Navodila za »uporabo« otroka

Marko Juhant je svoje vzgojne nasvete nadgradil s knjižico Pogrešani napotki.

Objavljeno
24. november 2014 10.29
Marko Juhant v Mavčičah, 10. septembra 2013
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo
Specialnega pedagoga Marka Juhanta, soavtorja knjižice Varuh otrokovih dolžnosti, smo v enem najbolj branih člankov na Delovih spletnih straneh spraševali, ali je že napisal tudi nekakšne Juhantove vzgojne teze, ki bi jih starši lahko nalepili na vrata hladilnika. Kaj je pri vzgoji obvezno, nujno, bistveno? Zdaj so tu Pogrešani napotki, »navodila za uporabo, ki niso prispela z otrokom«.

Marko Juhant je knjižico Pogrešani napotki, ki je, kot pravi, zračna, prav nič natlačena in zato pregledna tudi za moške bralce, napisal, ker v nekem trenutku ni imel odgovora na vprašanje, kaj je pri vzgoji otrok nujno ali vsaj obvezno. Nekoga preganja skladba, ki jo je slišal, drugega podoba, ki jo je videl. Za njim je capljalo to vprašanje in zato je nastajal tudi odgovor. Iz dolgega seznama nekaj sto opravil, drobnih in velikih ciljev, je nastalo deset poglavij. Vsako nosi naslov, ki je hkrati izvleček, teza, ki pove, kaj da in česa ne. Kaj ima prednost pred nečim drugim. »Pogosto vprašanje staršev v težavah je bilo: kje naj sploh začnem? Kar pogledam, nič ni v redu. Zdaj lahko samo preletijo kazalo in bodo izvedeli, kje začeti. Želel sem sestaviti čtivo, v katerem so posamezne vsebine zlahka dostopne in hitro najdljive. Priročnik torej,« pripoveduje Marko Juhant.

Vzgajaj, izobrazba ni dovolj

Pri pisanju je izhajal iz izkušenj preteklega dela, iz spremljanja situacij v razredih, v katere so ga povabili, iz predavanj, pogovorov s starši, iz njihovih pisem in sporočil, ki so jih napisali, ko so iskali uporaben nasvet. Povedna so bila tudi vprašanja vzgojiteljic in učiteljev na seminarjih in predavanjih.

»Nazadnje sva z ženo preživela nekaj dni ob obali. V hotelu je bila množica otrok in staršev ter babic in dedkov. Pred najinimi očmi se je odvrtela paleta uglajenih manir, pa tudi neprimernega vedenja. Zase pravim, da pišem iz življenja, ampak za temi zgodbami je strokovno poznavanje problematike.«

Če bi izhajal iz česa drugega, bi pisal o predvidevanjih ali pa bi opisoval preteklost. Prepričan je, da mora biti strokovnjak za vzgojo tam, kjer so otroci in odrasli, in da pri opazovanju in svetovanju ne škodi nekaj zdravega razuma. »Seveda moraš mnogokrat doživeti podobne situacije, da lahko potem oblikuješ neko posplošitev. Ko znaš predvideti, kaj se bo zgodilo, si že na dobri poti. Takrat lahko začneš oblikovati kaj več kot zgolj opažanja. Prej pa ne. Potrebnih je precej izkušenj, spremljanja, zapiskov. Ker spomin pač laže.«

Knjiga je namenjena staršem, pa tudi babicam in dedkom, študentom, ki bodo delali z otroki, in strokovnjakom, da prevetrijo svoje delo in stališča. Mnogi, tako starši kot šolniki, bodo v njej našli potrditev svojega ravnanja, razmišljanja in idej. Nekateri učitelji so jo že vzeli za svojo.

Prvo poglavje izhaja iz delovanja današnjih vrtcev. Marko Juhant opaža, da bi vsi zgodaj izobraževali. Zato naslov: Vzgajaj, izobrazba ni dovolj. »Tudi v šolah je tako: namesto da bi vpeljali zgodnjo vzgojo, vpeljujejo zgodnje hitenje v opismenjevanju. Ni malo šol, kjer otrokom ponujajo tudi trideset in več obšolskih dejavnosti, v katerih pa skoraj nič ne poudarjajo ustreznega obnašanja. Pomemben je rezultat, četudi kdaj malo za lase privlečen. Bodisi zato, ker so otroci kršili pravila, bodisi ker so odrasli preveč pomagali in izdelek nazadnje ni bil več samo otrokov.«

Marko Juhant svetuje, naj starši in drugi kdaj pa kdaj preletijo seznam poglavij in premislijo, ali so na kaj v preteklem obdobju malce pozabili. Morda ni bilo priložnosti, da bi se stvari bolj posvetili. Morda jim bo potem bolj jasno, kaj je res pomembno. »Nadarjenost, denimo, sama po sebi ne da rezultata v še tako dobri glasbeni šoli. Nadarjen otrok postane virtuoz zgolj z vajami. Starši pa kljub temu pravijo, naj otrok hodi v glasbeno šolo. Itak je nadarjen in tudi če doma ne mara vaditi, bo vseeno uspešen, ker je nadarjen, kajne?«

Kdor zna ubogati, je v prednosti

Naslovi poglavij so sestavljeni iz dveh delov. Drugi del opisuje past, v katero lahko starši hitro zdrsnejo, zato jim svetuje, naj bodo pozorni nanj.

