Naša družina je včasih videti kot kakšna vojska

V družini Emeršič so kar štirje otroci, mama je zdravnica, oče profesor. A z organiziranostjo in redom jim lepo uspeva.

Objavljeno
26. marec 2018 10.42
Družina Emeršič 21.3.2018 Ljubljana Slovenija [družina Emeršič,Ljubljana,Slovenija]
Jana Zupančič Grašič
Jana Zupančič Grašič

Nikoli ni razmišljala, da bo imela veliko družino, a zdaj je Špela Emeršič, dr. med., že četrtič na porodniškem dopustu – enajstletnemu Jakobu, skoraj šestletni Ivani in triletnemu Petru se je pred petimi meseci pridružila še Marija. Kot pravi, je za uspešno materinstvo oz. družinsko življenje v kombinaciji z delovnimi obveznostmi bistveno kakovostno in razumevajoče partnerstvo, pa tudi visoka organiziranost. »Poleg tega moraš biti kar strog: do sebe in tistih okoli sebe.«

V dnevni sobi visi dodobra popisan koledar, v kuhinji list s pravili obnašanja, na vratih otroških sob vsakodnevna opravila, ki jih morata opraviti starejša otroka, na vhodnih vratih Jakobov šolski urnik skupaj z urnikom dejavnosti, ki jih imata z Ivano … »Da ne rečem, da mi nenehno zvoni opomnik: aha, čas je za umivanje, čas je za pripravo večerje, samo še pol ure do Ivanine glasbene šole – toliko namreč potrebujemo, da se odpravimo od doma in pravočasno dostavimo hčerko na uro …«

Brez organizacije pač ne gre, poudari 35-letna mamica, ki jo še čaka specializacija iz nuklearne medicine. »Poročila sem se pri 21 letih, po treh letih pa sva si z možem zaželela otroka in se zanj odločila, kljub temu da sem bila še študentka. Opogumil me je zlasti starejši kolega, ki je dejal, da imam pravzaprav zdaj še največ časa in ga bo precej manj takrat, ko bom v službi. In da če imam vsaj približno pogoje za družino, naj dobro razmislim. Takrat se mi je zdelo, da se malo preveč vtika v moje življenje, že zelo kmalu pa sem spoznala, da je imel zelo prav.«

Rodil se je Jakob, ponavljala je četrti letnik, polno izkoristila absolventski staž in se kmalu potem tudi zaposlila. »Jakob je bil kar pet let edinec, lepo smo jo vozili skupaj s službenimi obveznostmi, zlasti ker je mož Jurij Pavel Emeršič profesor v gimnaziji in hodi domov ob dostojni uri, tudi zato smo lahko po mesec dni skupaj preživeli na morju. Nekako pa nisva želela ostati pri enem otroku. A že takoj, ko se je rodila Ivana, sem začutila neko nujo, da bi, če imava že dva, lahko imela tri. Mož ni ravno skakal od navdušenja, a slaba tri leta pozneje se nam je pridružil še Peter. Potem sva mislila, da je to to, vse otroške stvari sem oddala, a mogoče se sliši čudno, po dveh letih sva si oba zaželela še enega dojenčka. In ga imamo (smeh).«

Otroci pomagajo

S tremi še gre vse v običajnih gabaritih, ko so štirje, pa to pomeni nujen nakup večjega avta, večjih posod, ker so običajne premajhne … Veliko stvari povzema od starejših prijateljev, ki imajo več otrok. »Na primer težave s kruhom: vedno nam ga je zmanjkalo takrat, ko ni bilo treba, in smo si tako kot oni nabavili kruhomat, zato imamo zdaj ob jutrih svež kruh in nam ni treba zvečer panično stati v vrsti v trgovini. Tudi palačinke, na primer, brez izjeme pečem hkrati na treh ponvah, če nočem vse dopoldne početi samo tega ... Hrana se v večjih količinah pripravlja malo dlje, vseeno pa je obed pri nas, zlasti med tednom, čas, ko smo res skupaj. Topla večerja, vonj po hrani v stanovanju … to gradi neko skupnost. Otroci pripravijo mizo in pozneje pospravijo z nje, tudi sicer jih precej vključujem v delo, moram pa biti kar kreativna, da najdem za vsakega nekaj prilagojenega njegovi starosti. In moram priznati, da radi sodelujejo.« Ivana tako že od četrtega leta, ob poslušanju pravljice, sortira oprana oblačila – za vsakega člana družine posebej –, Špela nato samo še zloži, mali Peter je začel z enim ali dvema krožnikoma, zdaj na mizo prinese že vse, naučili so ga tudi, kam gre jedilni pribor …

