Naš Benjamin je dal ledenki nov pomen

Američan Benjamin Vidmar, lik odmevne serije BBC o življenju na Svalbardu, goji najbolj »severno« zelenjavo na planetu.
Objavljeno
20. november 2017 15.00
Karina Cunder Reščič
Karina Cunder Reščič

Američan Benjamin Vidmar bil je eden najbolj priljubljenih likov odmevne serije BBC o življenju na Svalbardu. In če se vam zdi, da je po priimku nekam »naš«, imate prav. Ker se ukvarja z rastlinami, toliko raje zapišemo: je naše gore list, korenine ima v vasici Visejec. Goji pa najbolj »severno« zelenjavo na planetu.

Če pa to ni kljubovalnost: ne samo da živiš na samem robu sveta, kjer je severnih medvedov več kot ljudi – Benjamin Vidmar na Svalbardu celo goji zelenjavo. Ta arhipelag zadnje čase strašansko moderen, priljub­ljen tudi med slovenskimi popotniki. Leži med Grenlandijo in Norveško, obliva ga Arktični ocean. Pravzaprav je ravno na pol poti med Norveško, kamor spada, in severnim tečajem, največ­ji zaselek, Longyearbyen, kjer živi tudi Benjamin, pa je hkrati najsevernejša »trajna« naselbina na planetu.

Arhipelag je tudi posebnost mednarodnih odnosov. Po pogodbi iz leta 1920 je ozemlje sicer norveško, a hkrati so državljani in podjetja iz 41 držav podpis­nic pogodbe ostali popolnoma enakopravni. Zanimivo: med podpisnicami je bila tudi Kraljevina SHS in teoretično bi lahko premog, dolgo glavno ekonomsko privlačnost, tam kopali tudi mi Slovenci, vendar so vse naslednice razpadle Jugoslavije od tega odstopile. Sicer pa sem lahko pride in se brez vizuma naseli tako rekoč vsak, le da zna povedati, kako se bo preživljal.

Mnogi so bili zaposleni v rudarski industriji, ki je v naglem zatonu, veliko se jih dobro preživlja tudi s turisti, ki radi hodijo sem: poleti najraje gledajo severne medvede. Na tem območju jih živi okoli tri tisoč, kar je več kot en medved na vsakega prebivalca. Druga velika turistična privlačnost je severni polarni sij.

Tretja pa že skoraj prebivalci – kajti natančno po tem vrstnem redu so sem hodile ekipe BBC in snemale dokumentarce o tem divjem kosu planeta, ki v vsakem trenutku jemlje dih s svojo surovo prvinskostjo. To je resnično kot neki drug svet, ki ga ni mogoče imenovati drugače, kot da je tu geologija planila v veličasten crescendo. Nič čudnega, da je kar 65 odstotkov ozemlja pod naravovarstveno zaščito.

Ravno na dan, ko smo se pogovarjali z Benjaminom Vidmarjem, se je začela polarna noč; sonce se ne prikaže iznad obzorja in to bo trajalo vse do konca januarja. Benjamin se je iz svoje dnevne sobe – zunaj je bila ob treh popoldne trdna tema – gromko posmehoval pritoževanju, kako je v Sloveniji novembra malce mračno.

Potovanje v krvi

Je bil pa kar rahlo užaljen mojih pričakovanj, da skupaj s soncem zaide tudi zanimanje za Svalbard, da ne rečemo, da zamre življenje. Trume se še vedno zgrinjajo zaradi aurore borealis, pa tudi sicer, je rekel, skoraj užaljeno: »Ne vem, kaj si ljudje predstavljajo, ampak tu vsak dan hodimo tudi v službo.«

Benjamin, na primer, dela kot kuhar v šoli, navedel je celo zadnji recept, ki ga je postregel: tacos juha. Je pa verjetno to šola z najbolj izobraženim kuharjem na svetu: šolal se je na pensilvanski izpostavi slovitega Cordon Bleu­ja in lep del življenja preživel kot kuhar na različnih koncih planeta (kar se še najlažje naredi tako, da si, kot on, kuhar na ladji).

Prav to ga je tudi pripeljalo na ta najbolj odmaknjeni konec Norveške: priplul je na ladji z znanstveno ekspedicijo. In ostal. Od tedaj je minilo deset let. Očitno ima to v krvi: njegovi predniki po očetovi strani – pradedek je čez lužo odrinil leta 1905 – so iz vasice na Dolenjskem, nedaleč od razvpitega Ambrusa, in njegovi teti sta jo tudi obiskali, pripoveduje Benjamin. Prvi del življenja je tako preživel v obširni slovenski skupnosti v Clevelandu, potem pa ga je pot nesla na vse konce sveta, nazadnje v skoraj najbolj odmaknjenega, kar jih je.

Najekstremnejši kmet

Za nekaj nerazumevanja glede vsakdanjih navad ljudi na Svalbardu je vsekakor kriva sicer odlična serija BBC: Svalbard, življenje na robu. Scenarij spremlja nekaj posameznikov, ki imajo najbolj nenavadne zgodbe: njihovo življenje in sprejemanje tega, da se tu z naravo ne moreš boriti.

