagrabiti, ko se ponudi prilož­nost, se zatekajo tudi v igre na srečo. Ko gre za srečo, ki je za mnoge pomemben življenjski cilj, stvari na Balkanu nikoli niso bile preproste. Če so ljudje v teh krajih srečni, potrkajo na les, da jih ne bi doletela nesreča. Kot so še prepričani, mora človek, ko je najbolj srečen, dati kamenček v čevelj, da ga bo čim bolj ožulil. Sreča namreč kliče nesrečo. Strah jih je, da bodo s svojim obnašanjem izzvali višjo silo, ki jih bo kaznovala zaradi njihove arogance.

Po balkanski tradiciji je neolikano biti srečen in to kazati ljudem, ki ti niso blizu. Neformalni kulturni obrazec tudi narekuje, da morajo tisti, ki jim gre dobro, to skrivati pred drugimi in se pretvarjati ter tarnati, kako težko jim je. Cilj takšnega socialnega manevra je zmanjšanje tuje zavisti. Ljudi primerjanje s tujimi uspehi lahko tudi boli, ker v tuji sreči vidijo lastno nesrečo. Ne vidijo namreč, koliko so srečni drugi, temveč koliko so srečnejši od njih samih, iz česar sklepajo, da so sami toliko nesrečnejši. Ker jih tuji uspeh spominja na lastni neuspeh, drug drugega silijo, da zanikajo srečo in raje hodijo po svetu s sklonjeno kot dvignjeno glavo. Mnoge pušča tuja sreča tudi ravnodušne, medtem ko v nesreči vidijo nekaj, kar se lahko zgodi vsem, tudi njim ali njihovim najbližjim.

Industrija hazardiranja

Igre na srečo so menda približno tisoč let starejše od prvega denarja. Balkan ni imun proti hazardiranju, zanj pa sta v izobilju potrebna samo čas in denar. Tu je našla svojo priložnost industrija iger na srečo, ki je postala na Balkanu pomembna gospodarska panoga. Ker nima davčnih dolgov in ker redno poravnava svoje obveznosti do dobaviteljev, pozitivno vpliva na družbo. V Srbiji na primer igre na srečo zaposlujejo 12 tisoč ljudi, v širši mreži dobaviteljev pa je zaposlenih kar 85 tisoč ljudi. V Makedoniji igralništvo zaposluje 1600 ljudi, ki zaslužijo dvakrat več, kot znaša povprečna plača. Čeprav so v vseh državah v regiji zakonsko omejili hazardiranje mladoletnikov, najstniki pridejo na svoj račun predvsem v manjših stavnicah in klubih z igralnimi avtomati, katerih lastniki ne spoštujejo zakonodaje.

V BiH nimajo programa zdravljenja mladoletnih odvisnikov od iger na srečo. Če gre za hude psihične motnje, se z njimi ukvarjajo na psihiatriji za adolescente, več dela s patološkimi kockarji pa imajo v klubih za zdravljenje odvis­nikov. Gre za skupinski psihoterapevt­ski pristop, zdravljenja pa se praviloma udeležijo tudi družinski člani. Lanske raziskave so pokazale, da pogosteje hazardirajo fantje kot dekleta. Stališča najstnikov, zadovoljnih z družinskimi odnosi, so manj tolerantna do hazardiranja, kot so stališča nezadovoljnih najstnikov. Posledice patološkega kockanja se stopnjujejo vse do poskusov samomora in njegove uresničitve. V Srbiji so stavnice in klubi z igralnimi aparati na vsakih dvesto metrov, zadnja leta pa prihajajo na zdravljenje vse mlajši odvisniki. Čeprav so možnosti za uspeh zdrav­ljenja in resocializacijo, gre za kapljo v morju, ker se od tistih, ki bi se morali, zdravijo le redki.

Kolektivna pozaba sreče

Analiza svetovalnega podjetja Oxford Analytica ugotavlja, da balkanske države le počasi uvajajo regulativo, ki bi panogo ekonomsko upravičila in osvobodila organiziranega kriminala. Po njihovem bi lahko rast te industrije na Balkanu privabila turiste iz sosednjih držav, ustvarila nova delovna mesta in postala potencialno velik izvor davčnih prihodkov. Na Zahodnem Balkanu ni veliko klasičnih igralnic, na vsakem koraku pa so klubi z igralnimi avtomati in športne stavnice. Kriminalne združbe v njih perejo denar, veliko je nasilja in celo umorov, posledice hazardiranja so tudi kraje in ropi, storilci pa so zasvojenci in poraženci.

Čeprav na Balkanu ne vedo, kaj jim bo prinesla prihodnost, se večina pripravlja na negativne scenarije. Kljub predstavi o večni sreči, ki jo ponujajo pravljice in filmi s srečnim koncem, so mnogi prepričani, da je srečno življenje nerealen cilj. Kakor da gre za kolektivno pozabo sreče. Tega mnenja ne delijo pataloški hazarderji, še zlasti ne najstniški zasvojenci, kar pa praviloma ne šteje.