S seznami gre lažje

Kakor pravi, z možem zahtevata tudi red pri spanju. »Včasih res delujemo kot neka vojaška formacija, a brez reda pri tako veliki družini ne gre. Tako imamo red pri hrani – obroke imamo ob uri, čez vikend se prilagodimo ritmu mlajših, torej vrtičkarjev, ki kosijo opoldne –, spanju – do pol devetih zvečer vsi spijo. Vztrajava tudi pri redoljubnosti: da je to naš dom in se moramo vsi truditi, da nam je prijetno, zato mora vsak sodelovati. Imamo cel kup seznamov, ja. Ve se, kaj je treba narediti po večerji, da se ne ponavljam vsak večer. Pri tem se mi zdi zelo pomembno tudi, da do konca opravijo vsako stvar, saj tako pridobijo vztrajnost. Menim, da se hkrati krepi tudi karakter. Mora pa biti starš kot policist (smeh), ki jih opozarja na neoprav­ljene stvari …« Tudi pri šolskih obveznostih je hitro potegnila ročno zavoro. »Ko je Jakob prvič rekel, da morava narediti plakat, sem ga takoj popravila, naj govori v ednini. Šola je otrokova obveznost, jaz pa sem tukaj, če je treba pomagati pri kakšni večji oviri.«

Četrta točka pri temeljih, ki jih po njenem starši morajo dati otrokom, da znajo pozneje sami funkcionirati, pa je higiena. »Da otroku postane naravno to, da ima čiste zobe, umite roke, telo in lase … da je pač rad čist. Ampak ti zobje! To se ob večerih, če moža ni, pozna pri času: ko moram umiti vseh teh šestdeset in nekaj zob! (smeh). Zato je res fino, če otrok čimprej vse več stvari uredi sam, čeprav si potem za šolo ne pripravi prav skladne kombinacije oblačil …«

Prizna, da je zdaj, ko je na porod­niški, vse lažje, več je časa in energije, da se ukvarja z otroki. »Ko si v službi, lahko samo hitiš, vržeš tisto večerjo na mizo, pol stvari opraviš sam, ker veš, da bo šlo tako hitreje, a ko se lahko ustaviš, šele dojameš, da ne gre za to, da so stvari narejene, ampak kako so narejene. In čeprav so z našega gledišča opravljene slabše, ker so bile zraven otroške roke, je to prava smer, saj se le tako česa naučijo.« Poleg tega je takrat, ko ni službenega stresa, lažje slalomirati med potrebami (in značaji) različno starih otrok.

»Dan je pač prilagojen ritmu mlajših: ko gresta po kosilu spat, je čas za starejšega: lahko se nemoteno igra, takrat v miru poklepetava z njim, gremo se kakšno družabno igro … nato se znova zaigra z mlajšima, kar počnejo zelo pogosto in me tudi veseli, da so v tako prijateljskih odnosih.«

Brez pomoči ne bi šlo

Kako pa sta z možem prej usklajevala veliko družino s službo? Po tretji porodniški se je dogovorila za skrajšani, šesturni delavnik, »s čimer sem pridobila dve uri v dnevu za gospodinjstvo, opravke – vedno se najde kakšen – in predvsem to, da so stvari doma tekle bolj mirno, ko smo se popoldne vsi zbrali, na splošno pa moraš biti zelo dobro organiziran, več kot dobrodošla je tudi pomoč.« Na stare starše se lahko obrnejo občasno, »smo zelo veseli, kadarkoli pridejo, za kaj več pa jim je seveda treba napovedati že prej. Zato ne gre brez varuške, zlasti za večere, ko greva z možem ven.«

