Natoči si pivo sam!

Kako širši pivski javnosti predstaviti raznoliki svet malih pivovarjev?

Objavljeno
29. september 2019 12.00
Posodobljeno
29. september 2019 12.00
Barbara Zimic je z družino (po moževi strani) prevzela velik prostor v bližini Gospodarskega razstavišča v Ljubljani. S pivskim zidom so dopolnili ponudbo picerije in restavracije. FOTO: Roman Šipić
Gorazd Utenkar
Gorazd Utenkar
­­­­­­­­­­H kraft pivom spadajo tudi drugačni načini prodaje kot k prodaji danes najbolj razširjenih piv, industrijskih ležakov. Tako se veliko kraftarjev odloča za zelo inovativno ali celo eksplozivno vizualno podobo svojih izdelkov, s katero že na prvi pogled razglašajo, da delajo nekaj drugačnega. Eden od zanimivih načinov, kako širši pivski javnosti predstaviti raznoliki svet malih pivovarjev, je tudi tako imenovani beerwall oziroma – poslovenimo ga – pivski zid, kakršnega je v ljubljanski kombinaciji picerije, restavracije in pivnice Plac ob Gospodarskem razstavišču postavila Barbara Zimic z družino.

image
FOTO: Delo


Družina Zimičeve – po moževi strani – je imela v velikem prostoru v pritličju poslovne stavbe Slovenijalesa ob Dunajski cesti samo picerijo in niso nameravali širiti ponudbe. Vendar se je drugi sonajemnik izselil in zato so celoten več kot 400 kvadratnih metrov velik prostor, v katerem je lahko hkrati – za »stoječe« zaključene družbe – tudi do 300 ljudi, prevzeli sami. Samo za picerijo bi bilo to seveda bistveno preveč in začeli so se ozirati, s čim zanimivim bi lahko dopolnili ponudbo.


Ideja za ob pici


Prva širitev picerije je bila dopolnitev z drugo hrano. Poleg picerije Verace so odprli še Bištro, v katerem se dobijo kosila v kombinaciji italijanske in slovenske kuhinje, burgerji in jedi po naročilu, med katerimi so predvsem italijanske ter pivniške, kot so perutničke in rebra.

Na začetku so za popestritev ponudbe pijač nameravali postaviti nekaj podobnega pivskemu zidu za vino. A se jim je zazdelo, da k picam in pivniškim jedem bolj sodi pivo, in tudi sami kraft pivovarji radi poudarjajo, da se njihovi zvarki odlično ujemajo z raznimi jedmi. Zato sta zakonca Zimic začela iskati primerno izvedbo za pivsko idejo in jo pred letom in pol našla v Veliki Britaniji. Britansko podjetje si pivskega zidu ni izmislilo samo, ampak je tehnologijo prineslo iz Združenih držav Amerike, kjer je takšen način prodaje piva že precej razširjen. Je pa temelj Placa gotovo hrana, pivski zid je dodatna ponudba.

image
Pivski zid v vsem veličastju. FOTO: Roman Šipić


Podoba pivskega zidu je prepuščena investitorju. Britansko podjetje dobavi osrednji računalnik, monitorje in know-how, se pravi znanje, kako vse skupaj deluje. Pipe, hlajenje, cevi in drugo fizično opremo, tudi končno podobo, kot rečeno, določi vsak naročnik sam. »Ima pa že to, kar naredijo Britanci, zelo zasoljeno ceno,« Zimičeva ni bila zelo natančna glede sredstev, ki so jih vložili v pivski zid.


Testiranje


»Namen beerwalla je, da pokusiš več piv, ne da bi ga moral spiti klasičnega pol litra, in si izbereš tisto, ki ti najbolj ustreza. Tudi ni nujno, da ti je vedno všeč isto, in lahko z manjšo količino ugotoviš, kaj ti tisti dan najbolj 'sede'. Lahko si natočiš, kolikor hočeš in kar hočeš,« je ozadje zelo raznolike ponudbe predstavila Barbara Zimic.

»Na pivskem zidu so izdelki slovenskih kraftarjev. Za večino ljudi k pici najbolj prileže pivo in tako lahko promoviramo tudi izdelke slovenskih proizvajalcev,« pravi sogovornica. Desetletja je bilo tako, da si, če se ti je pilo pivo, lahko v Sloveniji pil skoraj samo laško in union. Se pravi enega ali drugega industrijskega ležaka.

Zdaj pa se je s kraft revolucijo ponudba tako razširila, tudi ali celo predvsem s še pred nekaj leti povsem neznanimi ale pivi zgornje fermentacije, da je na 14 pipah pivskega zidu samo izjemno majhen del domačih okusov. Zato jih občasno menjujejo. Da ne bodo ljubitelji klasike prikrajšani, bosta med njimi tudi laško in union. Nasploh Zimičeva opaža, da predvsem poleti prodajo več ležakov.

