Narava ponuja najkvalitetnejša igrala

Kakšno naj bi bilo idealno igrišče, nam je predstavila vzgojiteljica in montessori pedagoginja Barbara Škerlec.

Objavljeno
22. september 2017 00.05
Jana Zupančič Grašič
Jana Zupančič Grašič

Barbara Škerlec, diplomirana vzgojiteljica in montessori pedagoginja, je v času študija montessori pedagogike med drugim izdelala načrt za idealno igrišče. »To seveda ne pomeni, da ne more biti še bolj idealno, sem pa med pisanjem vključila vse svoje znanje, kar ga imam.« No, po predstavljenem si je težko zamisliti še kaj bolj pestrega, zanimivega in poučnega, rdeča nit pa je seveda sledenje ugotovitvam Marie Montessori, kako zelo je za celotni razvoj otroka pomembno gibanje in doživljanje sveta z vsemi čutili.

Maria Montesorri je tista, ki je statični pouk spremenila v zelo dinamičnega. Želela je, da se otroci svobodno gibajo po prostoru, in da imajo čim več možnosti gibanja zunaj. Zdaj, sto let pozneje, pa nevroznanost te stvari tudi dejansko potrjuje, pove Barbara Škerlec. »Stroka je mogoče nekoliko ozaveščena glede tega, običajni ljudje pa se premalo zavedajo, kako je gibanje pomembno ne le za telesni, ampak za celotni razvoj otroka.«

In temu je sledila tudi, ko je snovala načrt za idealno igrišče. »Vsebovati mora sedem področij. Prvo je prehodno območje, to je območje, ki prehaja iz igralnice, na pokrito teraso in nato na igrišče, kar omogoča prosto gibanje otrok med notranjim in zunanjim delom. Na terasi morajo biti mize, stoli, rastline in živali, za katere skrbijo otroci. Pa tudi police z materiali, s katerimi otroci samostojno delajo, zloženi in organizirani za naslednja področja: vsakdanje življenje, senzoriko, jezik, matematiko, kozmiko, umetnost. Ob ograji terase si zamišljam korita z rastlinami, na sončni strani morda kake vzpenjalke za senco.

Med temi koriti bi bili likovni kotički - slikarsko platno; ogledalo in/ali uokvirjeno steklo, na katerega otroci slikajo; tabla za risanje s kredo. Vključila bi tudi velik akvarij in še kakšno žival, na primer paličnjake. Iz terase bi vodile stopnice in klančina na igrišče, in tudi sicer bi bilo celotno okolje organizirano tako, da bi bilo dostopno za otroke na vozičku,« je povedala Škerlečeva.

Narava, ustvarjanje, vrt

»Drugo je področje za druženje, ki sem si zamislila v dveh delih: večji bi bil skupni, v obliki »amfiteatra«, nato pa še več manjših, po igrišču razprešnih kotičkov za intimnejša druženja, na primer šotor iz vzpenjalk, hišica na drevesu, lesen fotelj, poleti kotički iz kosov blaga, ki bi si jih otroci izdelali sami ...

Tretje območje bi bilo namenjeno manipulacijskim aktivnostim. Tam bi otroci ustvarjali z z veliko različnimi nestrukturiranimi materiali - velikimi (deske, veje, cevi ...) in malimi (kamenje, storži, majhni kosi lesa, vejice ...). Nekaj teh materialov bi bilo pripravljenih v zabojih, druge pa bi si otroci poiskali v naravi. Poleg bi bili zaboji z različnimi materiali, orodje, žeblji, kladiva, vrvi, mini mizarski kotiček ...«

Kot je poudarila, je nujno tudi področje naravnih elementov: »S sadovnjakom, vrtom, cvetličnimi gredicami, tudi dvignjenimi gredami, kjer bi lahko vrtnarili otroci na vozičku. Na voljo bi bilo različno vrtno orodje, preprosta tehtnica za tehtanje pridelkov, termometer za spremljanje temperature zraka, kotiček s priročniki za vrtnarjenje za otroke, kakšna klop, kjer bi otroci občudovali svoje pridelke; sadili bi zelišča in dišavnice, zelenjavo in cvetlice.

Na igrišču bi imeli tudi manjši kokošnjak in zajčnik, kjer bi se lahko živali prosto sprehajale, otroci pa bi skrbeli zanje. Zasajene bi imeli maline, jagode in drugo preprosto sadje. Pozimi bi postavili ptičje krmilnice, poleti ptičje kopalnice, pa tudi hotel za žuželke, steklene opazovalne grede in opazovalnice za na primer deževnike, mravlje, polže. Imeli bi tudi manjšo mlako.«


Nedelov predlog #1:Takole je na igrišču v Ukancu. Foto arhiv A. J.