To si privoščita, ker je nujno za dober partnerski odnos, pravi. »Enkrat na mesec skupni večer, enkrat na leto vikend samo za naju, potem pa imava še dogovor, da si lahko vsak od naju vzame prosto en večer med tednom – druženje s prijatelji, oddih, dodaten študij … Tako se nabere kar nekaj prostih trenutkov. Čez teden pa, če vidim, da je mož neprespan, mu privoščim krajši popoldanski počitek, če je le izvedljivo.«

Sicer pa vsak dan poskrbi, da ima nekaj minut tudi samo in zgolj zase. »Ta privilegij si vzamem zjutraj: 20 minut berem, molim, meditiram … « Veliko ji pomeni, da se lahko v službo vozi s kolesom. »Slabe pol ure kolesarjenja v eno smer me res sprosti, prevetri, zlasti ob vračanju domov, prežene tudi napetost.«

Tudi nabava – hrane in »materiala« – je organizirana, na veliko. »Ko imaš toliko otrok, kupuješ na zalogo. Po velikih nakupih hodimo na dva tedna, za povabila na praznovanje rojstnega dne, na primer, pa na knjižnem sejmu nabavimo celo vrsto knjig, ki jih nato podarjamo čez leto. Ker da bi za vsako praznovanje posebej kupovali, nam časovno ne bi zneslo, navsezadnje se tako tudi zapravi veliko več.« Ob treh otrocih in službi si je poiskala še pomoč pri čiščenju stanovanja, ker jim je za to preprosto zmanjkovalo časa.

»Enkrat na teden je prihajala gospa, kar mi je prišlo res zelo prav. Zdaj, ko sem na porodniškem dopustu, nekako zmorem, tudi otroci pomagajo, a po vrnitvi v službo in tudi k študiju, bo verjetno treba spet poiskati pomoč. Ker dejstvo je, da ne morem biti hkrati najboljša mama, najboljša žena in najboljša sodelavka. To je zelo obdobno: če bolj pritisnem kot delavka, moram malo popustiti doma, če so doma težave, moram malo popustiti v službi. Kako najti harmonijo med vsemi temi obveznostmi, pa je izziv vsakega dne.«

Dobra navodila za »uporabo«

Kakor pravi, k družinskemu načrtovanju res pripomore, če se najdeta dva, ki imata isto vizijo, cilj vse življenje delati v tej smeri. »Nama je zelo pomagal tečaj za družinsko življenje, ki sva se ga – na moževo pobudo! – udeležila med mojo tretjo nosečnostjo. Paru na podlagi različnih primerov pomagajo razmišljati in načrtovati, da se stvari potem lažje izidejo. Res delava na teh temeljih: tiste štiri temeljne točke pri vzgoji sem ponotranjila tam. To, da iščem priložnosti, da otroke zaposlim, sem se prav tako naučila tam. Da imamo skupni obrok, od česar ne odstopamo, prav tako. Tam sem dobila tudi pogum, da si poiščem zunanjo pomoč. To so stvari, ki so sicer večini ljudi jasne, a ko si enkrat na tem valu obveznosti, te kar odnaša in ti ne uspe zadihati. Na koncu te butne, kamor te butne, v resnici pa si vsak želi imeti nadzor nad življenjem v svojih rokah. Na tečaju sva dobila navodila za 'uporabo', kako družinsko življenje narediti bolj prijetno. In moram priznati, da je pri nas od takrat bolje in lažje. Sama sicer ne maram, da mi kdo soli pamet, a ti tečaji so res praktični, spodbudijo razmislek in konstruktiven pogovor, kako ravnati ob različnih situacijah, pri čemer pa se tudi učiš: izpostavimo dejstva, težave in rešitve. Nič novega, nič neznanega, a ti dajo smernice, da začneš bolj usmerjeno delovati, na način, ki je zate in tvojo družino najbolj primeren. Morebiti sva se ravno zato, ker sva se naučila in nam gre dobro, opogumila za četrtega otroka. Ali sva rekla zadnjo besedo ... kaj pa vem. Nekatere moje prijateljice pri teh letih še rednega partnerja nimajo, kaj šele otroka, tako da ... manevrski prostor vsekakor je (smeh).«