»Malokdo na glas izreče, da morajo otroci ubogati, da morajo biti poslušni, seveda pa ne kot kužki. A dejstvo je, da se morajo tega navaditi, če hočejo uspeti. Malo verjetno je, da bodo šefi celemu svetu. Za uspeh se morajo naučiti ubogati avtoriteto. Sprva so to starši, nato vzgojiteljice, učiteljice in tako naprej.«

Namesto tega starši, kot opozarja v poglavju Zahtevaj poslušanje in poslušnost, ne koncentracijo, otroka pošljejo v past zahteve po koncentraciji in zbranosti, ki je ne zmorejo niti odrasli. Ker to ne deluje, menijo, da je odgovoren učitelj, ki otrok ne zna motivirati. V resnici pa otrok ne zna poslušati niti izvajati navodil. Tistih, ki ubogajo in znajo poslušati, ni treba motivirati, pravi Marko Juhant. »Žal staršem tega nihče ne pove. Otroci, ki znajo ubogati, niso nesrečni v življenju. Ravno nasprotno. So na odlični poti do sprotnih občutkov sreče, na poti do znanja, izobrazbe, dela in živ­ljenjskih partnerjev.« Druge, torej tiste, ki ne ubogajo, pa bo vedno nekdo moral motivirati. Ne bodo samostojni. »Če drugega ne, to pomeni, da bodo imeli v istem poslu nižjo plačo kot drugi. Potem pa bodo razlagali, da imajo smolo.«

Mnogi starši razmišljajo o prihodnosti družbe in se sprašujejo, kako naj vzgajajo otroke, da bi ti živeli če že ne srečno, pa vsaj spokojno in predvsem dostojanstveno. Tem staršem Marko Juhant v poglavju Poskrbi za hrbtenico, ne za oklep svetuje, naj otroke raje vzgajajo, namesto da jih vpisujejo v številne dejavnosti, ki jim sicer prinesejo novo znanje in včasih tudi sposobnosti. Vzgajajo tako, da se ne bodo sesuli ob prvem vetru, ki jih ujame brez oklepa in varovanja staršev.

»Kako lahko pričakujejo, da bo otrok v petem razredu samostojno izdeloval domače naloge, če jih je vsa leta opravljal v šoli s pomočjo učiteljev v podaljšanem bivanju? Če tega niso začeli v prvem razredu, ne morejo niti tedaj. Pri nekaterih prevladuje udobje, zamaskirano v službo, obveznosti in v prepričanje, da nimajo časa. Pravijo, da so otroci največje bogastvo, a za ta zaklad v prvem razredu ne najdejo deset minut časa. Toliko namreč traja pisanje naloge, ki jo otrok opravi pod nadzorom – vendar ne s pomočjo – staršev. V drugem razredu se ta čas raztegne na morda pol ure, pozneje na še več. V tem času pridejo na plano otrokove značajske posebnosti. Če vsega tega ni, starši do konca osmega razreda otrok ne spoznajo toliko, da bi jim denimo lahko svetovali, v katero šolo naj se vpišejo, da bodo z veseljem opravljali svoj poklic. Znajo pa sešteti točke in določiti, ali jih bo dovolj za vpis na njim ljubo gimnazijo. Računajo, ne vzgajajo!«

Starši naj bodo pozorni, da bodo otroci po pouku dobili tudi druge stvari, ki jih potrebujejo: to so druženje z vrstniki, ustvarjanje, igra, urejanje medsebojnih odnosov, rast socialnih spretnosti. Kako naj bo otrok srečen, opozarja Marko Juhant, če nikoli ni naredil ničesar izjemnega, če ni ustvaril nič trajnega in če ni doživel nič izpopolnjujočega? Vse to je namreč težko in to jim mnogi starši branijo. »Dajte jim tovornjak peska, cev z vodo in par lopat, pa boste videli, kaj vse zmorejo. Žal bodo potni, morda celo mokri in – ojoj – umazani. A bodo zadovoljni. Ampak ravno zato, ker bodo mokri ali umazani, vsega tega ne dobijo. Boljši je električni skuter. Otrok se na njem ne spoti in ne umaže.«

Deset Juhantovih tez lahko starši premečejo po svoje. Glede na domače razmere se lahko odločijo, kaj je zanje res pomembno, čemu naj najprej posvetijo pozornost in česa se lahko lotijo malo pozneje. Tako bodo dobili dolgoročni rokovnik svoje vzgoje in za sprotno delo jim bo ostajalo le vprašanje, kaj bodo počeli to jesen, ta teden, danes oziroma jutri.

»Kako torej vzgajati otroke, da bodo dostojno preživeli? Tako, da jim svetujejo, pomagajo do izkušenj, ki jih lahko dobijo le v druženju z vrstniki, in da jih navadijo na samostojno delo. Naj jim omogočijo velike projekte z novimi izkušnjami in delom, ki jih lahko tudi izčrpa, a prinese najbolj zaželeno: zadovoljstvo in občutek sreče z željo po 'še'.«