Raznovrstno gibanje in igra na več načinov

Telesno področje bi bilo, kot je dejala, zelo obsežno in prepleteno z ostalimi področji. »Potke po igrišču bi bile tlakovane za vožnjo s kolesi, skiroji, rolerji, poganjalci. Na igrišču bi ustvarili manjši hrib, skozi katerega bi vodili tuneli, pozimi bi se sankali. S hriba bi bil speljan tudi tobogan. Naredili bi čutno pot, po kateri bi otroci lahko hodili bosi, lahko pa bi jo poljubno spreminjali. Trampolin, gugalnice in različni poligoni bi bili prilagojeni, da bi jih lahko uporabljali otroci na vozičku.

Veliko bi bilo naravnih elementov, ki bi omogočali plezanje, vzpenjanje, spuščanje, dvigovanje, hojo po različnih površinah in na različnih višinah (brvi, vrvi). Vse to bi bilo povezano z gozdom, ki bi ponujalo veliko gibalnih izzivov (plezanje, preskakovanje, tek,...). Na voljo bi bil kotiček za igre z žogo, košarko, nogomet. Veliko bi bilo prostora za prosto gibanje in uporabo raznih rekvizitov (loparji, keglji, kolebnice, hodulje...). Poleti bi bile na voljo šobe z vodo.«

Idealno igrišče bi moralo imeti tudi področje za dramatizacijo. »Zamislila sem si ga z mini odrom. V vrtni hišici z opremo, ki bi bila na igrišču, bi otroci imeli na voljo zaboj s kosi blaga, pokrivali, preprostimi lutkami in figuricami, ki bi jih lahko uporabili za dramatizacijo. Postavila bi tudi 'mini svet' - dvignjeno korito, dostopno z vozičkom, z različnimi naravnimi elementi. Otroci bi ga sami spreminjali; enkrat bi bil živalski vrt, drugič dežela dinozavrov ...«

Ne gre pa niti brez področja kreativnih aktivnosti. »Tam bi bili panoji s steklom, prozorna miza, ogledala, glina, kotiček za ustvarjanje mandal iz naravnih elementov. Pa tudi manjši glasbeni kotiček, kjer bi bili materiali, s katerimi otroci lahko ustvarjajo različne zvoke. Na igrišču bi bil velik peskovnik, znotraj katerega bi bil še dvignjen peskovnik, ki bi omogočal dostop in igro otrokom na vozičku. Peskovnika bi bila povezana z raznimi elementi - dvižno ploščadjo, žlebom -, ob njem pa bi bila črpalka za vodo (»štirna«), ki bi omogočala bodisi igro samo z vodo ali kombiniranje z igro v pesku. Postavljena bi bila tudi manjša »kuhinja« za blato.«


Nedelov predlog #1: Doživljajsko igrišče Kranj. Foto arhiv društva Naturo

Vse poti vodijo v gozd

Kot je dejala, je idealno, če je ob igrišču gozd, saj bi tam »otroci lahko svobodno raziskovali, se gibali, ustvarjali svoja igrala. Sicer pa bi se na vseh področjih v največji možni meri izognila umetnim materialom, čim več stvari bi bilo prilagojenih tudi za otroke na vozičku. Dobro igrišče je namreč tisto, ki je prilagojeno tudi gibalno oviranim otrokom, a tega v Sloveniji še nisem zasledila. Zanimivo je, da bi bilo takšna igrala čisto preprosto postaviti, saj jih lahko uporabljajo tudi ostali otroci.«

A, kot je dejala, je zakonodaja na področju igral za vrtce in šole zelo stroga, saj morajo imeti vsa igrala certifikate, da so varna, zanje veljajo zelo visoke zahteve. »Dejstvo pa je, da imajo otroci čedalje manj naravnega gibanja, k čemur natančno izdelana igrala ne pripomorejo; razdalje med prečkami na lestvi, na primer, so popolnoma enake, v gozdu pa tega ni; tam se morajo znajti, iskati rešitve, kdaj tudi pasti, a znanje ostane. Zato nobena izdelana igrala tako niso toliko kvalitetna, kot je kvalitetna narava sama,« je povedala Škerlčeva, navdušena tudi nad gozdno pedagogiko, tako da bo njena skupina tri- do šestletnikov letos sodelovala v projektu Gozdni vrtec. Skupaj s še dvema montessori pedagoginjama pa je letos ustanovila zavod Bee Montesorri, kjer trenutno vodijo popoldanske programe, namenjene (bodočim) staršem in strokovnim delavcem, ki želijo spoznavati okolje montessori skozi praktičen pristop. Njihov cilj pa je odpreti zasebni vrtec.