Vsekakor pa prevladujejo posnetki ledenikov in skalovja, vožnje s sankami, dirke z vprežnimi psi, pa tudi strelnega orožja se kar precej nagledamo, kajti v teh koncih zaradi medvedov uradno ne smeš od doma, razen v mestu, če nisi oborožen. Benjamin Vidmar, se bere na različnih forumih, je bil med najbolj simpatičnimi liki te serije, pa tudi sam potrdi: »Sem lokalni 'celebrity': kuhar, didžej in permakulturnik.«

Posebnost njegove zgodbe je v tem, da poskuša v popolnoma nenaravnih razmerah, kjer niti prsti ni – ampak v glavnem skale ali led, da o pomanjkanju sonca na govorimo –, gojiti rastline. Ki potrebujejo prav našteto. Poljedelstvo v arktičnem pasu sicer ni nekaj nepojmljivega; zaradi podnebnih sprememb v njegovem spodnjem delu začenjajo gojiti posamezne robustnejše kulture, vseeno pa Benjamin izstopa zaradi eks­tremnosti okoliščin. Tako poseben je, pravzaprav, da so ob njegovem »kmetovanju« pogosto ugibali, ali ni mogoče to tudi dober študijski primer za pridelavo hrane, če se bomo kdaj izselili na druge planete. (Še medklic: seveda pa je najbolj duhovita krilatica, ki jo najdemo ob tej zgodbi, vseeno ta, da je dal popolnoma nov pomen solati ledenki.)

Cilj, zaradi katerega ne odide: kmetija, bioplinarna

Njegovi vzgibi za to nenavadno dejavnost, zaradi katere je pred dvema letoma ustanovil Polar Permaculture Solutions, pa izvirajo od drugod. Takoj ko je priplul, je ugotovil, kakšen »cikel« je na otočju: »Tu nič ne raste in vso hrano je treba pripeljati. Kakovost se mi je že od samega začetka zdela dvomljiva – mislim, da ljudje tu v povprečju ne jedo prav dobro. Muka za foodieja, kot sem jaz. Nobene posebnosti, razen kitovega mesa, severnega jelena ali tjulnja, ampak to ni na vsakdanjem jedilniku. To se jé samo v hotelu Radisson. Kilogram kitovega mesa, ki ga tako in tako ni v neomejenih količinah, stane okrog petdeset evrov.«

Je pa res, da vsi pijejo ekskluzivno, ledeniško vodo: v času zamrznjene in ohranjene na tisoče let stare molekule. Iz česar je mogoče napraviti dober posel, pripoveduje Benjamin: imajo polnilnico ledeniške vode, buteljke pošiljajo po vsem svetu, ena stane 70 evrov.

Ben je hitro ugotovil, da dovažanje hrane sploh ni edina težava. Pred nekaj leti so nehali zakopavati in sežigati odpadke in jih zdaj iz Longyearbyena z ladjami vozijo na Norveško. Težava je tudi v kuhinjskih odpadkih, hrani: mečejo jo kar v morje, kar se sicer ugodno izkazuje v statistiki, v dejanskem stanju pa ne. Zato si je Benjamin začel zamišljati nov model, nekakšno zunajnaravno permakulturo – pri nas jo sicer razumemo drugače, predvsem s posnemanjem vzorcev iz narave. Ben pa si je zamislil nekakšen tokokrog, v katerem se elementi med seboj naravno podpirajo.

Recimo: zbira ostanke hrane in z njimi nahrani deževnike. Ti, znano, pridelajo odličen kompost, kadar pa se preveč namnožijo, jih »razredči« in z njimi nakrmi prepelice. Te dajo gnoj in jajca. Kompost, ki ostane za deževniki, je čudovita podlaga za zelenjavo, ki si jo Ben prizadeva gojiti: za zdaj je najboljši rezultat z mikrozelenjem, ki ga v času, ko je temno, prideluje pod umetno svet­lobo. Ne prav veliko, kakih deset zabojčkov na mesec, pravi.

V času polnočnega sonca, ki ne zaide od aprila do poznega avgusta, rastline goji pod geokupolo, postav­ljeno ob vznožju gromozanskih kamnitih skladov. Razmišlja pa tudi širše, in to je, kot kaže, projekt, ki ga zadržuje na tej drobtinici zemlje sredi ledenih severnih morij: rad bi postavil bioplinarno, s katero bi se dodatno rešilo vprašanje odpadkov. Tu se je zataknilo pri denarju in zdaj išče vlagatelje. Je pa, tudi prizna, pri svojem projektu dokaj osamljen: ljudje tu sploh ne razmišljajo o takih konceptih, kot je permakultura, ali o poti hrane z njive na krožnik, o odpadkih.

Vseeno mu je, pravi, če bodo njegovo ime pozabili, da le to ostane za njim. Kdo bi si mislil, morda je taka zamisel za gojenje zelenjave ex-natura nekaj za prihodnost podobno pomembnega kot še ena znamenitost otočja: na Svalbardu je semenska banka, kjer hranijo približno 750 tisoč različnih semen.



***

Ko je Benjamin Vidmar z znanstveno odpravo prispel na arhipelag, mu sprva sploh ni bil všeč, pripoveduje. Obešenjaško dodaja, da mu še zdaj ni, zapustiti pa ga ne more. Z otoka bo z mirno vestjo odšel, ko bosta tam nekoč kmetija, cvetoča, kolikor pač razmere dopuščajo, in bioplinarna.

Odšel pa nekoč bo, tudi če ostane do konca življenja. Tu je zemlja namreč trajno zamrznjena, tako da že desetletja ne dovolijo nobenega novega pokopa, kajti tu narava ne »opravi« svojega in tako kot semena ohrani tudi viruse in bakterije; menda so našli celo neuspešno pokopan virus zloglasne španske gripe iz leta 1918. In zato je menda med Svalbardčani pogosto, da živahno in dolga leta načrtujejo, v katerih tropskih krajih bi si želeli biti pokopani.

Benjamin pa načrtuje nekaj drugega: da bo odšel in prišel tudi v domovino svojih prednikov. Je slišal, da je lepo in da je hrana dobra.