14 je pip, na katerih si lahko gostje v ljubljanskem Placu po lastnih željah in takšnih in drugačnih zmožnostih sami natočijo pivo.

 



Osebno se ji zdi najboljše pri njihovem zidu to, da lahko pokusiš majhne količine cele vrste kraftov in da si pijačo natočiš sam in toliko, kot je hočeš. Včasih se je takšno pokušanje povezovalo samo z vinom; zdaj ugotavlja, da tudi pivce piva zanimajo različni okusi in to, kako se povezujejo s hrano.


Stranke


V Placu so opazili še, da se veliko ljudi preprosto boji točiti pivo. »Verjetno jih je strah, da bi si natočili samo pene, zato imamo v bližini vedno nekoga od osebja, ki lahko priskoči na pomoč,« je zadrego nekaterih opisala Zimičeva.

Njihove stranke so sicer precej drugačne, kot bi bile, če bi bil lokal kje bolj v središču mesta. To predvsem pomeni, da je malo turistov. Čez dan največ gostov pride na kosila, popoldne in zvečer pa na prigrizek in pijačo po službi. »Pica in pivo,« je najpogostejše večerno naročilo opisala Zimičeva. Kot že rečeno, gostijo tudi veliko zaključenih družb, predvsem proti koncu leta. Seveda pa je velika gneča vedno, ko se na nekaj korakov oddaljenem Gospodarskem razstavišču dogaja kaj zanimivega.

Ker si pivo na pivskem zidu obiskovalci (praviloma) točijo sami in v količinah, ki si jih izberejo sami, je temu prilagojen tudi način plačevanja. Gost si na blagajni na posebno kartico naloži vrednost, za katero misli, da jo bo popil. Potem jo prisloni na monitor ob določeni pipi in si natoči, kolikor tega piva bo popil. Cene so različne in po besedah Zimičeve povsem odvisne od nabavne cene. Zato so med najcenejšimi ležaki in bolj kompleksnimi pivi zgornje fermentacije, na primer stouti – te imajo v ponudbi vedno –, tudi dvakratne razlike. A po drugi strani ni nič drugače niti v lokalih, kjer imajo širšo ponudbo točenih ali ustekleničenih piv.

image
Tudi amaterju lahko uspe, drugače priskočijo na pomoč profesionalci. FOTO: Roman Šipić


Ker je kraft pivovarjev v Sloveniji že zelo veliko, je izbira, koga postaviti na pivski zid, vse prej kot preprosta. Ker Plac ni njihov prvi gostinski lokal, so Zimičevi nekatere kraftarja poznali že od prej in tudi zdaj sodelujejo z njimi. Potem so poslali vabilo še približno petnajstim, za katere so presodili, da imajo konkretno izbiro in konkretne količine. »Ne moreš vključiti v ponudbi nekoga, ki vari dve pivi in za katerega ne veš, ali lahko dobavi zadostne količine. Pomembno pa je tudi, da ima distribucijo. Na podlagi tega smo se dogovorili z različnimi kraftarji, načeloma smo sklenili triletne pogodbe. Fiksnih imamo v času od odprtja sedem, trije manjši pa so se zamenjali. Nismo pa izvedli kakšne posebne raziskave trga, kaj bi šlo najbolje v prodajo,« je povedala Barbara Zimic.

Tudi embalaža, v kateri pivo priklopijo na pipe, je odvisna od kraftarjev, kar pomeni, da ga je nekaj v povratnih sodih iz inoksa. Na srečo se jih za ta način prodaje točenega piva odloča vedno več, vendar ga je precej še vedno v nepovratnih plastičnih sodih.


Redkost

Takšen samopostrežni način prodaje piva je v Sloveniji zelo redek. Obstaja sicer znamenita fontana piv v Žalcu, vendar gre tam za drugačen sistem, saj pivcu naprava sama odmeri deciliter določenega izdelka. Takšnega načina, kot ga imajo v Placu, pa, poleg njihove picerije v Novi Gorici, kjer je pip samo šest, vsaj kolikor ve Zimičeva, nima nihče drug.

Tako kot večino novotarij so tudi pivske zidove izumili v ZDA, kjer jih je že veliko. Potem so se razširili v Evropo. Tu so zdaj trije veliki ponudniki, med njimi PourMyBeer, za katerega so se odločili v Placu. Če se vam zdi Ljubljana predaleč, da bi šli tja samo zato, da bi si sami natočili pivo, se boste morali do drugega najbližjega odpeljati vsaj do Avstrije.